Tiskane izdaje
Zreti Martinu Krpanu in njegovi kobilici v hrbet, preden sta se ob 19. uri podala skozi strešni okni Lutkovnega gledališča Ljubljana in ob zvoku fanfar pozdravila nekaj mimoidočih, je bil gotovo eden najbolj vznemirljivih trenutkov spoznavanja skritih kotičkov te ustanove. A veliko radovednost je zbujalo tudi vse tisto, kar se je zgodilo prej.
Peter Pan in Martn Krpan
»Pozna kdo zgodbo o Martinu Krpanu?« je Ajda Rooss, umetniški vodja LGL, tokrat v vlogi vodnice po zaodrju, poklicih in drugih posebnostih gledališča vprašala skupinico malih poslušalcev, ki so na vrhu stavbe na Krekovem trgu 2 že skoraj končali več kot uro trajajoč sprehod. »Jaz imam knjigo,« je rekel eden od dečkov, drugi se je pohvalil z risanko, najmlajši pa je odgovoril, da ga pretepejo gusarji, in s tem požel smeh vseh zbranih. »Ne, to je bil Peter Pan. Kaj pa Martin Krpan?« je še vedno zanimalo Ajdo. »Tovoril je sol,« je odgovorila ena od deklic. »Kaj pa ima v roki? Kij in mesarico, ja, in to je njegova kobilica. Ko se je Lutkovno gledališče Ljubljana leta 1984 preselilo v to stavbo, so leta 1986 sem postavili še te dva slovenska junaka, ki vsako uro s fanfarami pozdravljata turiste in mimoidoče. Zdaj pa samo še eno minuto ... Joj, zdi se mi, kot bi čakali novo leto,« je Ajda krajšala čas do odprtja oken in premika Levstikovih likov, skupina pa je ugotavljala, da s prihodom nad dvorišče vedno malo zamujata. Ko sta se okni odprli in sta Martin in kobilica zrezla skoznji, so vse bolj slišne postale tudi fanfare. Vrhunec dogajanja je eden od očkov pospremil še z glasnim vzklikom skozi okno.
Do konca zaodrske gledališke pustolovščine, imenovane Sprehod po skritih kotičkih Lutkovnega gledališča Ljubljana, pa sta bili še dve postaji: obisk šentjakobskega odra, kjer smo srečali režiserja Vinka Möderndorferja in nekaj igralcev, ki so se pripravljali na večerno vajo za današnjo premiero Odvratne rime – nekdo je med njimi prepoznal Alenko (Tetičkovič) iz predstave Emil in detektivi, drugi iz Naše male klinike –, sledilo pa je še srečanje z najmanjšimi lutkami, kar jih premoreta LGL in zgodovina slovenskega lutkarstva – (kopijami) miniaturnih marionet nestorja slovenskega lutkarstva Milana Klemenčiča. Konec aprila bodo svoje novo prebivališče našle v Lutkovnem muzeju na Ljubljanskem gradu.
Sapramiška je prilezla iz vreče
Vse skupaj se je začelo nekaj nadstropij nižje, pred garderobo in Velikim odrom, kjer smo med drugim izvedeli, da LGL premore šest odrov – skupaj s tistim v Kulturnici (na Židovski stezi 1) ter čisto posebnim v tunelu. »A za začetek naj ta še ostane skrivnost,« je dejala Ajda, potem pa zbrane povabila v prazno dvorano Velikega odra. Na njem je bilo opaziti sceno iz predstave Bobek in barčica Anje Štefan, ki jo otroci, kot so pritrdili v en glas, dobro poznajo. »Ko pridete na predstavo, vedno gledate na oder, a medtem se dogaja še cel kup drugih stvari,« je Ajda spodbujala radovednost poslušalcev, potem pa poklicala Lojzeta (Sedovnika), ki je pospravljal v kabini nad dvorano. »Veste, kaj je Lojzetov poklic?« se je glasilo naslednje vprašanje, na katerega pa je izzvani hudomušno odgovoril: »Da igralce za ušesa, če niso pravi čas na odru.« Ajda je pojasnila, da je Lojze po poklicu inspicient, torej tisti, ki skrbi, da vse poteka tako, kot je treba. V službi mora biti že uro pred predstavo, da med drugim preveri, ali je vse pripravljeno, so lutke na svojih mestih in vsi igralci v službi. Vlogo oblikovalca svetlobe oziroma lučkarja, ki sedi ob njem, pa je v tistem hipu ponazoril s spreminjanjem svetlobe v hladno in nazaj v toplo. Po Ajdini najavi: »Lojze, obisk boš dobil!«, je bila v naslednjem hipu njegova kabina že nabito polna, vse oči pa uprte v mešalno mizo. »S temi gumbi in ob pomoči računalnika lahko pričaramo razne efekte, dan, noč, nevihto, zakasnitve, odmev, vse sorte ...« je razlagal in pojasnjeval zapletene tehnične naloge, medtem ko so otroški prsti s premikanjem gumbov zatemnjevali in razsvetljevali dvorano.
Vrnitev pred oder je prinesla srečanje z različnimi lutkovnimi tehnikami, med katerimi kraljuje marioneta. Bobek, v tehničnem pogledu namizna lutka, je posedel v naročju skoraj vseh otrok, Sapramiška, ena najbolj znanih marionet na kratki navezavi, pa je posebej zanje prilezla iz vreče. Ob tem je najmlajši član poslušalstva vzklinil: »Zverjasec!« in nasmejal preostale. »To, kar držim v roki, je vodilo, ki mu pravimo tudi vaga, in kot vidite so niti te lutke shranjene in zavite na poseben način, da se ne zapletejo. Bomo prešteli, koliko niti ima Sapramiška?« je Ajda spodbudila poslušalce k naslednji nalogi, glas skupine pa se je ustavil pri številu 11. V naslednjem hipu so lahko tudi sami poskusili, kako lutkarji ob pomoči vodila in nitk oživljajo lutke, v tej vlogi pa so se želeli preizkusiti zlasti najstarejši.
»Žogico Marogico, ki jo igramo že leta 1951, denimo, igramo na posebnem marionetnem odru, ki ima ločen del za animatorje, ter za govorce, ki sedijo spodaj pod igralno površino in v ogledalu in z govorom sinhronizirajo dogajanje na njej. Posebnost našega gledališča pa je velik marionetni most, ki se nahaja tu zgoraj,« je dejala Ajda, potem pa se povzpela po posebnih stopnicah in s šestih metrov spustila lutko na dolgi navezavi, h kateri so planile otroške roke, da bi jo nežno pobožale. »Veste, česa se igralci najbolj bojijo?« jim je vprašanje namenila še z višine. »Da bi lutka med predstavo padla na tla.« »Zato jo morajo dobro držati,« se je strinjal svetlolasi deček.
Med Ajdinim spustom je bila priložnost za uganjevanje, scenografije katerih predstav se skrivajo v zaodrju. Odgovori so bili na mestu: Vila Malina, Emil in detektivi, Zverjašček ... In ko je bila na tleh, je bila za velikim paravanom vnovična priložnost za preizkus, kao se ustvari senčno gledališče ter kako se ob približanju in oddaljevanju svetilke sence večajo ali manjšajo. Senčne lutke so namreč Ajdine najljubše, so lahko izvedeli že prej, slovijo pa tudi kot najstarejša oblika človekovega izražanja. Sence so se zaradi ognjenih plamenov rodile že na stenah jam, prebivališč jamskih ljudi, ki so v sencah videli svoje prednike.
»Dobro povonjajte«
»Zdaj si gremo pogledat Tunel!« se je glasilo novo presenečenje, za katerega je vsakdo prejel odejico. »V tem tunelu, ki se nahaja pod Ljubljanskim gradom, je vedno 13 stopinj Celzija. V njem uprizarjamo predstave za odrasle ... Ko bomo vstopili, dobro povonjajte,« je še naročila vodnica ter med zanimivostmi navdela še, da so v današnji stavbi LGL, nekdanjem Mestnem domu, ki so ga zgradili po potresu, nekoč domovali gasilci. Izvoze za gasilska vozila še danes razkrivajo velika vitrinska okna.
»Kakšen se vam zdi tunel oziroma ta gledališki prostor?« je Ajda nekaj minut zatem na klopeh za gledalce na koncu rova spraševala otroke, zbrane okoli nje, in se s svetilko sprehajala po sivih stenah. »Zanimiv,« so ji odgovorili, ker pa je mraz vse bolj lezel v kosti, se je postanek v Tunelu hitro končal. Sledil je obisk lutkovne delavnice, kjer jih je pričakal oblikovalec lutk Zoran Srdić. Med drugim je povedal, da trenutno izdelujejo lutke in scenografijo za tri predstave naenkrat: Odvratne rime, Lučka, grah in pero ter Ostržek. »Kdo bi bil zajček brez ušes?« je vprašal in za eno od naglavnih mask že našel temnolaso kandidatko. »Kako pa to naredite?« je zanimalo njenega vrstnika. »Najprej se glavo oblikuje iz stiroporja, potem pa se ga polepi še s papirjem, da se ga utrdi,« je odgovoril Zoran ter skupino povabil še v sosednjo lesno delavnico.
Od tu je raziskovalna pot vodila proti vrhu, na Oder pod zvezdami, kjer je bilo vse pripravljeno za večerno vajo predstave Lučka, grah in pero, ki bo na spored prišla marca, od tu pa smo stopili še k Martinu Krpanu, ki je poleg lutkovne delavnice in Tunela ena najbolj priljubljenih točk njenega Sprehoda po skritih kotičkih LGL. To je vselej drugačno, saj se pri vodenju ravna po predstavah, ki so takrat na sporedu. »Na naslednjem vodstvu 30. marca, ki bo po predstavi Odvratne rime, se bomo bolj posvetili kostumom, obiskali garderobe in maskirnico ter se poučili o scenografiji, vselej pa se prepuščamo tudi naključnemu življenju v gledališču. Večkrat na hodnikih srečamo kakšnega igralca, scenskega tehnika ali oblikovalca lutk,« pravi o programu, s katerim so začeli pred dvema letoma. Odtlej ga prirejajo vsak mesec in čeprav je vedno razprodan, ga ohranjajo kot nekakšen butični dogodek.
