Tiskane izdaje
Kot razkriva nadvse zanimiva knjižica zgodovinarja dr. Janeza Mlinarja Od romarja do sodobnega turista – Gornjesavski muzej Jesenice jo je izdal ob 110. obletnici začetka organiziranega turizma v Kranjski Gori – so bili prvi turisti, ki so se ustavljali v kranjskogorskih gostiščih in gostilnah, romarji na poti na Višarje. Tu je namreč že v 14. stoletju zraslo Marijino svetišče in veljalo za najpomembnejše romarsko središče v slovenskem prostoru vse do začetka 20. stoletja, ko so ga prehitele Brezje.
Romarjem so se sčasoma pridružili tudi drugi popotniki. Zaradi Valvasorjevih opisov v Slavi vojvodine Kranjske je na Kranjsko že leta 1818 prignalo slavnega angleškega fizika in kemika Humphryja Davyja, tudi predsednika Britanske kraljeve družbe (katere član je bil tudi Valvasor). Deset let pozneje se je vrnil s študentom medicine, ki ga je spremljal zaradi načetega zdravja, in tu preživel več dni, njuni slikoviti zapisi pa so vzbudili pozornost angleške javnosti. »Verjetno je bila prav po zaslugi njunih dnevniških zapiskov pot od Beljaka do Korenskega sedla ter naprej skozi Zgornjesavsko dolino in Gorenjsko proti Ljubljani uvrščena že v prvo izdajo znamenitega Murrayevega vodnika za popotnike po južni Nemčiji A Handbook for Travellers in Southern Germany iz leta 1837, ki je že takoj po izidu postal zelo priljubljen. V njem je bil kot izhodišče za ogled lepot predlagan Podkoren, kot cilj pa posebej omenjeni Zelenci, Belopeška jezera, 'a most romantic' dolina Pišnice ter mogočni Triglav,« našteva sogovornik in dodaja, da je ta del današnje Gorenjske za Slovence postal zanimiv šele sredi 19. stoletja, ko se je začel vse pogosteje omenjati tudi v obeh osrednjih časnikih, slovenskih Kmetijskih in rokodelskih novicah ter nemškem Laibacher Zeitungu.
Poletna osvežitev pod vršaci
Razvoj turizma v Kranjski Gori je pospešila zlasti zgraditev novega prometnega kraka južne železnice, ki je povezal Zgornjo Avstrijo z Jadranskim morjem. Sredi decembra 1870 so Kranjskogorci pozdravili prvo parno lokomotivo, ki je meščanom omogočila, da so se pred poletno vročino v mestih po zgledu kronanih glav začeli umikati v hladnejše predele podeželja. Konec 19. stoletja so v Kranjski Gori med somerfrišerji, torej tistimi, ki so tako kot drugod po srednji Evropi odkrili poletno osvežitev (sommerfrische) pod vršaci, prevladovali Kranjci, in še zlasti ženske, zaradi jezikovne sorodnosti in političnega zavezništva proti Dunaju pa je bilo vse pogosteje mogoče srečati tudi Čehe. Po prvi svetovni vojni se je struktura gostov spremenila. Na poletni oddih so začeli zahajati tudi novi rojaki, zlasti premožni zagrebški meščani in bogati kmetovalci iz rodovitnih predelov Srbije, našteva zanimivosti dr. Mlinar. S številom gostov se je vztrajno večalo tudi število gostišč s prenočišči in hotelov. Zakonca Černe sta leta 1902 prva v kraju svojo gostilno preuredila v hotel Razor, tamkajšnja kavarna pa je postala tudi osrednji družabni prostor. Nekaj let pozneje sta zakonca Zore svojo gostilno preuredila v Hotel Slavec, ki je do zgraditve hotela Erika v 30. letih s 16 posteljami slovel kot največji.
»Prvi dolgoročni načrt turističnega razvoja Kranjske Gore so v resnici že leta 1904 zakoličila pravila Letoviškega društva, v katerih je bilo zapisano, da je naravne lepote treba narediti laže dostopne s potmi, razgledi, počivališči, nasadi in igrišči ter poskrbeti tudi za reklamo in podpirati podjetja, ki se trudijo za napredek kraja. Leta 1911 so v Pišnici odprli kopališče in postavili kolibo za kopalce. Leta 1914 je bila Kranjska Gora z obsežnim člankom predstavljena tudi v graškem turističnem časopisu Adria und Ostalpen, kar je pripeljalo nove goste, v tistem času pa je na Gorenjsko zahajalo tudi mnogo Tržačanov,« poudarja sogovornik.
Za turizem sta bili prelomni leti 1927 in 1928, ko so odprli informacijsko pisarno in začeli zaračunavati turistično takso, kar je bil nov vir dohodka za izboljšanje infrastrukture. Tako so ob 25. obletnici ustanovitve Letoviškega društva odprli prenovljeno kopališče v Jasni, leta 1930 pa so z zadovoljstvom ugotavljali, da je kraj že skoraj prepoln turistov. Do konca 30. let so zrasli še hotela Erika in Petrovo ter penzioni Černe, Zlatorog, Škrlatica, Kresnica, Spominčica in Mojstrovka. Domačini, med katerimi jih le pet odstotkov ni oddajalo sob, so gostom poleti prepustili hiše in se umaknili na skednje, saj so z oddajanjem zaslužili več kot z dnino. Kraj pa je zaradi obilice gostov doživljal razcvet tudi v spremljajoči ponudbi. Konec 30. let je bilo v Kranjski Gori, kjer je živelo manj kot tisoč prebivalcev, mogoče našteti kar sedem trgovin, po tri frizerje in mesnice, po štiri taksiste, čevljarje in krojaške delavnice, po dve pekarni in odvetniški pisarni, fotografa in kavarno. Delovala sta tudi hranilnica ter sodišče z zemljiško knjigo in okrajnim zaporom (pred današnjim hotelom Ramada).
Pravi naslov
Povojna leta so tako kot drugod po državi tudi v Kranjski Gori prinesla nacionalizacijo hotelov in penzionov, čeprav so leta 1954 dovolili obratovanje tudi zasebnim gostinskim objektom. Konec tega desetletja so za smučarje in obiskovalce odprli sedežnico do vrha Vitranca in pet let zatem še gostinski objekt. V 60. in 70. letih, ko je liberalnejša vlada Staneta Kavčiča začela spreminjati odnos do turizma, se je začela gradnja novih hotelov, začenši z motelom Kompas in hotelom Prisank, pozneje pa Larixa, hotelov Kompas, Lek in Alpina ter novih vlečnic – Kekca, obeh Mojc in Podlesa. To so bila tudi leta začetkov mednarodnih prireditev, smučarskih skokov v Planici, ki so jih prirejali že pred drugo svetovno vojno, in tekem v alpskem smučanju za Pokal Vitranc, ki so bile že leta 1968, ko je FIS uvedla točkovanje za svetovni pokal, uvrščene v koledar tekem. Po njihovi zaslugi v Kranjsko Goro, Podkoren in Planico še danes prihajajo najboljši športniki z vsega sveta.
Žičnice vse do Mojstrovke
Ob kandidaturi za organizacijo svetovnega prvenstva v alpskem smučanju leta 1978, ki jo je naposled dobil Garmisch-Partenkirchen, je postal aktualen velikopotezni načrt širitve mreže žičnic, ki so ga izdelali že leta 1967. »Sprva so razmišljali o širitvi proti Vošci in Jureževi planini v Karavankah ter proti Kurjemu vrhu in Vršiču. Karavanška smučišča so se izkazala za nerentabilen projekt, projekt vršiških žičnic pa je ostajal aktualen. Predvidena je bila dvosedežnica z vstopno postajo pri Koči na Gozdu in izstopom pri Lovski koči na prelazu ter od tod gondolska povezava do vrha Mojstrovke. Pod njenim vrhom bi bili postavljeni še vlečnici. Ustanovljen je bil tudi konzorcij dvanajstih podjetij, ki naj bi bil glavni investitor, in pridobljene prve ponudbe žičnic, toda dva dni pred lokacijsko razpravo jo je preklical republiški inšpektorat za urbanizem, po govoricah zato, ker so bila tam lovišča visokih političnih predstavnikov,« pojasnjuje sogovornik, ki opustitev vidi kot verjetno za vedno izgubljeno priložnost.
Kljub temu je zimski turizem v Kranjski Gori v 80. letih cvetel in leta 1981 so prvič našteli več obiskovalcev pozimi kot poleti. A že v drugi polovici tega desetletja se je zaradi ekonomske in politične krize v Jugoslaviji zmanjšalo število gostov, svoje je vzela še vojna na Balkanu. Zamrla so tudi vlaganja. »Šele v zadnjem desetletju so obnovili večino hotelov in posodobili žičnice, z evropskimi sredstvi pa so na trasi nekdanje železniške proge, ki so jo opustili leta 1966, zgradili kolesarsko stezo in dokončali športno dvorano, ki je nekaj let kazila središče Kranjske Gore,« pravi sogovornik in opominja, da če v teh krajih ne bi bilo turizma, bi bila tudi demografska slika celotne Zgornjesavske doline danes verjetno popolnoma drugačna.
