Niso samo Slovenci zeleni od zavisti

Zavist je čustvo, o katerem Slovenci pravimo, da je sestavni del naše nacionalne biti. A škodoželjna želja »naj sosedu krava crkne« je predvsem nedolžna šala. Ker pa o najbolj očitnih stvareh najmanj premišljujemo, je čustvo zavisti obveljalo za eno naših posebnosti.

Radi se pridušamo, da če bi zavist gorela, kakšen kres bi bil to. Na spletu in v popularnem tisku je pogosto zaslediti trditve, da je zavist neracionalno čustvo in da izvira iz nezavednega, in da torej nihče, ki ga razjeda zavist, nima racionalnega razloga zanjo. Toda v resnici naša zavist ni nič drugačna kot pri drugih narodih, ki so izšli iz kmečke tradicije. Čeprav danes lahko izvira iz nezavednega, so vzroki zanjo povsem zgodovinski in racionalni. Kot kmečko ljudstvo, ki je vso svojo zgodovino živelo v majhnih kmečkih srenjah, smo bili Slovenci navajeni na egalitarni, kolektivistični tip življenja. Antropologinja Vesna Godina iz te tradicije pogosto izpelje sklep, da zato nismo zavistneži, ampak altruisti; da smo se že zaradi te egalitarnosti navadili drug drugemu pomagati z redistribucijo. Sosed, sovaščan, ki je imel dobro letino, da je menda pomagal z dobrinami tistemu, ki je ni imel.

Za nesreče so vedno krivi drugi

Zagotovo se je tudi to dogajalo, a tudi v tem primeru je zelo verjetno, da je šlo le za drugo stran istega kovanca; to je za strah pred zavistjo. Veliko tradicionalnih ljudstev verjame, da bogastvo ne sme biti neenakomerno razdeljeno. Plemenski poglavar, ki ima kaj pod palcem, ne bi smel živeti luksuzno, ampak pomagati ljudem, so prepričani v Afriki. Če se na eni strani dobrine preveč kopičijo, na drugi pa je pomanjkanje, se naravni red poruši. Med doslej složnimi sosedi nastanejo napetosti: tisti, ki mu gre slabo, za vzrok svoje nesreče krivi tistega, ki mu gre dobro, in ta, ki je srečen, se boji, da mu bo zavidal tisti, ki je nesrečen. Oba potrebujeta nekoga ali nekaj, kar bo krivo za slabe občutke. Ta problem reši institucija čarovništva, ne le v Afriki, celo v Sloveniji. Zavist povsod boli na enak način; vzrok lastne nesreče od vekomaj pripisujemo drugim, zato ima zavist veliko destruktivno moč, ki so jo še do pred kratkim pripisovali čarovništvu. Čarovništvo je bilo pač od nekdaj način za logično razlago za nas neugodnih dejstev; tudi ko je človek zbolel, je bila čarovnija zelo pogost krivec. Alan Macfarene je pokazal, da so bile napetosti med sosedi v tudorski Angliji tiste, ki so vodile v obtožbe čarovništva. Prav tako je bilo drugod po Evropi in celo – verjeli ali ne – v Sloveniji, kjer je bil verovanjski sistem čarovništva še na prelomu 21. stoletja zelo živ.

Zakopavanje predmetov

Kot najpogostejše dejanje čarovništva pri nas se je pokazalo zakopavanje raznih predmetov na območje, ki pripada žrtvi. Študentje etnografije, ki so pred dobrim desetletjem opravljali raziskave v vzhodni Sloveniji, poročajo, da so vsi anketiranci brez zadržkov govorili o svoji osebni izkušnji, kako so že kdaj našli zakopan predmet, najpogosteje jajca, kosti, kruh ali nož, na svojem zemljišču. Nihče pa ni hotel povedati imena tistega soseda, ki so ga osumili, razen v primeru, da je bil ta že pokojni. Zanesljiv način, kako se z nekom spreti, je, da nekoga javno obtožiš čarovništva, je na primerih afriških ljudstev ugotavljala že antropologinja Lucy Mair.

Čarovništvo ima torej svoj socialni vidik; vpeto je v medsebojne odnose, medsosedske napetosti. Mirjam Mencej v svojem članku (Zakopavanje predmetov, Etnolog, Ljubljana 2003) poroča, da gre za nesrečo, katere vzrok je pripisan drugemu, najpogosteje sosedu oziroma sosedski čarovnici, ki je storila neko dejanje, katerega namen je bil škodovati žrtvi. Ko so vaščani našli kakšen nenavaden predmet na svojem zemljišču (njivi, vinogradu, v hlevu ...), so takoj pomislili, da jim hoče nekdo zavestno škoditi, in so to najdbo kasneje povezali z nesrečnimi primeri ali pa s tem, da kokoši niso več nesle jajc, da je živina obolevala ali crkavala ali da je bila letina pridelkov slaba. Identifikacija čarovnice je bila bistven dejavnik postopka in ključni motiv dejanja, vendar se z njo ni smela vzpostaviti verbalna komunikacija. Treba je bilo izvajati postopke za izničenje škodljivih učinkov zakopanega predmeta. Če je bilo to jajce, so ga sežgali in potem čakali, ali bo prihitel storilec, ki bo opečen. Jajce je bilo po magijski logiki še vedno v stiku s storilcem. Pripovedi o zakopanih predmetih so ene najpogostejših izkušenj s čarovništvom na tem območju, saj so njihove najdbe potrdili skoraj vsi sogovorniki, pravi Mencejeva, ki je sodelovala na terenskih raziskavah. Ena izmed intervjuvank (po Mencej, ibid.) izjavi: »Ja, jajca so zakopavali, doma so jih vzeli, pa so delali takšne čarovnije, pa po njivah zakopavali ... Zato da ne bi rodilo pri tistih Slovencih. Da ne bi rodilo. To so bili hudobni ljudje ... Smo šli koruzo okopavat, krompir okopavat, pa smo jajca ven skopali. Pa sigurno ga ni kura znesla noter med ... pa zakopala noter v njivah.«

V ozadju obtožb

Zavist, hudobija, nevoščljivost, to so lastnosti, ki so jih naši ljudje pripisovali čarovništva obtoženim sosedom. Prav tako je bilo tudi drugje po Evropi, piše Mencejeva in navaja naslednje primere. Scliffmanova v svoji raziskavi čarovništva na Poljskem opozarja, da se po verovanju tamkajšnjih prebivalcev močni negativni občutki, kot so jeza, sovraštvo, zavist, materializirajo v obliki škode, če niso nadzorovani. Portugalski antropolog Pina-Cabral ugotavlja, da je zavist eden od središčih konceptov kmetovega pogleda na svet. Za domačina portugalske vasi Alto Minho, kjer je raziskoval, je zavist princip zla, sila, ki je ni mogoče nadzorovati in napovedati: »Ni le znotraj človeka, ki jo izkusi, ampak tudi v odnosu med človekom, ki jo generira, in človekom, ki trpi zaradi njenih učinkov. Moč zavisti je uničujoča: povzroči lahko bolezen, smrt in je glavni vzork za nesrečo: če se pojavi nesreča, mora nujno obstajati tudi zavist; to je logika kmetov.«

Ukrasti srečo sosedu

Koncept zavisti glede na koncept sreče drugih je prvič pojasnil finski raziskovalec Lari Honko: »Lovec, ribič, kmet so vsi zavistni na soljudi, ki stremijo k enakim ciljem. Ljudska vrednota sreča je vedno močno egocentrična: gre za »mojo« ribiško srečo, »mojo« živinsko srečo ... in našo, družinsko srečo. Sreča pa, ki pripada sosedu, rivalu, je, nasprotno, z našega stališča nekaj negativnega. Zdi se, da vlada logika: manko drugega je moja sreča, če gre nekomu slabo pri živini, gre meni bolje. Če pa je donos moje krave slab, se bo vzbudil sum, da si je sosed prilastil večji del skupne sreče, kot mu pripada.« Tu je vidna socialna zgradba vrednote: primerjalna podlaga je sreča drugih in zato je zavist konstanten pojav, ki je ob nesreči, smoli, še poudarjen. Te razmere bodo poskušali na vsak način izboljšati, celo tako, da ukradejo srečo sosedu.

Zaželene dobrine

Honkov koncept sreče je podoben konceptu omenjenih zalog Fosterja. Po njegovem kmetje razumejo svoj svet tako, kakor da v njem vse zaželene dobrine (celo ljubezen, čast ali moškost) obstajajo samo v omejenih količinah. Vedno jih je premalo in ni načina, kako jih povečati. Svoj položaj je mogoče izboljšati samo na račun drugega. Zato je vsako izboljšanje pozicije enega razumljeno kakor grožnja celotni skupnosti; nekdo ob tem izgublja, pa če to opazi ali ne.

Zato so pogosto, v tujih primerih, pravi Mencej, obtoženi čarovništva bodisi najbogatejši, ki hočejo imeti vse zase, bodisi najrevnejši, ki hočejo to, kar pripada bogatejšim. Če so revni vsi, kot je bilo to pri nas, je nevarnost pretila od soseda – soreveža. Če bo sosedu polje slabo uspevalo, če mu bodo crkavali prašiči in kravam usahnilo mleko, toliko več bo možnosti, da bo njegovo lastno polje rodilo bolje, prašiči dali več mesa in krave več mleka.

Zavist torej, vsaj na enormno število čarovniških praks pri vseh ljudstvih sveta, sploh ni slovenska posebnost. Kar je morda posebno, je to, da se s to lastnostjo tako obremenjujemo.