Tek okoli Kilimandžara: Občutek zmagoslavja. Zakričim na ves glas

Kilimanjaro Stage Run, tek okoli Kilimandžara, najvišje afriške gore, traja osem dni, kilometrov je okoli 260, za povrhu pa je treba premagati še približno 11.000 metrov navzgor in navzdol. V prvih štirih dneh smo štirje udeleženci s ceste najprej zavili na stezo in nato v pragozd, nazadnje pa smo se prebijali skozi požgano »puščavo.« Vmes smo zašli in si nabrali kdove koliko dodatnih kilometrov.

Peti dan: Postavim se v smuk prežo in spustim

Pred menoj šesta dolina tega dneva. V globino meri vsaj 200, morda 300 metrov. Na obrobju hiše domačinov iz bambusa in blata, v dolini pragozd. Videti je popolnoma neprehodno. Spustimo se in približno na sredini postane zelo nevarno. Napačen korak, zdrs in si mrtev. Če imaš srečo. Kajti če se skotališ v dolino in preživiš, človeštvo še ni izumilo naprave, ki bi te iz take doline v takem pragozdu izvlekla ven. Lokalne zveri te ponoči v miru pokončajo.

Domačin, ki je tisti dan tekel z menoj (vsak dan je imel vsak od nas ob sebi domačina, ki nam je kazal pot, oziroma smo to večinoma skupaj iskali), je kritični del kar preskočil, padel na rit, se malo skotalil in se čudežno ustavil. V daljavi vidim le majhno črno piko z velikim belim nasmehom, okoli vse divje zeleno. Zdaj pa jaz. V strahu uživam in vsak korak je zame nov izziv. Izziv možnega oprijema in celega življenja. Prvi korak je zdržal. Copati so očitno super. Drugi korak … še sem na nogah. Pred mano se znajde približno petmetrska gladka skala, skoraj navpična, čez katero teče lokalni potoček. Nikjer ničesar, kar bi lahko prijel. Praproti so mi roke že dodobra ožgale in tudi v smrtni nevarnosti se jih ne dotaknem več.

Postavim se v smuk prežo in spustim. Meditacija me je naučila izklopiti vse misli in pri tem podvigu je bilo to še kako dobrodošlo. Ohranim se v začetnem položaju in prijazno me ustavi drevo spodaj. Noro, občutek zmagoslavja, zakričim in še enkrat, še bolj na glas. To je to. To je tisti trenutek, za katerega živimo vse življenje, ko lahko do popolnosti občutimo življenje. To je to. Noro uživam!

V dnevu se je nabralo še dobrih deset podobnih dolin in slabih 50 kilometrov. O višinskih metrih ne razmišljam več …

Šesti dan: Noga boli, z vsakim trenutkom bolj

Mimo je po moji oceni okoli 30 kilometrov. Doline se vrstijo, užitek zamenja bolečina. Oglasila se mi je stara poškodba v obliki natega dimeljske prepone. Noga boli, z vsakim trenutkom bolj. Težko jo dvignem. Vedno bolj brcam po tleh in vidim, da dolgo ne bo šlo več. Pojavijo se jeza, strah, obup pa jeza in ponovno jeza. Uležem se na travo, vso energijo in misli usmerim v boleči del. Diham in z vsakih izdihom se poskušam znebiti nekaj bolečine.

Naslednjih deset kilometrov gre malo laže, pa še vedno prepočasi, da bi tek dokončal (ta ni tekmovalen, a velja pravilo, da vsako etapo končaš pred nočjo). Ne, moj ego tega ne bo dovolil. Pošljem SMS domov, in ko dobim odgovor, se stanje nepričakovano in čudežno izboljša. Bolečina ne izgine popolnoma, se pa vrne veselje v vsej svoji veličini in po dolinah začnem drveti. Za hip se ustavim in skupaj računamo, ali lahko pridem do noči do šotorov.

Etapa je spet dolga okoli 50 kilometrov in treba je teči (oziroma se premikati po dolinah) s pet kilometri na uro. Pri nas hitrost normalne hoje, v Afriki hitrost drvenja čez doline.

Težka bo, vendar začnem. In s Fredom drviva po stezicah, med bananovci pa dol v dolino, skok čez reko, osvežitev in napolnitev vodnih rezerv, plezava gor. Pa spet v naslednjo dolino, klecne gleženj, nič hudega. Noriva in malo pozneje, ko sonce zaide – in tik pred popolno temo –, prideva do šotorov. Zvalim se na tla. Utrujen, uničen, srečen. Steph mi prinese kavo, zrem v zvezde. Ja, to je to! To je življenje, kot si ga želim.

Sedmi dan: Kaj storiti, če vidiš slona? Teci!

Sredi dneva po treh dneh pridemo iz pragozda in tečemo po stezici, široki za bose noge domačina. Na eni strani gozd, na drugi njiva, pred nami pa vsake toliko velik kup iztrebka. Kupi postajajo vse pogostejši in postanki domačinov ob njih prav tako. Opazujejo jih, s palčko premikajo, preučujejo. Nato nas Simon pokliče na kup in pove, da so iztrebki slonovi, saj se gibljemo na njihovem teritoriju.

Sledi lekcija kot v šoli. Kaj storiti, če opazimo slona? V pričakovanju intelektualne debate ali vsaj afriškega trika (v smislu: stoj pri miru, uleži se, začni pogovor z njim …) sem tiho in čakam. Pravega odgovora ni, zato ga izda Simon. Če vidimo slona, moramo teči stran od njega tako hitro, kot nismo tekli še nikoli. Kajti slon ima spomin za 25 let nazaj, tako za podobe kot za vonj. In človek z njim ni bil nikoli prijazen.

Stojim in z odgovorom nisem nič kaj zadovoljen.

Brian vpraša, kam naj tečemo. Na sveže zorano njivo, kjer sta hitrost in način teka podobna teku na zlomljeni hodulji, ali v pragozd? Odgovor je samo eden. Čim hitreje čim dlje. Divji slon je v tem delu Afrike najbolj nevarna žival. Jasno mi je, da je edini način, da preživim, ta, da ga ne srečam. Naslednje ure tečem verjetno najhitreje v vseh osmih dneh, strah mi je vzel ves užitek. Ko pritečemo do ogromne njive s korenjem, se ustavimo in domačini nam povedo, da tukaj slonov ni več. Vzamemo si polurni odmor in se do sitega najemo korenja, pravkar pobranega z njive. Božanski občutek svežega okusa v ustih in malo manj božanski občutek zemlje med zobmi, ki nas spremlja do večera, ko si zobe umijemo.

Po slabih 40 kilometrih prispemo do šotorov in po obilni večerji (vsak dan podobno: riž, meso, fižol pa včasih še sladek krompir) se zvalim v šotor in se nič kaj vesel zavem, da je to moja zadnja noč v divjini.

Ponoči, ko moram odtočiti nepredstavljive količine popitega prejšnjega dne, se mi v temi, v soju skoraj polne lune, prikaže Kilimandžaro. Nor pogled. Tečem po fotoaparat, ki seveda ne zazna ničesar razen teme in nočne utrujenosti. Ležem nazaj, zaspati ne morem. Premišljujem o vseh preteklih sedmih dneh.

Osmi dan: Stopim natanko tja, kjer sem začel

Vzdušje pri zajtrku je prijetno, Kilimandžaro se kaže tudi v jutranji zarji in teči začnemo prej kot po navadi. Kot da bi si želeli vsi čim prej priti na cilj. Danes ni bilo dolin, bilo je le okoli 25 kilometrov prijazne ceste in vse je bilo videti tako zelo znano. Bil sem suveren, hiter in hkrati žalosten, da bo tudi to minilo. Tako kot vse v življenju.

Pridemo na cilj. Bolje rečeno, na start. Na našo točko A.

Stopim natanko tja, kjer sem stal pred osmimi dnevi. Pričakoval sem nore občutke, veselje, srečo. Pa ni nič od tega. Morda je edini resnični občutek žalost, da je konec. Konec teka okoli Kilimandžara. Konec neznanega in začetek znanega. Konec avanture, začetek rutine. Konec tokratne Afrike. Celine, ki mi je v življenju dala že toliko …