Tiskane izdaje
Pod zasneženimi alpskimi vršaci na pašnikih cingljajo krave in koze, v Avsenikovi gostilni se ob zvokih harmonike sučejo avbe, živelj v urbanih središčih pa nosi sodobne interpretacije tradicionalnih oblačil, vzorcev, tehnik in motivov, ki so bili izdelani v Sloveniji. Made in Slovenija.
Takšno zgodbo je iz pobožnih želja v resničnost prevedlo sedem oblikovalcev tekstilij in oblačil v sodelovanju s slovenskimi obrtniki, umetniki in manjšimi proizvajalci ter arhitektko Špelo Leskovic iz biroja Aksl arhitekti in Tejo Kleč (Tejo Idejo), ki sta poskrbeli za vizualno podobo praznega prostora Mestne občine Ljubljana na Mestnem trgu. Prodajna razstava bo odprta do zadnjega dneva v letu.
»Že pred nekaj leti smo premišljevali o projektu, pri katerem bi izhajali iz slovenske tekstilne tradicije. Poskušali smo sestaviti projekt Spominjam se, a časi še niso bili dovolj zreli,« pove Sanja Grcić, ena od razstavljavk in skupaj z Almiro Sadar avtorica koncepta prodajne razstave Made in Slovenija. Sama si pri modnem in kostumografskem ustvarjanju že dolgo izposoja iz skrinje slovenske tradicije; avbo je ponesla celo v New York. Razpis ministrstva za kulturo za kreativne industrije, namenjen spodbujanju promocije slovenskih oblikovalskih izdelkov in kreativnih industrij, pa je bil priložnost za nov poskus.
»Zbrali smo se ljudje, ki se dobro razumemo, imamo svoje blagovne znamke in smo dovolj resni, da izpeljemo projekt v kratkem času in z omejenimi finančnimi sredstvi,« Grcićeva predstavi nabor sodelujočih. Društvo SOTO, ki je projekt prijavilo, je zanj dobilo 17.000 evrov, »a gotovo je še enkrat toliko denarja šlo iz žepov nas oblikovalcev«, doda Grcićeva. »Ali bomo prišli na pozitivno nično, vam bom znala odgovoriti prvi teden januarja,« se utrujeno nasmehne.
Čeprav se je na odprtju prodajne razstave vse vrtelo okoli oblikovalcev, projekt ni namenjen le loščenju njihovega zvezdniškega imena, temveč prestavlja poudarek na sodelovanje z lokalnimi obrtniki, umetniki in manjšimi proizvajalci. »Ves čas nas je pestilo to, da nismo imeli stika z industrijo in da je propadla, v tem projektu pa smo jo poskušali pripeljati nazaj, kolikor je to mogoče. Zato Urša in Tomaž Draž sodelujeta z Alpino, jaz s Klobučarstvom Pajk, Arijana Gadžijev s podjetjem Žolna Šport, Neli Štrukelj z ilustratorko Tanjo Semion, Almira Sadar in Petja Zorec s pletilstvi in Nataša Peršuh z izdelovalko plisejev Andrejo Vidic.«
Konceptualna zamenjava v znamčenju projekta in izdelkov, ki na prvo mesto postavlja lokacijo proizvodnje, izhaja iz dejstva, da je kraj izdelave izgubil pomen. »V modnem svetu je oblikovalec oddaljen od proizvodnje in to dejstvo se skriva. Na našitkih pri oblačilih z večjimi črkami piše Prada, z mnogo manjšimi pa Made in Romania. Mi smo naredili obratno: kot blagovno znamko navajamo Made in Slovenija, z manjšo pisavo pa je na našitku napisano ime oblikovalca. S tem želimo poudariti, da je oblikovalec proizvajalec, ki je izdelek naredil v sodelovanju z industrijo ali obrtnikom. V modno industrijo poskušamo vnesti tudi etičnost; naj se ve, kdo je naredil izdelek,« pripoveduje Grcićeva.
Seveda pa si projekt zastavlja tudi cilj, da modni in tekstilni izdelki, narejeni v Sloveniji, s slovenskim znanjem in kreativnostjo, ne bodo le razstavni eksponati, temveč bodo dobili prodajna mesta v tujini. Oblikovalci so kolaborativne kreacije novembra predstavljali v trgovini Local na Dunaju, ki jih bo prodajala tudi v prihodnje; prav te dni pa gostujejo na festivalu designSUPERMARKET v Pragi.
Na vprašanje, kako se približati potrošniku, ki ceni kakovost in lokalno proizvodnjo, a si oblačil zaradi visokih cen ne more privoščiti, Grcićeva odgovori, da bo treba izpreči iz obsedene potrošniške logike in spremeniti tudi odnos do oblačil. V preteklosti ljudje niso imeli veliko oblačil, »zakmašno« pa le eno samo. Zanj so lepo skrbeli, ga nosili vse življenje in spoštovali tistega, ki ga je izdelal. Tako bi morali razmišljati tudi danes, ne pa da si pri trgovcu hitre mode kupimo tri pare hlač, ki jih še isto leto zavržemo, hkrati pa tarnamo, da nimamo dovolj denarja za nakup kakovostnih oblačil domačih oblikovalcev, je prepričana.
Oblikovalci na prodajni razstavi izdelujejo sodobna »zakmašna« oblačila, ki so lepa tudi, ko se postarajo. Zapakirali so jih v raznovrstne zgodbe. Urša in Tomaž Draž (Pletenine Draž) sta v kolekciji Living lace klekljano žirovsko čipko uporabila kot vzorec na športnih copatih tovarne Alpina, šalih, torbicah ter ženskih in moških oblačilih. Almira Sadar je okraševanje kuhinjskih prtičkov s sodobnimi tehnologijami žakarskega pletenja, laserskega izrezovanja in strojnega vezenja prenesla na šale, odeje in copate. Zahtevno tehniko ročnega plisiranja oživlja serija kril in ženskih srajc Nataše Peršuh. »Vsi poznamo plisirano obleko Marilyn Monroe, jaz pa sem jo poskušala interpretirati sodobneje, z izbiro kontrastnih materialov,« pove oblikovalka. Kanček baročnega pliseja je uporabila tudi na minimalističnih kimono srajcah.
Sanja Grcić se je podala V Kekčevo deželo, ki ponazarja sončno in senčno stran Alp, in se s klobučki poklonila slovenskemu junaku in tradiciji ročnega izdelovanja klobukov pri Klobučarstvu Pajk. Na plašče in majice je natisnila nageljne in encijan, ki jih je zrisala Teja Ideja. Na temnejših srajcah in puloverjih pa je uporabila motive slikarke Tine Dobrajc.
Ljudski motivi čipk in vezenin se pojavijo v kolekciji okolju prijaznih torb iz modularnih enot Neli Štrukelj – ta je predstavila tudi multifunkcionalne obleke – in v eklektičnih avtorskih vzorcih tekstilnih lutk, blazin in kuhinjskih pogrinjkov Arijane Gadžijev.
Petja Zorec je v kolekciji uniseks oblačil, ki je nastala v sodelovanju z Dali Šport in pleteninami Žalac, obudila pletilstvo, nekoč vodilno panogo slovenske tekstilne industrije, s katerim so se ukvarjali tudi njeni stari starši. Serijo, ki jo je poimenovala Marjan, je razvijala v dve veji: na moških majicah so tiskani vzorci in aplikacije pletilnih igel, na ženskih in otroških majicah pa vzorec tradicionalne čipke, natisnjen s tehniko sublimacijskega tiska
