Tiskane izdaje
Obdarovanje, ki vzbuja otrokom prijetno pričakovanje, se v odrasli dobi navadno prelevi v precejšnjo nadlogo. Pa ne govorimo le o finančni plati, temveč o časovni in idejni zagati, ki v zadnjem hipu pograbi obdarovalce. V tem obdobju leta se tako vedno znova zapletamo v razprave o tem, kaj je res pomembno in da imamo tako ali tako vsega preveč. Vse se strinjamo, a na koncu spet pristanemo v veliki bleščeči trgovini.
Zgornjo trditev je posredno potrdila Živa Lopatič iz Pravične trgovine 3Muhe. Ta je namreč v sodelovanju z Zadrugo Buna, Umanotero, Društvom Humanitas, KED Smetumet, Brejo Prejo in Hišo izročila pripravila katalog etičnega obdarovanja, ki ne vključuje samo trajnostnih izdelkov ali tistih iz pravične trgovine, ampak tudi darila, s katerim lahko obdarovalci pomagajo ljudem in živalim v stiski. Glede na to, da sodeluje sedem organizacij, odgovora o prodaji pri vseh ni mogla dati, vendar opaža, da med kupci poslovnih daril ni omembe vrednega odziva, med posamezniki pa je ob koncu leta gotovo večje povpraševanje. Ali to pomeni, da je občutek za odgovorno obdarovanje v prazničnih dneh vendarle večji? Če zelo poenostavimo: da, a vprašanje seveda je, ali si to (lahko) privoščijo.
Vedno nekdo plača
Pred dvanajstimi leti, ko so odprli pravično trgovino, je bil občutek za odgovornost večji, vendar je nanj precej vplivala kriza. »Ko se je ta začela, se je potrošnja vse odgovornih daril zmanjšala, ker so ljudje iskali predvsem poceni izdelke. Zdaj se znova dviguje zavedanje, da cena ni najpomembnejša, vendar ko pride do vprašanja denarja, praviloma raje izberejo cenejša darila.« Če pa se že odločijo odzovejo na pobude, kakršna je njihova, se odločajo na podlagi izdelka, etičnost je samo dodana vrednost, je povedala Živa Lopatič.
Pri načelih pravične trgovine smo sicer pogosto precej nenačelni: »Po eni strani zase zelo radi zahtevami pravično plačilo, a hkrati menimo, da imamo pravico, da kupimo denimo majico za pet evrov.« Potrošništvo nas je – četudi se zdi, da se temu upiramo – namreč tako preželo, da hočemo imeti vse poceni, to pa v pravični trgovini ni mogoče, pa ne le za to, ker ponujajo kakovostna darila, ampak ker je osnovno pravilo, da morajo biti ljudje, ki delajo te stvari, ravno tako pravično plačani. Brez težav tudi da odgovor na vprašanje, kako je mogoče, da stane majica, izdelana denimo na Kitajskem, samo pet evrov; ali niso samo stroški prevoza do nas višji? »Vedno nekdo plača, in to zelo drago, lahko tudi z življenjem ali z uničevanjem narave.«
Darila z etično noto kupujejo ljudje v glavnem za družinske člane in prijatelje, najmanjkrat za poslovne partnerje, saj podjetjem ne morejo zagotoviti količinskih popustov – izdelki so namreč narejeni ročno, ceno zaradi količine pa je mogoče nižati samo pri industrijskem načinu proizvodnje. Humanitarna darila, če jim lahko tako rečemo, največkrat dobijo ljudje, za katere obdarovalci ne vedo več, kaj bi jim (še) podarili. »Potrošništvo nas je tako preželo, da v resnici že imamo vse,« je sklenila Živa Lopatič.
Povsem drugače je seveda pri ljudeh, ki so v tolikšni stiski, da nimajo možnosti, da bi se sploh ukvarjali z razmišljanjem, kaj komu podariti. V pravični trgovini sicer prodajajo izdelke iz držav tretjega sveta in pri tem večkrat naletijo na predsodke, češ zakaj nimamo pravične trgovine pri nas. Preprosta logika je ta, da kljub temu, da so številni ljudje v stiski, je pojasnila sogovornica, pri nas ljudje od lakote k sreči ne umirajo. K temu pripomore tudi socialni sistem, čeprav se zdi, da je ta na tako trhlih temeljih, da bi morali kdaj res razmišljati o uvajanju načel pravične trgovine.
Hanina božična želja
»Ljudje, ki nimajo denarja za darila, so največkrat tisti, ki znajo najti stvari, ki so zares vredne,« pa je poudarila Aleksandra Pinterič iz Zavoda Vista. Prizadeva si, da bi pri ljudeh, predvsem pa med otroki, prebudila zavedanje o nematerialnih darilih. Zato zadnja tri leta pripravlja natečaj Hanina božična želja, h kateremu povabi vrtce in šole ter spodbuja najmlajše, da izrazijo nematerialne želje. Akcija se je začela, ko je slišala zgodbo o deklici na invalidskem vozičku, ki si je za božič zaželela, da bi shodila, in to ju tudi narisala Božičku. Tako je nastala slikanica Hanina božična želja, v kateri se znajde dobri mož v zagati – pa ne le zato, ker želje ne more uresničiti, ampak tudi zato, ker je ne more vtakniti v nobeno škatlo, v katere razvršča otroške želje, kajti njene ni mogoče kupiti.
Kot je povedala Aleksandra Pinterič, je ta zgodba iztočnica, ki otroke spomni na stvari, ki jih ne morejo dobiti niti v najbolje založenem trgovskem središču, hkrati pa jih spodbuja, da se naučijo izražati skrite želje. Te je v grobem razdelila na dva sklopa – domišljijske, pri katerih bi radi priklicali kakšno pravljično bitje, in družinske. »Recimo, da bi mami in ati ostala skupaj, da bi mamica dobila službo, da bi bil bolj priden in se doma ne bi toliko prepirali ...« jih je naštela nekaj. »To so želje, o katerih niti otroci ne govorijo, ker se bodisi bojijo, da bodo koga užalili, bodisi že vedo, da je to slabo za podobo družine.« In to so želje, ki jih je tudi najteže uresničiti – veliko laže je iti v velikansko trgovino z igračami in nakupiti bleščečih se stvari, »na koncu pa so starši tisti, ki so razočarani, ko vidijo, kako kratkotrajno je bilo veselje zaradi nove igrače«.
S prodajo slikanice Hanina božična želja so pomagali sofinancirati prvo gugalnico na invalide na javnih površinah (akcija Nasmeh z gugalnice), in ker je bil, kot je zatrdila, odziv izjemen, začenjajo globalno akcijo. Slikanico naj bi s pomočjo objave na portalu za množično financiranje GoFundMe prevedli v 14 jezikov. Letošnji natečaj se bo končal na začetku prihodnjega leta in med tisoči risb bodo izbrali deset najboljših ter jih nagradili nematerialno, je obljubila Aleksandra Pinterič. O dirjanju za materialnimi darili pa je dejala, da je seveda lepo, če je pod smrečico kaj oprijemljivejšega, »toda to je samo dodatek, največ je vreden podarjeni čas«.
