Od svetega večera do Treh kraljev lajna najlepše poje

Za čarobno vzdušje v teh decembrskih dneh bodo poleg pisane osvetljave in obloženih sejmarskih stojnic v večjih slovenskih mestih poskrbeli lajnarji. Kranjski lajnarji. V Ljubljani bodo ročke vrteli vsak večer do 30. decembra, razen na božičnega. Še preden so se z inštrumenti, odeti v praznične gvante, odpravili na slovenske ulice, smo jih obiskali v Kranju.

Muzikantje, če lajnarjem lahko tako rečemo, imajo največ dela ravno med decembrskimi prazniki, ker »lajna najlepše poje od svetega večera do Svetih treh kraljev. Tako pravi staro lajnarsko izročilo,« poduči Rastko Tepina, predsednik kranjskega lajnarskega društva in predsednik Evropske zveze lajnarjev.

Leta 2008 je v okviru evropskega projekta usposobil kar nekaj lajnarjev in od tedaj z njim nastopajo še Alja Kump Ankerst, Marko Dijak in Janez Markelj. »Več ko nas je, bolj je luštno,« zagotavlja Tepina, edini lajnar v Sloveniji, ki to dejavnost opravlja s statusom samostojnega kulturnega delavca.

Lajna je veliko bolj zanimiv inštrument, kot se zdi na prvi pogled. Je lesena škatla, ki deluje po sistemu harmonike. V notranjosti skriva meh, piščali, na perforiranem traku papirja, navitem na valčku, pa je v različnih vzorcih naluknjana muzika. Skozi te luknjice teče zrak na piščali, te pa oddajajo zvok. Danes iz lajn lahko zazvenijo zelo sodobne melodije. »Celo rock&roll, Rolling Stones, Beatli, Abba, Lady GaGa pa tudi Avsenikove. Za okrogle obletnice zelo prav pride tudi Happy birthday. Sicer pa, pogledaš publiko, na hitro oceniš njen okus in vstaviš nov valček s trakom. To je tako preprosto, kot če bi zamenjal kaseto v radiu,« pove Marko, Janez pa doda: »Doslej se nam je nabralo že toliko trakov z melodijami, da bi se prej zdanilo, kot pa nam zmanjkalo muzike.«

Z glasbo od vasi do vasi

Romantična pojoča škatla mnoge povsem očara. A vedno ni bilo tako. Napoleon Bonaparte in Marija Terezija sta lajnarstvo spodbujala za vojne invalide, da so si na ulici služili za kruh. Tako niso bili v breme državi. Tudi v naših krajih so v 19. stoletju lajne najpogosteje uporabljali berači, ki so z glasbo potovali od vasi do vasi. »V nekdanji Jugoslaviji je bilo lajnarstvo prepovedano, saj je veljalo za prikrito obliko prosjačenja. Lajnarije brez klobuka pač ni, nekateri pri nas pa so si to napačno razlagali,« pripomni Rastko. »V Varšavi, denimo, pa je bilo v nekem obdobju menda več lajnarjev kakor ulic.«

Tepina nikoli ne bo pozabil izkušnje s prvega nastopa: »Prišla sta dva policista, takrat še miličnika. Gledala sta me, in ko sem nehal igrati, sem vprašal, kaj je narobe. Rekla sta, da nisem na seznamu nastopajočih, a sta že uredila z organizatorji, da jima bodo pokazali dokumente. 'Te imam, zato bo vse v redu,' sem pripomnil in dodal, da je sicer ljudem moj nastop zelo všeč. Miličnik pa je zatopotal z nogo in skozi zobe izdavil 'ja, saj je meni tudi', hahaha.«

Pri rehabilitaciji lajnarstva v Sloveniji je precej pomagala lutkovna predstava Žogica marogica. Rastko: »S to igrico smo pridobili osnovo kulture, teatra in odnosa do umetnosti. V naši zavesti se je zasidrala kot nekaj pozitivnega, kar nas spominja na otroštvo, lajna pa pri ljudeh sproži nostalgijo in se spomnijo lastnega dedka in babice. Prav zato ima slovenska publika zelo prijazen odnos do lajnarjev. Tudi darežljivi so ljudje le redkokje tako kot pri nas.«

Prizna, da se zna v klobuku nabrati kar nekaj novčičev, še zdaleč pa ne toliko, da bi pokrili stroške: »Če boš razmišljal, koliko boš z igranjem zaslužil, ne bo nič padlo, če se sprostiš in v igranju uživaš, bo čisto drugače. To so energije, ki se čutijo. Sicer pa ljudje vedo, da je novčič, vržen v klobuk, za srečo in da si mora tisti, ki ga vrže, nekaj zaželeti. Zagotavljam, da to stoodstotno drži. Doslej se še ni zgodilo, da se želja komu ne bi uresničila. Pri meni ni še nihče vložil reklamacije, hahaha.«

Poklican med lajnarje

Tehniko igranja lajne, ki je bila prvi glasbeni avtomat, je treba usvojiti z vajo. Zgolj vrtenje ročice ne proizvaja lepe melodije, kakršna je shranjena na traku. »Glasbene šole ravno ni treba imeti, vrteti pa le moraš z določenem občutkom, imeti čut za hitrost in ritem. Malo posluha tudi ne škodi. Če bi vrtel prepočasi, bi zvenelo hudo žalostno. Pri vsem skupaj pa je treba paziti še na komolce. Po daljšem nastopu znajo kar zaboleti. Pa saj človek s časom razvije rutino. Ročico je treba vrteti tako, kot bi stepal jajca,« ponazori Marko. »Tudi brez fizične kondicije ne gre, saj je treba po dve, tri ure stati na mestu in lajnati.«

Za Rastka Tepino, ki je leta 1986 ulice in trge slovenskih mest kot prvi znova obogatil z lajnarstvom, je to poklic. »Verjamem, da sem 'bil poklican' na svet prav zato, da igram lajno. Sicer pa dejavnost štejem pod ulični teater. Lahko bi rekel, da se z gledališčem ukvarjam že, odkar sem bil dojenček. Pokojni dedek, Mirko Cegnar, je bil igralec in režiser. S tem sem rastel. Vpisal sem se tudi na igralsko akademijo, a me niso sprejeli. Hvala bogu, pravim danes. No, prihodnje leto bo že 30 let, odkar sem začel lajnati. Zamisel se je rodila na enem prvih bolšjih sejmov v Ljubljani, kamor me je zaneslo s prijatelji. Eden od njih mi je rekel 'mejduš, semle bi pa zelo pasala ena lajna'. Že, že, ampak kje jo dobiti? Takrat to ni bilo enostavno. V Nemčiji smo potem našli nekega manj znanega proizvajalca Schmiederja. Poštimal nam je eno svojih starih lajn, ki jo je zvlekel s podstrešja. Takrat so bili svinčeni časi in človek ni mogel stvari kar tako voziti čez mejo. Zato smo napletli zgodbico, da sem lajno 'pojerbal' po dedku, hahaha.«

Do danes si je Rastko nabral že sedem lajn, vsaka posebej mu je ljuba, prav tako kot elegantna oprava, v katero se odenejo lajnarji, preden glasbila odvlečejo na ulice. »Podobo sem si zamislil, še preden sem kakega lajnarja videl v živo. Pomagala mi je pokojna kostumografka Irena Felicijan.« Odtlej lajnarji za vsak nastop oblečejo belo srajco, si zavežejo črnega metuljčka, nataknejo telovnik, čezenj črn frak, na glavo poveznejo okrogel polcilinder, obvezne pa so tudi bele rokavice. Zdaj ko je zima in zna mraz pod večer kar dobro zarezati v rebra, je med lajnarsko opremo zelo dobrodošel tudi eleganten črn plašč. »Bele rokavice so slovenska posebnost,« poudari Marko. »Z njimi pokažemo, da je lajnarstvo lepo in čisto opravilo. Da si zasluži bele rokavice.«

Ulica, drugi dom

Tepino so za prvi nastop angažirali organizatorji kmečke ohceti v Ljubljani. »Tam sem srečal Primoža Lorenca, ki je razmišljal o oživitvi starega mestnega jedra, in z lajno gostoval že na prvi njegovi prireditvi. Še isto leto so me povabili na zagrebški velesejem, ves november in december pa sem ob petkih popoldne igral v pasaži Maximarketa.«

Od tod je šlo lajnarstvo samo še navzgor. Nastopi doma, gostovanja na festivalih v tujini. V Italiji, Franciji, Romuniji, Nemčiji, na Češkem. Tepina najbolj ceni tistega v francoskem Dijonu, kjer se zbere po 400 lajnarjev, prvič pa ga je obiskal v zgodnjih 90. letih. Lajnarstvo je že dolgo njegov način življenja. »Sprva mi je pomagala teatrska kilometrina, zdaj pa z lajno zadovoljujem svoje narcisoidne potrebe, hahaha. Gor me drži lajnarska ekipa, saj ni fletno biti sam na ulici.«

A saj mu ni treba biti. Simpatična gospa Alja se ni branila povabila v skupino, sicer pa Rastka pozna že od mladih nog: »Moj pokojni očka, ki je bil scenograf v gledališču, je prijateljeval z njegovim dedkom. Kar pa zadeva lajnanje, lahko rečem, da je ulica že od nekdaj moj drugi dom. Včasih sem tam tudi risala. Zdaj poslikujem panjske končnice pa tudi Rastku sem že poslikala dve lajni. Pri lajnarstvu imam na skrbi otroke. Napihujem jim balone, čaram, tudi rišem in hecam jih. No, pa na lajno znam tudi špilati. Imam diplomo. Muzika nikomur ne škodi. Vso energijo, ki jo daš ljudem, prav gotovo dobiš nazaj.«

S tem se strinja tudi Marko, po stažu najmlajši član zasedbe: »Res je. Vesel sem bil, ko me je Rastko povabil zraven. Sprva le za snemalca, da sem jih slikal, potem pa me je naučil še lajnati. Na prvi nastop sem moral pa kar vskočiti, ker je nekdo zbolel. Pomislil sem, kaj bodo rekli ljudje, potem pa stisnil zobe in čez deset minut, v izposojeni obleki, že špilal sredi Kranja. Zdaj je to zame velika sprostitev. Po osmih urah v službi si odlično spočijem glavo. Doslej sem imel z ljudmi le eno slabo izkušnjo, ko mi je nataknjena gospa rekla, naj grem raje delat, namesto da 'fehtam'.«

Janez je lajnarja Rastka spoznal v gledališču. »Zanimivo je, da smo na podstrešju moje rojstne hiše v Selški dolini našli lajno. Bila je stara, a je kar dobro špilala. Ko sem bil otrok, se mi je zdela strašno čarobna. Nekoč se je pri nas oglasil neki možakar, ki je to malo zbiral, in očetu zanjo ponujal denar. Ni je hotel prodati in še danes je pri hiši. Morda je bila prav ona kriva, da danes tako rad lajnam. Saj ne rečem, včasih je naporno. Če ves december vrtiš ročico, se do novega leta že malo naveličaš, po enem tednu v januarju pa jo zanesljivo že pogrešaš.«

Kranjčani načeloma lajnajo le, če jih kam povabijo. »Pred leti sem šel nekajkrat na sveti večer špilat pred kranjsko cerkev, za darilo mojemu mestu, potem pa ne več. Zdaj sem kupil manjšo lajno, ki jo lahko obesim čez ramo, in ni dvakrat za reči, da ne bom kdaj, kar tako, spet šel med ljudi,« obljublja Rastko Tepina.