Novi rod Demšarjevih gosli

Začelo se je leto, ko bo znameniti ljubljanski goslar Vilim Demšar naštel 65 let obrtniškega dela. Od leta 1951 je naredil več kot 1600 različnih gosli. Za njegovega naslednika, 36-letnega Blaža Demšarja, ki nosi ime začetnika obrti v družini, Vilimovega očeta, se najbrž zdi število ur, vloženih v to delo, še nedojemljivo. Do zdaj je izdelal približno 40 inštrumentov, vendar po stričevi poti stopa odločno in potrpežljivo.

Potrpežljivost je namreč tista, ki je pri delikatnem delu, kakršno je izdelovanje gosli, ena najpomembnejših vrlin. »Resda je treba biti natančen,« pravi Blaž Demšar, »toda ključna je potrpežljivost. Če si potrpežljiv, boš navsezadnje tudi natančen.«

Ko smo pozvonili na zvonec delavnice, ki je privabila že mnoge novinarske ekipe (dokumentarni film o Vilimu Demšarj 400 let iskanja je bil pred kratkim nagrajen na mednarodnem filmskem festivalu v Lizboni), je odprl vhodna vrata s polnimi rokami. V eni je držal še čisto sveže lakirano violino, v drugi čopič, rokavice so se svetile od laka. Nad mizo v delavnici, do zadnjega kotička napolnjeni z orodjem, pripomočki, materialom in vsemogočimi predmeti, ki so sčasoma napolnili vse vrste prostore, je gorela luč, nekaj svetlobe z ulice je pronicalo še skozi okno, ki ga zastirajo zavese in v vrsto razporejene violine. Glavnega mojstra Vilima Demšarja, čigar droben obraz je postal tako rekoč sinonim za demšarice, ni bilo v delavnici, zadnje čase prihaja ob popoldnevih. Pred časom je zbolel, je povedal Blaž, zato je njemu predal posel. A da bi stric nehal delati, si ni mogoče predstavljati, kajti to je njegovo življenje, in svojčas je bil v delavnici od jutra do poznega večera. »Moj hobi je moja služba, je vedno govoril stric,« ga je resno citiral. Med pripovedovanjem o svoji družini je mirno in pozorno nanašal lak na povsem svežo violino.

Pri stricu v delavnici

Njegov dedek Blaž (1903–1981) je bil amaterski glasbenik, a profesionalni goslar. Pravzaprav se je izučil za mizarja, vendar se je leta 1927 odločil, da bo raje izdeloval gosli. Delavnico na Žabjaku v Ljubljani je odprl leta 1939, ko se je vrnil iz Sarajeva (rojen je sicer v Škofji Loki, a je šel za delom). Vsi trije njegovi sinovi so postali akademski glasbeniki. »Najstarejši, stric Vilim, je bil violinist in se tudi največ ukvarjal z goslarstvom. Ko je dedek leta 1981 umrl, ga je nasledil. Srednji stric Cveto je igral violo v Slovenski filharmoniji, moj oče Stanko pa je bil violončelist v radijskem orkestru. Tudi vsi bratranci in sestrične smo igrali kakšen inštrument. Jaz sem tri leta igral čelo, potem pa se mi ni več ljubilo vaditi, zato sem si rekel, da bom raje delal violine.«

In tako so nekateri otroci pri dvanajstih letih hodili k tabornikom, nekateri na košarko, on pa je šel dvakrat na teden k stricu v delavnico. »V tej hiši so bile tri sobe, prva je bila kuhinja, druga spalnica in tretja delavnica. Ko sem hodil k babici, ki me je čuvala, sem bil tako rekoč skozi v delavnici in se igral z lesom,« se je še malo vrnil nazaj.

Končal je srednjo lesarsko šolo in doštudiral za univerzitetnega diplomiranega inženirja lesarstva, ko so ga bolj pritegnili tehnološki postopki obdelave lesa. »Zanimala me je industrija, toda v Ljubljani ni bilo možnosti za zaposlitev, zato sem strica vprašal, ali lahko spet pridem v delavnico.« Zdaj ima tako kot stric status samostojnega delavca na področju kulture, in čeprav se je znašel v obrti, ki ji kraljuje tradicija, ga kljub temu mikajo strojni postopki izdelave. Brez zadržkov razmišlja, denimo, o uvedbi manjših inštrumentov za dodelavo notranjih oblik. Četudi je stric mojster starega kova, nima prav nič proti. »V tujini skozi ponavljajo 'tradicija, tradicija'. Toda to se spreminja. Do nekaj let nazaj ni bilo v delavnicah namizne tračne žage, zdaj pa že obstajajo katalogi s strojčki. Tudi stric pravi, da če bi imel Stradivari takrat možnost uporabiti žago, bi jo.« Nekaj napredka je v delavnico uvedel že Vilim Demšar z računalniškim programiranjem tona. »Dedek je še trkal,« je dejal Blaž in potrkal na še povsem golo violino, da bi ponazoril, kako so nekoč preverjali, ali je zvok na vseh predelih enak.

Začne se pri drevesu

Violina je imela na eni strani že lepo obrušene vogalčke, na drugi še ne, manjkale so tudi intarzije. Toda da bi razumeli, kako je vsaka malenkost pomembna za ustvarjanje pravega tona, je za začetek prinesel dve povsem neobdelani deski, čeprav se postopek začne še prej, skoraj pri drevesu. Tako daleč, da bi sami iskali drevesa po gozdu, resda ne gredo, hlod pa si vsekakor sami izberejo.

Nekaj veljata le javor, ki je lahko od koder koli v Sloveniji, in smreka, ki pa ni dobra vsaka, ampak je najboljša tista z Jelovice, je poudaril, posekana morata biti jeseni ali pozimi. »Devetdeset odstotkov violine je iz javorja, samo vrh je iz smreke, saj je ta les lažji in ima boljše akustične lastnosti, hkrati pa je zelo mehek, zato bi bil instrument preveč krhek, če bi bil ves iz smreke. Črni deli so iz afriške ebenovine.« Hlod razrežejo, nato vsaj pet let sušijo na podstrešju, zadostuje pa za približno 150 violin – če izberemo inštrument, ki ga pri goslarstvu Demšar največ izdelujejo.

Violina zahteva vsaj 150 ur dela (violončelo celo 400); v tem času jo mojstra tako izpopolnita, da sta pripravljena dati 400 let garancije nanjo (na ton, kajpak, ne na poškodbe). »Če so oblike in debeline pravilno narejene, lahko tudi po tolikšnem času zveni enako. Navsezadnje obstajajo 450 let stare violine, ki so sicer muzejske, a še vedno enako lepo zvenijo.« Seveda je treba redno menjavati strune, vijake, podbradnik, mostiček, kobilico ..., se je z očmi in prsti sprehajal po violini.

Vsaj pet let učenja

Svoj podpis je doslej pustil na približno 40 inštrumentih, skozi njegove roke jih je šlo precej več. »Ko se učiš, namreč ne začneš takoj s svojo violino, ampak delaš po kosih ter tako počasi osvajaš postopke dela in orodje.« Da je inštrument res dobro narejen, potrebuje vajenec vsaj pet let učenja. Kdaj pa je on začutil, da zna narediti violino, ga pobaram. »Še vedno pravim, da ne znam. Nikoli nisem povsem zadovoljen. Vedno je mogoče najti kakšno napako. Lahko rečem, da naredim dober inštrument, ni pa popoln. Toda to je motivacija za izboljšanje,« je počasi razlagal in pri tem izkazoval natančnost in potrpežljivost, kakršni mu je poskušal privzgojiti njegov učitelj. »Kot mentorju mu nikoli ni bilo težko razložiti stvari. Vedno si je vzel čas. Vedno je poudarjal tudi, da je treba preverjati. Rekel je: 'Dvakrat preveri in enkrat odreži.' Če padeta potrpežljivost in koncentracija, je bolje odložiti delo in vzeti kaj drugega ali nadaljevati naslednji dan.«

Njegov stric je začel pomagati v očetovi delavnici pri trinajstih letih, tudi Blaža je pri teh letih začela zanimati obrt in navsezadnje je znameniti Antonio Stradivari začel izdelovati godala pri dvanajstih ali trinajstih. To je najbrž naključje, vendar nekaj je gotovo, kakor je ugotavljal Blaž Demšar, kilometrina je pomembna, vsako leto prinese več izkušenj in prednost pred drugimi. V Sloveniji je sicer dvanajst goslarjev, poleg Demšarja sta v Ljubljani še dva. Čeravno je obrt stara in se zdi, da jo poskušajo spodkopati stroji, se nikakor ne boji prihodnosti.

V Sloveniji je več kot 60 glasbenih šol, za katere servisirajo inštrumente in jim jih tudi posojajo, poleg tega ljudje, ki vzljubijo gosli, vedo, kako zvenijo tiste prave. Iz omare v predsobi je vzel drobno violino, takšno, na kakršni bi lahko začeli učiti vleči lok pet- ali šestletniki, in potegnil po strunah. Oj, kako je to hudo ... je zazvenela melodija. Inštrument je zamenjal in ponovil vajo, a rezultat je bil že za amatersko uho precej slabši. »Tole je kitajska violina. Kupiti jo je mogoče za dobrih sto evrov.« Demšarica stane 2400 evrov, vendar se nikakor ne boji vdora kitajske proizvodnje. »Ljudje cenijo dobre violine in so tudi pripravljeni plačati zanje. Takšen inštrument je dota, ki ostane za vse življenje.«

Najlepši je začetek

Če je mojster priden, lahko naredi deset inštrumentov na leto. Violina, ki jo je takrat lakiral Blaž Demšar, bo končana čez kakšen mesec. V trenutku, ko lahko odloži izdelani inštrument, začuti največje zadovoljstvo. Najlepše pa je takrat, ko vzame v roke še povsem neobdelano desko in začne izdelovati novega. Ali ga kaj straši veličina nasledstva? »Niti ne, bolj čutim odgovornost, da bom tradicijo nadaljeval.«