Ob Brunovi violini bi zaplesala tudi Urška

Ste vedeli, da v Sloveniji deluje 67 glasbenih šol? Ali pa, da skladba Na Golici pozna kar 600 priredb? Vam je znano, da je Majda Sepe prebivala v ljubljanskem razglednem stolpu? In da je Ludwig van Beethoven v začetku 19. stoletja postal častni član ljubljanske filharmonije? Kaj pa, da so nekoč za mestno posebnost veljali piskači, ki so naznanjali kosilo in zapiranje mestnih vrat ter gostiln?

Ulični glasbenik Bruno si je v hladnem jesenskem jutru pred Prešernovim spomenikom pihal v prste. Skušal jih je segreti, preden poprimejo za lok njegove zveste spremljevalke violine. »Dve leti že igram v starem mestnem jedru. Veliko naključnih ljudi se ustavi, začutijo glasbo. Nekega večera se mi je tako približal tudi Tomaž. Povedal mi je, da se usposablja za turističnega vodnika. Čez štiri mesece me je poklical in vprašal, ali bi se z violino priključil trem turističnim vodnikom pri izvedbi zgodovinsko-glasbenih turističnih tur po Ljubljani. Pritegnili so me z idejo, sprejel sem izziv,« je pripovedoval Bruno Čibej.

Zakrival muzo »zgoraj brez«

V zgodbo je Portorožana povabila trojica; Tomaž Zavrl je namreč idejo o vodenju po Ljubljani ob glasbeni spremljavi razdelal s kolegicama Alenko Sršen in Meto Prinčič. Trio turističnih vodnikov je poskrbel za program, v katerem zgodovino Ljubljane prepleta z bogato mestno glasbeno dediščino, Bruno je prevzel odgovornost za viže in nastal je projekt Ljubljana Guides.

»Ker je v Ljubljani ogromno ponudbe klasičnih turističnih ogledov, smo želeli ustvariti nekaj, kar je nekoliko drugače in izstopa,« je povedala Alenka. »Ljubljana je večplastna. Mesto ni samo arhitektura ali kulinarika, ima tudi bogato glasbeno zgodovino,« je dodal Tomaž. »Slovenci smo lahko zelo ponosni na glasbo, imamo veliko pouličnih glasbenikov, prispevek Benjamina Ipavca in Davorina Jenka potrjuje, da je glasba del naše nacionalne identitete, narodno buditeljska je bila že glasba čitalnic. Bolj bi morali poudariti njen pomen v kulturi. Veste, turiste vedno znova navduši, s čim vse se ponaša dvomilijonski slovenski narod,« ju je dopolnila še Meta, preden me je kvartet popeljal na zgodovinsko-glasbeno potovanje po ljubljanskem mestnem jedru.

Začeli smo na Prešernovem trgu, nadaljevali na Kongresnem, se sprehodili do glasbene matice na Vegovi, podaljšali korak do Trga francoske revolucije, vstopili v preddverje Križank, se nato spustili proti Geografskem inštitutu Antona Melika, pa na čudovito Križevniško ulico, čez Ljubljanico do jezuitske cerkve, do vodnjaka na Starem trgu in nato čez Šuštarski most do Mestne hiše in ljubljanske stolnice. Vsak postanek ob nizu zanimivih zgodovinsko-glasbenih podatkov je pospremil Bruno z violino.

Z zanimanjem sem prisluhnila Meti, ko je pripovedovala, da je leta 1995 pri nas najdena neandertalčeva piščal nastala že od 50.000 do 60.000 let pred našim štetjem in velja za najstarejše glasbilo na svetu. Zame je bil tudi nov podatek, da se je javno glasbeno šolstvo pri nas začelo leta 1815. »Prva glasbena šola je bila za revne otroke, a jim niso dovolili nastopati, saj so menili, da glasba ponuja možnost zapeljevanja,« je razkrivala Meta, sicer umetnostna zgodovinarka in diplomantka francoščine, ki ima v svojem CV-ju deset letnikov violine, igra pa tudi v muzikološkem orkestru na Filozofski fakulteti.

Zanimiv je tudi podatek, da so leta 1905 ob otvoritvi Prešernovega spomenika našteli kar 20.000 ljudi. Nenavadno se nam zdaj zdi, da je ljubljanski škof vztrajno zakrival muzo, ki se nahaja ob največjem slovenskem pesniku, ker je bila »zgoraj brez«. Nehal je šele, ko mu je župan Ivan Hribar dopovedal, da je to pač umetnost.

Plečnik pozabil na stranišča

Ste vedeli, da je bila filharmonija na Kongresnem trgu ena od prvih glasbenih ustanov izven Italije? Kmalu je začela privabljati ustvarjalce, med njimi tudi Gustava Mahlerja, ki je bil v njej zadolžen za opere in operete. Veljal je za glasbenega genija, svojo pot je pozneje nadaljeval na Dunaju in v New Yorku. Filharmonija je pridobivala častne člane z vsega sveta, med njimi so bili, denimo, Johannes Brahms, Joseph Haydn, Niccolo Paganini in Ludwig van Beethoven.

Lepo se je v okolje vklopila Oda radosti, ki jo je Bruno zaigral pred ljubljansko univerzo – do skladbe so pri Ljubljana Guides prišli ob povezavi kongresa svete alianse s kipom Evrope pred vhodom v stavbo, Beethovnovim častnim članstvom v filharmoniji in dejstvom, da je 9. simfonijo pisal, ko so se na stari celini začeli veliki premiki.

Filharmonija ni imela posluha za slovensko glasbo, zato se je ta ustvarjala (1872) v slovenski glasbeni matici na Vegovi ulici. V neposredni bližini se je rodil dunajski škof Jurij Slatkonja, ki ima veliko zaslug za nastanek Zbora dunajskih dečkov. Eden prvih članov glasbene matice je bil Benjamin Ipavec, ki je s slovenskimi besedili širil narodno zavest ...

Preden smo dosegli Križanke, sicer zadnje delo največjega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, sem prisluhnila še zgodbam na Trgu francoske revolucije, sledile so tiste o križevniški cerkvi in knežji palači rodbine Auersperg, v kateri so izvajali italijanske opere, imeli so tudi nemške predstave za visoka gospoda. Danes na tem mestu stoji Nacionalna univerzitetna knjižnica, nasmeh na obrazih se izriše, ko Alenka omeni, da je Plečnik vanjo pozabil umestiti stranišča.

Po Brunovem violinskem vložku – ta je v dopoldanski tišini ustavil peščico mimoidočih – smo se preselili po Tomaževem na »najbolj očarljivo in romantično ulico«. S Križevniško ulico se je imenitno zlila melodija iz filma Cvetje v jeseni. Ulica je znana kot dom slovenskega nobelovca Friderika Pregla, pa Prešernovega mecena Blaža Crobatha, očeta pesnice Luize Pesjakove, prav tako je tam prebival pesnik in pisatelj Matej Bor, med 2. svetovno vojno pa naj bi se tu pri sorodnikih skrival narodni heroj Karel Destovnik - Kajuh.

Zadnji postanek pred okrepčilom v Drugi violini, je bil pred Herkulovim vodnjakom. Bruno je zaigral skladbo Lipa zelenela je, ki jo je uglasbil slovenski skladatelj Davorin Jenko, znan tudi kot ustanovitelj slovenskega pevskega društva, pa tudi po po uglasbitvi srbske himne. Med Brunovo melodijo je bilo iz akademije za glasbo, v kateri je nekoč bil stiški dvorec, zaznati še druge takte. Ob vseh zvokih si ni bilo težko predstavljati znamenitega plesa, na katerem naj bi Povodni mož s prevzetno Urško zaplesal v šumeče valove Ljubljanice ...

Na ladjici violina

»Ko smo turo izvedli prvič, sem bil malce živčen. Na ulici si namreč sam izbereš trenutek, ko boš igral. Če se ti ne ljubi, pač ne igraš. Ljudje pridejo in gredo. Pri vodenju pa se je treba držati urnika, moraš biti spočit, kar je včasih zalogaj, saj na ulici igram tudi do 4. ure zjutraj,« je violinist Bruno opisal odgovornost, ki jo čuti do gostov.

»Naš koncept turističnega vodenja je še zelo svež. Na polno bi radi delali že decembra, saj velja za zelo obiskanega. V program bomo vključili še ladjico po Ljubljanici, s katero želimo ob spremljavi violine pričarati romantično vzdušje. Dodali bomo še kozarček kuhanega vina,« je o idejah pri Ljubljana Guides pripovedovala Alenka. V prihodnje bi radi privabili tudi šole. Sicer pa skupine, ki jih vodijo, štejejo največ 35 ljudi.

Meta, Alenka, Bruno in Tomaž, predstavniki štirih različnih rodov, zgodovinsko-glasbeno potovanje po ljubljanskih ulicah strežejo v angleškem, nemškem in francoskem jeziku.