»Poskusil sem ajavasko, videl kače in se spreminjal v anakondo«

Ajavaska, skrivnostni koktajl amazonskih Indijancev, ki spremeni človekovo zavest, je v zadnjem desetletju postala novi sveti gral duhovnih izkušenj iščočega zahoda. Zanimanje zanjo se je povečalo tako rekoč eksponentno, in to na vseh področjih: od znanstvenih raziskav terapevtskih učinkov in tveganj do etičnih in zakonskih izzivov. Kaj je na tem koktajlu, ki ga nekateri imenujejo tudi vino duš, tako vznemirljivega?

Znanstveniki se samo čudijo neverjetnemu botaničnemu znanju amazonskih Indijancev, ki znajo med 80.000 rastlinami iz svojega okolja najti najustreznejše za določene bolezni. Indijanci pravijo, da njihovo znanje o zdravilstvu izvira iz vizij, ki jih povzroči prav zvarek ajavaska. Najbolj nenavadno je, da zdravilne rastline, ki jih ta napoj prišepne tamkajšnjemu zdravilcu – šamanu, niso učinkovite le zaradi simboličnega učinka, pač pa tudi zaradi farmakološkega.

Narbyjeva kozmična kača

Šamani v Braziliji, Kulumbiji, Peruju in Ekvadorju že stoletja pripravljajo in uživajo ajavasko med rituali zdravljenja, prerokovanja in za magične namene. Rastlinski zvarek je nujno kombinacija vsaj dveh rastlin, ki ju skuhajo skupaj. Prva vsebuje psihoaktivno snov dimetiltriptamin (DMT), ki pa ne učinkuje sama po sebi, ker jo blokira neki želodčni encim (monoamin oksidaza). Prav zato je v napitku nujna tudi druga rastlina, katere substance blokirajo prav ta encim, da lahko DMT prodre v možgane.

»Kako je mogoče, da znajo ti ljudje brez elektronskih mikroskopov izbrati liste grma, ki vsebuje halucinogeni možganski hormon, in jih nato še kombinirajo z ovijalko, ki vsebuje snovi za deaktivacijo prav tistega encima v prebavnem traktu, ki bi blokiral halucinogeni učinek?« se je vprašal tudi antropolog Jeremy Narby in v 90. letih odšel živet med brazilske Indijance, da bi iz prve roke preučil zadevo. Svojo življenjsko avanturo je popisal v knjigi Kozmična kača – DNK in izvor znanja, v kateri razvija teorijo, da so halucinacije uživalcev ajavaske, v katerih večinoma vsi, ne glede na kulturno okolje, vidijo fluorescentne kače velikanke, le nazoren prikaz molekule DNK, ki je v celicah nosilka genetske informacije.

Znanstvena paradigma gleda na tako imenovane svete rastline le kot na uporabno zapakirane aktivne molekule, šamanski zdravilec pa z njimi zdravi, ker je v osebnem odnosu z duhom zdravilcem. Oba različna pristopa sta našla prostor pod soncem španske Ibize konec septembra, na svetovni konferenci Mednarodnega centra za etnobotanične študije (ICEERS). Med pomembnejšimi sporočili konference, ki je potekala pod pokroviteljstvom Unesca, je tudi odkritje strokovnjakov s King's Collegea v Cambridgeu o delovanju nevronske mreže v možganih, odgovorne za nezavedna, nagonska delovanja človeka pod vplivom psihedeličnih substanc, ki imajo podobne učinke kot svete rastline. Kot pravi udeleženec konference dr. Roman Paškulin, strokovnjak za različne oblike zasvojenosti, so znanstveniki z magnetno resonanco detektirali nevronsko mrežo v možganih, psihologi ji rečejo kar ego, katere aktivnost upade po zaužitju takšne droge. V žargonu uporabnikov psihedeličnih substanc nastane občutek razkroja običajnega sebe.

Svetovna dediščina

Podobno kot svete rastline tudi psihedeliki omogočijo človeku, da se dokoplje do globljih plasti svoje biti, in so zato lahko dobri diagnostični pripomočki za terapevta, pravi Paškulin, ki svoje terapije sicer izvaja z medicinsko hipnozo. Poleg psihedelikov, ki so nastali v prejšnjem stoletju v laboratorijih, ima Evropa tudi lastno dediščino svetih rastlin. Znana je predvsem moli, z latinskim imenom Peganum harmala, ki je bila pred sveto inkvizicijo zelo razširjena tudi v Sredozemlju. Čeprav je sorodnica ajavaske, ne vsebuje prepovedanega DMT in bi si jo lahko vsakdo posadil na vrtu za lastne potrebe, ugotavlja terapevt, ki je o harmali predaval tudi na omenjeni konferenci. Izsledki s konference bodo v četrtek, 23. 10. tudi tema okrogle mize v ljubljanskem KUD France Prešeren.

Tako ajavaska kot tudi druge podobne substance iz etnofarmakologije prvinskih kultur, ki prebujajo božansko v človeku, se imenujejo enteogene, pojasnjuje Paškulin. Slišati je zelo novodobno, vendar psihologija že dolgo pozna pojem sebstva, s kakršnim da se človek rodi, pa potem zaradi okolja in vzgoje izgubi stik s samim seboj in postane nevrotik. Prav zato je lahko koristno, da človek po izkušnjah s takšnimi snovmi ali s hipnozo preide v stanje spremenjene zavesti. V hipnozi preidejo človekovi možgani v tako imenovano frekvenčno stanje alfa, pod vplivom enteogenih substanc pa vse do stanja delta, ki človeka povezuje, kot bi rekel Castaneda, s področjem nepojmljivega. Z ustreznim pristopom in pod izkušenim vodstvom lahko človek v teh stanjih razrešuje svoje duševne konflikte in se s to abreakcijo, kot rečejo psihoanalitiki, osvobaja napetosti. Izjemen pomen znanja prvobitnih kultur o enteogenih rastlinah je bil zato prepoznan tudi v predlogu, da bi Unesco ta »know-how« zaščitil kot svetovno dediščino.

Narby v že omenjeni knjigi namiguje, da lahko človek v spremenjenem stanju zavesti dostopa celo do svoje DNK ali DNK drugih bitij, kjer so pač shranjene vse informacije življenja. Ugotavlja pa tudi, da najbrž nihče ne ve, od kod prihajajo spoznanja, ki jih človek pridobi z ajavasko: »Znano je, da vsebujejo molekule, ki se vežejo na posebna mesta oziroma receptorje v možganskih nevronih, kamor se vežejo tudi molekule nevrotransmiterjev, prenašalcev sporočil v živčnem sistemu. Delovanje ajavaske je verjetno povezano s spremenjeno zaznavo − kot bi zamenjali kanal na televiziji. Kdo ali kaj ustvarja te podobe, kako se to dogaja, ostaja skrivnost.«

Nikakor rekreativna droga

Ker je DMT kot psihoaktivna snov po svetu, pa tudi pri nas, na seznamu prepovedanih drog, je znanstveno preučevanje ajavaske oteženo. Izvedenka zanjo, ki že več let občasno potuje v Peru, kjer se je skrivnosti zdravilnih rastlin učila pri treh učiteljih, želi prav zato ostati anonimna. Da je ajavaska postala zaradi svojih psihedeličnih učinkov tako razvpita na Zahodu, je, pravi, pravzaprav površno gledanje, kajti domačini enako delajo tudi z drugimi rastlinami, ki niso halucinogene, a so prav tako priznane kot učiteljice ali zdravilke, lahko pa tudi oboje skupaj. V dolgotrajnem procesu, ki ga imenujejo la dieta in pomeni natanko to, torej zelo strogo dieto nekje v osami deževnega pragozda, se adeptu z meditativnim pristopom razkrije posebna energija − Indijanci bi rekli duh − rastline, katere čaj so ves ta čas pili.

To je pač postopek, v katerem adept vso pozornost namenja posamezni rastlini, in ta mu sčasoma razkrije svoje lastnosti. Indijanci menijo, da ima vsaka rastlina svojo energijo, prav tako kot je tudi človek energetsko bitje, in zato zdravijo določene energetske dele telesa. Na zdravljenje zagotovo vplivajo snovi v rastlinah, vendar je za Indijance najpomembnejše delo, ki ga opravijo prav duhovi teh rastlin. Izvajanje teh diet je temelj za delo z ajavsko, ki omogoča prehod v spremenjeno stanje zavesti, kjer dobi adept informacije o nadaljnjem procesu ali o viru problema. Vino duš po zaužitju, ki mora biti vedno obredno, ob spremljavi izkušenega ajavaskera, vpliva na to, da iščoči v obliki halucinacij, med katerimi pa se zaveda tudi samega sebe, vidi vzrok svoje bolezni ali katerega drugega problema in tudi pot, kako težavo odpraviti.

Izkušnja bioenergetika

Bioenergetik Marjan Ogorevc o svoji izkušnji s to snovjo pravi: »Mene je ajavaska spremenila v tem, da sem dobil odgovor, ki sem ga iskal, zdaj mi je vse veliko bolj jasno. Ko sem jo prvič poskusil, sem videl kače, tudi sam sem se spreminjal v anakondo in se plazil po džungli. Prvi proces je bil brez posebnega namena in se mi je dogajalo nekakšno čiščenje podzavesti. Občutek je, da se ego zlomi in se vse sesuje, hkrati pa bruhaš, in to neverjetno intenzivno. Drugič sem šel v proces že bolj prečiščen; zato sem tudi bolj jasno videl. Gledal sem tridimenzionalne filme, v katerih sem sam tudi sodeloval, in to pri polni zavesti. Tudi ko sem odprl oči, filmi niso izginili, kar pomeni, da niso odvisni od vida. Ne moreš pa prekiniti poteka, ker te 'medicina' vodi, verjetno dokler traja vpliv. Iz zgodb preostalih v skupini vem, da se je podobno dogajalo tudi njim.«

Za Ogorevca to ni bila povsem nova izkušnja, ker tudi sam vodi v okviru terapij podobna potovanja, le da takrat lahko izstopi, tukaj pa to ni mogoče – medicina je močnejša, pravi. Takšno doživetje, ki ni halucinacija, poudarja, spada v okolje deževnega gozda. Sploh ker to ni rekreacija, kakršno si uživalci drog predstavljajo pri rekreativnih drogah, še opozarja bioenergetik. Da se je tako imenovani duhovni turizem, v katerem ljudje iščejo duhovne izkušnje z uporabo enteogenih drog, zelo razširil, opozarja tudi Roman Paškulin: »Zdi se, da smo nagnjeni k poveličevanju tujega. V 70. letih smo iskali instantno razsvetljenje v Indiji, in ker ga tam pač nismo našli, smo začeli iskati med šamani v deževnem gozdu.

Povpraševanju po duhovnih izkušnjah se je prilagodil tudi trg, in tako je danes mogoče kar po spletu poiskati šamane, ki so pripravljeni iščoče popeljati v obred z ajavasko ali ibogo, še eno popularno sveto rastlino. Ponujajo tudi nastanitev z vsem udobjem, ki ga je navajen zahodni človek. Za ustrezno plačilo, seveda.