Tiskane izdaje
Kazalo je, da bo Nina Rupel poklicno pot posvetila novinarstvu, a jo je pešanje te panoge preusmerilo tja, kamor jo je že dolgo vleklo, k likovnemu izražanju. Pred dvema letoma je od ilustracije in grafike prestopila h glini, se zaprla v studio, ven pa pokuka le, ko jo za sprehod zaprosi njen Henri.
Komunikologinja, ki je več let urejala kulturno rubriko v reviji Playboy in zanjo intervjuvala »izjemne« moške, se je likovne abecede sprva učila na šoli uporabnih umetnosti Famul Stuart, kjer je obiskovala smer animacije. Tam je ugotovila, da ji je med vsemi področji likovne ustvarjalnosti najljubše risanje. »Moje risbice so bile fajn, a ne dovolj dobre, predvsem pa nisem imela dovolj znanja. V rednem šolanju likovno izobrazbo končamo v osnovni šoli. Nihče nima pojma o likovnosti, če ga ta posebej ne zanima in se v njej naprej ne izobražuje.«
Zato se je vpisala še v slikarsko šolo Zmaga Modica, v kateri se je eno leto urila v risarskih veščinah, hkrati pa v knjigah za otroke ter otroških in mladinskih revijah (Pil, Presek, Bim Bam, Bučka) že objavljala prve ilustracije. Dobila je tudi štipendijo za perspektivne avtorje Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Sledil je študij likovne pedagogike na pedagoški fakulteti, kjer je »dobila prav tisto, kar je potrebovala«, dobro teoretično podlago. Odkrila je tudi grafiko in glino in oboje združila pri svojem ustvarjanju.
Glino Nina intenzivno raziskuje in z njo dela zadnji dve leti. »Z glino ustvarjajo številni in imajo veliko znanja, a ko jih povprašaš za kakšen nasvet, ti običajno odgovorijo nekaj na splošno, s čimer si ne moreš pomagati,« je ugotovila. Tako ji ni preostalo drugega, kakor da tančice neznanja odstira ob lastnih napakah. Ni ji težko, saj se rada uči in si izmišlja nove načine, s katerimi pri izdelku doseže učinek, ki si ga je zamislila. Prihodnje leto se namerava naučiti lončarstva, da bo glino obvladala celostno.
Broške so super, toda prstani ...
V družinski hiši si je uredila studio s pečjo za keramiko. Izdelke, vsak kos je unikaten, oblikuje iz črne in večinoma bele gline, ročno ali z uporabo mavčnih kalupov, ki jih tudi gravira. Ko se glina posuši, jo zbrusi in da peči. Pri prvi peki izgubi veliko vode, se nekoliko skrči in strdi. Nanjo nanese glazure, ki jih nameša sama, potem gre vse skupaj še enkrat v peč. »Postopek je precej dolg; vsako pečenje traja skoraj dva dni, saj se peč najprej precej časa segreva in nato dolgo ohlaja.«
Uspeh še zdaleč ni zagotovljen. Zalomi se lahko na vsaki stopnji do izdelave končnega izdelka. »Izdelek med peko lahko poči, pri sušenju se lahko ukrivi, kar se še posebno rado zgodi, če je tanek, glazure se po pečenju spremenijo v drugačne od želenih. Vedno imaš možnost, da kaj zafrkneš, a tudi, da te kaj prijetno preseneti,« se nasmeji. Doma ima polne škatle ponesrečenih izdelkov in kot številni drugi oblikovalci gline tudi ona najpogosteje nosi kar te.
Najprej je Nina izdelala serijo osmih brošk in prvo podarila teti, po poklicu galerijski kustosinji, ki jo je z izjavo, da so bile v sedemdesetih letih broške velik hit, spodbudila k njihovemu oblikovanju. »Pozabimo na broške Madeleine Albright in Jadranke Kosor, broške so se mi priljubile kot medij ustvarjanja,« pove. Od kod so prileteli pravljični ptički, ki so se znašli na njih? »Ah, ptički,« se izriše pomenljiv pogled v Nininih očeh, »ptički so stalen repertoar.«
Lastnica trgovine z izdelki slovenskih oblikovalcev iz Ljubljane, s katero se je dogovorila za prodajo svojih izdelkov, ji je dejala, da se najbolje prodajajo ptički in rožice; to ji je potrdila tudi neka druga ustvarjalka. »V redu, bom primaknila kakšnega ptička, sem sklenila. Z 'grozo' sem ugotovila, da se ti res najbolje prodajajo, zato sem klonila,« se nasmehne.
Ptički najrazličnejših oblik in barv čivkajo predvsem na broškah, pri prstanih si Nina privošči več umetniške svobode. Oblikovati jih je začela, ko je prisluhnila neki drugi gospe, ki je dejala, da so broške sicer super, toda če bi imela prstan … »Pogovarjam se in poslušam, kaj ljudje potrebujejo, si želijo, in upoštevam njihove želje.« Težje pa vztraja pri izdelavi več enakih kosov. Prva dva sta še enaka, pri tretjem začnem razmišljati, kaj bi lahko spremenila, četrti je že povsem drugačen. Rada si izmišljam nove stvari. Zdi se mi, da je treba še toliko tega izumiti na novo,« vzklikne.
Vrača se k črni in raziskuje roza
Prva kolekcija izdelkov – običajno v paru prstana in broške ali broške in obeska na usnjenem traku –, ki jih je v trgovinice z avtorskimi izdelki slovenskih oblikovalcev in obrtnikov v ličnih škatlicah poslala spomladi, je bila temnejših tonov, poletna je bila bolj pisana. Prstani imajo obliko dražejev, lepo zaobljenih kamenčkov, lupin starodavnih školjk, koral in zvezd ter vrtnic, tulipanov in drugih rož. V broške so vgravirani motivi čipk in likov iz Nininih knjižnih ilustracij, v obeskih je pridih tribalizma, v uhanih rožne romantike. Barvne kombinacije parov so nepričakovane: prstan z motivom rdečega tulipana je pripet k broški z roza ptičkom, svetlo modra vrtnica nežno rumenemu ptičku.
Vsak ustvarjalec izbere barvno paleto, ki mu je blizu. Nina se vrača k črni in raziskuje roza – meša različne odtenke ter se poigrava z njihovo prosojnostjo in reliefnimi učinki gline. Zaveda pa se, da je »fino« uporabiti še kakšne druge barve. »Najbolj sem bila presenečena zadnjič, ko sem naredila kolekcijo brošk, zraven pa še veliko ploščic v obliki tulipana, na katerih sem testirala barve. Ravno sem oblikovala njihove postavitve s prstani in razmišljala, da so preveč pisane, ko je mimo prišla sestra in vzkliknila, kako lepe so. Včasih je dobro prisluhniti mnenju drugih.«
Za spretno krmarjenje med različnimi nalogami, ki jih od oblikovalca zahteva samostojno ustvarjanje, je treba hitro preskakovati iz vloge v vlogo in se iz introvertiranega ustvarjalca preleviti v spretnega tržnika, je ugotovila Nina, a tudi to ima svoj čar. Ko je še delala kot ilustratorka, je pogosto pozabljala na spanje. Roki so zahtevali hitro odzivnost in nekaj mesecev pred iztekom je njena namizna svetilka svetila pozno v noč, kar je vplivalo na njeno zdravje.
»Zdaj tega ne počnem več, poskušam se disciplinirati. Izdelek lahko pilim ves dan, a opolnoči si rečem, treba bo spat, da se bo naslednji dan dobro začel.« Podnevi jo na potrebo po raztegnitvi nog spomni kuža Henri. Ker ima rada živali in včasih nameni kakšen evro zavetiščem in društvom, ki skrbijo za zapuščene živali, razmišlja o projektu, v katerem bi svoje ustvarjanje združila s pomočjo tem.
