Nekoč zatočišče gobavcev, danes starinarnice

Ena najbolj iznajdljivih bruseljskih mestnih četrti, ki je nekoč veljala za zadnje zatočišče gobavcev in kriminalcev, je danes znana po prodajalcih starinskega pohištva, bolšjih trgih in jezikovni domiselnosti.

Les Marolles v francoščini oziroma Marollen v nizozemščini se razteza od postaje Gare du Midi, kamor pripelje vlak Eurostar, do najvišje točke v mestu, Mont des Pendus oziroma Galgenberg, kjer si je mogoče ogledati polovico Bruslja. V četrti prevladuje velikanska sodna palača, ki je pomagala oblikovati uporniškega duha tukajšnjih prebivalcev. Sodna stavba, ki je bila zgrajena v 19. stoletju in je dobila vzdevek Črnilnik zaradi velikanske pozlačene kupole, ima 26.000 kvadratnih metrov površine. Načrte zanjo je pripravil Joseph Poelaert, ki so mu pravili skieven architek, pokvarjeni arhitekt.

Koristna trupla

Izraz še vedno velja za hudo žaljivko med prebivalci četrti Marolles, ki so bili razjarjeni, ker je bilo treba podreti številne hiše, da so lahko zgradili osovraženo sodno stavbo na kraju, kjer so v srednjem veku obešali kriminalce. Mestni vodnik Didier Rochette med predstavljanjem sodobne mestne četrti poudarja, da so obešanja vendarle omogočila tudi nekaj koristnega: ob truplih, ki so visela na vislicah, dokler niso razpadla, so zdravniki lahko izpopolnili svoje razumevanje človeške anatomije. Les Marolles je namreč tudi pomembno središče medicinskih strokovnjakov. Bolnišnica Saint Pierre, povezana z bruseljsko univerzo, stoji na kraju, kjer so redovnice Marie Colentes ali Marikollen (od tod izvira ime Marolles) v srednjem veku skrbele za gobavce. Ti so bili izločeni iz družbe in so živeli skupaj s predstavniki delavskega razreda, o katerih so bili višji razredi prepričani, da morajo živeti ločeno v četrti, ki je bila takrat zunaj mestnega obzidja. Območje se zdaj spreminja in postaja uglednejše pod vplivom sosednje četrti Sablon, znane po urejenih prodajalnah čokolade.

»Četrt se je močno spremenila, vendar je ohranila svoj značaj,« je povedala Stephane Carette, ena od lastnic prodajalne starinskega pohištva Haute Antiques, urejene v prostorih nekdanje plesne dvorane in kinematografa na ulici Rue Haute (Hoogstraat) 207. Rue Haute in Rue Blaes (Blaesstraat) sta najpomembnejši ulici v četrti Marolles in prav tu deluje največ prodajaln s starinskimi predmeti, nekdanjih delavnic v stari mestni četrti Marolles.

Tisti, ki bi radi zapravili nekoliko manj denarja, lahko obiščejo La Place du Jeu de Balle in tamkajšnji vsakodnevni bolšji trg z rabljenimi oblačili, knjigami in drugimi raznovrstnimi predmeti. Tu občasno stojijo tudi stojnice z ostrigami in belim vinom. Jeu de Balle je igra z žogo, ki jo igrata dve moštvi po pet igralcev v Belgiji in vzhodni Franciji, in to je pravzaprav samo eno od mnogih imen za trg, ki so se jih domislili govorci številnih dialektov v četrti Marolles. Danes tu prevladujejo francoščina in nizozemščina ter povsod navzoča angleščina, vendar nekaj starejših prebivalcev četrti še vedno govori zwanze, dialekt, za katerega so značilni zbadljivke in pretiravanje.

Neznani grob

Plošča z napisom Jeu de Balle visi na vogalu zraven arhitekturnega kompleksa z začetka 20. stoletja Cite Hellemans. Načrtoval ga je arhitekt Emile Hellemans, ki je hotel nehigienske ulice in prenatrpane domove nadomestiti z urejenimi in estetskimi stanovanji. Vse navdušence nad arhitekturo bo gotovo zanimala tudi stavba na ulici Rue Haute 132, v kateri je v 16. stoletju menda živel Pieter Bruegel starejši. Velja za najpomembnejšega slikarja iz slikarske družine, njegova dela, ki prikazujejo prizore iz surovega kmečkega življenja, si je mogoče ogledati v muzeju blizu trga Sablon. Pokopan je zraven cerkve Notre Dame de la Chapelle iz 12. stoletja, vendar nihče v resnici ne ve, kje natanko leži njegov grob. Morda počiva celo pod katero od prodajaln ocvrtega krompirčka, ki ga radi kupujejo obiskovalci cerkve in nakupovalci starinskega pohištva.