Tiskane izdaje
Oblikovalka in ilustratorka Nina Mršnik ter arhitektka Ivana Blaž sta se po študiju in življenju v tujini vrnili v Slovenijo in našli stično točko v Balkanu, natančneje, tradicionalnih bosanskih preprogah čilim, ki sta jim s pomočjo tkalk iz Bosne osvežili videz za sodobni življenjski slog.
Med študijem na beneški univerzi sta bili Nina in Ivana cimri, nato ju je po Nininih besedah »povezalo življenje«. Projekt Kobeiagi Kilims je nastal tako spontano, da komaj znata določiti njegov začetek. Ivana, po poreklu iz Bosne, ki jo je zapustila po srednji šoli, je pogosto obiskovala domovino, Nina pa se ji je nekajkrat pridružila. »Čilim nama je bil všeč kot kakovosten izdelek. Misliš, da bi vanj lahko prevedli najine risbe?« ju je zanimalo.
Sta se pa oblikovalka in arhitektka zavedali, da morata prilagoditi svoja znanja slovenskemu trgu. »V Sloveniji smo bolj navajeni plačevati za izdelke kakor storitve. Frizerju brez težav plačamo toliko in toliko za uro urejanja pričeske, arhitektu pa naročnik gotovo ne bo plačal vseh ur, ki jih je vložil v projekt,« razmišlja Nina. Iz takšnih mini dilem, ki so ju obhajale, odkar sta se z magistrskega študija v Angliji in Španiji vrnili v Slovenijo, ter jasnih smernic po izdelkih z močno lokalno identiteto, pečatom zgodovinskega izročila in rokodelskimi koreninami sta v čilimih prepoznali priložnost za samostojno ustvarjalno pot.
Lejlin čilim. Foto Luka Kaše
Čilimi so ročno stkane volnene preproge, ki so bile v nekdanji skupni republiki stalnica številnih domov. Uporabljali so jih kot talne in stenske preproge, pregrinjala za postelje in kavče, dekoracije na oknih, v nekoliko bolj zaprašenih časih tudi kot sedla. Ko sediš na njih ali se prislanjaš obnje, vzbujajo prijeten občutek topline. So tudi naravna izolacija. Ivana, ki je odraščala s čilimi, o njih prej nikoli ni posebej razmišljala. »Do vojne so bili povsod. Po njej pa so jih nadomestile preproge iz sintetike, ki so ljudem v Bosni še vedno bolj všeč kot ročno izdelani čilimi,« pove.
Vseeno je bila presenečena, ko sta z Nino začeli iskati tkalke, ki še izdelujejo čilime, a na začetku nista imeli sreče. Na tržnicah v različnih bosanskih mestih, ki sta jih prečesali, sta zasledili le rabljene bosanske čilime, medtem ko so bili novi iz Irana in drugih držav, kjer prav tako ohranjajo izročilo ročnega tkanja preprog. Tkalke, skupaj s pripadajočo »infrastrukturo« – več statvami – sta naposled našli v Visokem, nekdanjem jugoslovanskem središču tekstilne in usnjarske industrije, a jim je bilo sprva težko razložiti, kaj sta si zamislili.
Stanin čilim. Foto Luka Kaše
Nekaj je bilo tudi negativne energije v slogu, »tega ni mogoče narediti«, kakršne je na odmet tudi v Sloveniji, vendar je stvari postavila na svoje mesto gospa Lejla, vodja tkalk čilimov, ki so te izdelovale predvsem za državniška darila in nekatere druge priložnosti. Lejla je v Nininem in Ivaninem predlogu sodelovanja med drugim ugledala priložnost za širitev razstavljenih čilimov na druge prostore, se nasmehne Ivana.
Hit Stanina in Bajina preproga
Nabrali sta že precej literature o čilimih, vendar je o bosanskih ni na voljo prav veliko. »Dosti ljudi povezuje čilime s Turki, vendar so jih v Bosni poznali že prej. Turki so prinesli le živahnejše vzorce in barve,« pripoveduje Ivana. »Obstaja abeceda vzorcev,« o različnih pomenih motivov spregovori Nina. Najpomembnejši je tisti, ki se ga tke za nevestino doto; vsak vzorec pomeni en simbol oziroma dobro željo v bodočem zakonu.
Prvo kolekcijo, ki poleg preprog vključuje blazine, sta Ivana in Nina sestavili iz štirih vzorcev, ki sta jih poimenovali po njima ljubih osebah. Najbolj tradicionalnega po vodji tkalk iz Visokega Lejli, saj ima ta raje takšne kakor modernejše vzorce. Spremenili sta le barvno kombinacijo vzorcev; namesto klasične črno-rdeče-zelene sta uporabili bolj umirjene barve, primernejše za sodobne domove. Bel čilim s črnimi tankimi črtami sta sprva oblikovali za stanovanji Ninine mame in Ivanine tašče. Preprogo z abstraktnim sivo-črno-rumenim vzorcem sta poimenovali po Ninini teti Stani, ki zna na pamet recepte najljubših jedi vseh družinskih članov, temno preprogo z belimi resicami in vzorci v barvah lego kock pa sta posvetili družini skupne prijateljice iz študijskih let v Benetkah.
Bajin čilim. Foto Luka Kaše
Tehniko tkanja čilimov dobro poznata, vendar sta ročno delo prepustili štirim izkušenim tkalkam, upokojenkam iz centra v Visokem, ki volneno prejo na statvah pretikajo tako hitro, da je vse skupaj videti kakor na pospešenem posnetku. »To so ljudje stroji,« občudujoče izjavi Nina. Volno, ki je ni težko dobiti, nabavljata v bližnji okolici Visokega, tamkajšnji obrtniki pa jo obarvajo po njunih navodilih. Cene čilimov niso ravno nizke, saj najmanjši stane 300 evrov, največji, ki obsega 200 krat 300 centimetrov, pa nekaj več kot 2000 evrov. Toda njegova izdelava traja kar šest tednov.
Dekleti sprva nista nameravali predstaviti preprog na platformi množičnega financiranja Kickstarter, saj so nekoliko dražje od običajnih izdelkov, ki na njej poskušajo zbrati denar za zagonske stroške, pa tudi ne prav tipičen kickstarterski izdelek, a ju je prijatelj prepričal, naj vendarle poskusita. Uspelo jima je zbrati 12.000 dolarjev, s katerimi sta pokrili stroške oblikovanja in predstavitve prve kolekcije ter pokritja naročil s Kickstarterja. Visoške ženske pridno tkejo okoli 30 preprog in 60 blazin, ki bodo v začetku decembra odšle kupcem v Brazilijo, na Japonsko, v Izrael, Singapur, Južno Korejo … Najbolje se prodajata Stanina in Bajina preproga, kar je pomemben kazalnik za nadaljnje oblikovanje, se strinjata Nina in Ivana.
»Novi« vzorci iz petdesetih
Njune stvaritve je predstavila spletna stran Cool Hunting, ki zbira in predstavlja odmevne oblikovalske izdelke in projekte z vsega sveta, bogato jih je pohvalila tudi nekdanja supermanekenka Elle Macpherson. Dekleti nimata pojma, kje ju je našla, strinjata pa se, da so čilimi idealen izdelek za simpatije upokojenih manekenk, ki poskušajo zgraditi svojo drugo kariero na oblikovanju, trženju ali zgolj podpiranju lokalnih, trajnostnih in »organskih« izdelkov.
Načrtujeta že novo kolekcijo čilimov, ki bo gradila na tradicionalnem, minimalističnem in funkovskem vzdušju vzorcev prve. Povezali sta se s tovarno preprog pri Višegradu na meji z Republiko Srbsko, kjer izdelujejo industrijske preproge, imajo pa tudi delavnico za ročno vozlanje, v kateri že dolgo nihče ni delal. Z direktorjem tovarne sta se dogovorili, da bo zaposlil ženske, ki bodo izdelovale preproge po vzorcih, kakršne v tovarni oblikujejo že od petdesetih let, le da bodo posodobljeni manj kričeči. Prva bo na vrsti predelava vzorca »banana«. Hkrati se dogovarjata za ročno izdelovanje preprog z ženskami na drugem koncu Bosne.
Čilim za družino Massari Rosso. Foto Luka Kaše
V bližnji prihodnosti se bosta udeležili festivala oblikovanja v Londonu, zatem še na Dunaju, in poskušali stkati gostejšo mrežo poznanstev in potencialnih prodajnih kanalov. Njuno preprogo je v ponudbo pop up trgovine Tranzit Store v okviru londonskega oblikovalskega festivala uvrstila v Angliji živeča Slovenka Petra Green.
