Kočije za dojenčke

V letu dni je Maja Belak pred propadom rešila 15 starih otroških vozičkov, ki so se vselej razvijali vzporedno s kočijami, kolesi in avtomobili.

Objavljeno
30. november 2015 14.23
Saša Bojc
Saša Bojc

V dobi visokotehnoloških materialov in športnih oblik se v razkošnih kočijah posebne vrste vozijo bolj ali manj le še potomci kraljevih družin in družbene smetane. Ena takih zloščenih, dobesedno kraljevskih kočij Millson Prince, v kateri so britansko princeso Charlotte Elizabetho Diano pred nekaj meseci peljali h krstu, je vzbudila pozornost rumenega tiska in val navdušenja, ki se je širil tudi po twitterju. Toda marsikaj zanimivega ima povedati tudi sleherni v zbirki Maje Belak, ki je začela nastajati pred letom dni.

Vsem je skupno predvsem to, da so jih njihovi lastniki hranili desetletja, preden so se jih odločili prodati, zamenjati ali podariti. Najmlajši vozički namreč segajo v 60. in 70. leta, najstarejši na prelom iz 19. v 20. stoletje. In prav ta je lastnika zamenjal v nasprotju z voljo naslednice; mama ga je hotela prodati, hči pa ne, in ko te ni bilo doma, je starejša izkoristila priložnost za kupčijo s preprodajalcem starin. Maja Belak pa je z njim izvedla blagovo menjavo – voziček je pridobila v zameno za petrolejke znane avstrijske znamke, ki jih zbira starinar.

 



Eden je premalo za zgodbo

Maje pa k zbiranju starih vozičkov ni spodbudil najstarejši primerek, temveč mnogo mlajši in precej slabo ohranjen s pleteno košaro in kromiranim podnožjem, ki ga je našla na bolšjaku v Gradcu in ga kupila za svojega drugorojenca. Starine so ji na splošno zelo všeč, poudarja. Zbira tudi staro pohištvo, zlasti kmečko iz obdobja bidermajerja in v staronemškem slogu, zbirateljsko strast pa je spodbudil brat, ki je starega Volkswagnovega hrošča z originalno prikolico obnovil sam. »Vedno sem mu zavidala, da ga ima. Tudi sama sem si želela imeti kaj, česar drugi nimajo.«

Vsak voziček s sabo nosi zgodbo, neko toplino, saj se je v njem prevozilo ponavadi veliko otrok. »Poleg tega so ti vozički veliko lepši od sodobnih. To me je gnalo, da sem začela za starimi vozički brskati tudi po spletnem portalu Bolha,« pripoveduje.

Tistega iz rjavega žameta, ki se lahko sestavi v sedečega, je prav tako kupila na graškem bolšjaku, svetlo zelenega znane italijanske znamke Peg Perego je našla na Bolhi. K hiši je prišel kot zamenjava modelčka Harley-Davidsona, prodajalec vozička pa ji je povedal, da ga je dobil od neke starejše znanke iz Italije, v njem pa je vozil svoje otroke. Ko so zrasli, je bil le v napoto, zato je iskal primeren predmet, s katerim bi ga zamenjal. Temnozelen, ki ga je šla iskat v Ljubljano, je nizozemskega porekla, pove Maja. »Prodala mi ga je gospa, katere starši so ga kupili za njenega brata, potem pa ga je sama dolgo hranila za svojega otroka,« razkriva, kar je izvedela. Bel, ki je videti najbolj zloščen, tak ni po naključju. Kot ji je povedal lastnik, znani gospod iz Ljubljane, ga je kupil od sorodnikov, izdelali pa so ga menda v ameriški tovarni avtomobilov Cadillac. »Ta voziček je naročila slovenska družina iz ZDA v 50. letih, a se je na poti izgubil, tako da ga je dojenček, ki mu je bil namenjen, medtem že prerasel, zato se v njem ni nihče vozil. Ko ga je načela rja, ga je dal gospod na novo pokromirati, potem pa se je odločil, da ga proda. Ta je poleg najstarejšega gotovo najbolj izjemen v zbirki, čeprav mi je najbolj pri srcu prvi, ki sem ga kupila. Navdušil me je, da sem dobila zagon za zbirko, ki bo gotovo tudi v uporabi. Le časa za restavriranje primanjkuje,« dodaja.



Potem pa je pokazala, kaj vse je treba postoriti samo pri prvem. Ogrodje iz vezane plošče bo treba na novo tapecirati, neke stvari bo morala zaupati tudi v izdelavo obrtnikom. Veliko je še treba popraviti, tudi kromirati, vse to pa je zelo drago. Rjo na podvozju je pogosto mogoče odstraniti že z ustreznimi sredstvi, kromiranje pa stane okoli tristo evrov. »Najtežje je kupiti spodnje dele, saj so zviti, polomljeni in jim manjkajo kolesa. Tukaj je sedem vozičkov, pa je vsak drugačen. Če zgornji del še lahko rekonstruiraš, spodnje zelo težko, poleg tega so gume pri večini že preperele,« pokaže na razstavljenem »voznem« parku pred hišo.

Konec 19. stoletja

Otroški voziček je v vsesplošno uporabo prešel konec 19. stoletja, ko se je dvignilo zavedanje o pomenu svežega zraka in higiene. To je bil tudi čas, ko so industrializacija in z njo velike količine blaga prinesle potrošništvo in ko so kot obetavno tržno nišo odkrili otroke. Dotlej so se v pomanjšanih kočijah na kolescih po razkošnih zasebnih vrtovih vozili le potomci kraljevih družin in plemstva. Kot pravi dr. Maja Lozar Štamcar, kustodinja iz Narodnega muzeja Slovenije, so otroške vozičke že v sredini 19. stoletja začeli izdelovati v Angliji in deželah srednje Evrope. Pri nas je tovarna dvokoles in vozičkov Franca Batjela začela delovati leta 1905 v Gorici, ko pa je ta po prvi svetovni vojni prešla pod Italijo, je proizvodnjo pod imenom Tribuna preselil na ljubljanske Prule (nasproti predora pod gradom, kjer se danes kažejo temelji istoimenskega stanovanjskega kompleksa). »Otroške vozičke so prodajali tudi drugi v Ljubljani, denimo, trgovec s pohištvom Dogan. Leta 1908 je prodajal pletene vozičke, podobne, kot ga ima zbiralka in ga imamo tudi v naši muzejski zbirki, le da je bil nekoliko nižji,« dodaja.

Poleg teh tako imenovanih globokih vozičkov, ki so bili namenjeni spečim dojenčkom v prvih mesecih življenja, so se že pred več kot stoletjem pojavili tudi tako imenovani športni vozički za sedeče malčke, ki so jih najpogosteje izdelovali mizarji in stolarji, med njimi sta bili tudi znana avstrijska tovarna pohištva iz krivljenega lesa Thonet in stolarna Bavcon z ljubljanskih Prul, zato so bili iz lesa oziroma lesenih paličic. Še bolj zanimivo pa je, da je razvoj vozičkov potekal vzporedno z razvojem (dvo)koles in nato avtomobilske industrije ter da so poleg vozičkov za prave dojenčke vselej nastajale tudi njihove pomanjšane različice, v katerih so majhne deklice vozile svoje dojenčke.

Med vojnama kot pomanjšani avtomobili

Otroški vozički, ki so bili še v obdobju secesije razkošni primerki z velikimi kolesi in zložljivimi strešicami, s kakršnimi so se ponašale prave kočije, so že v 20. letih 20. stoletja zaradi ekspanzije avtomobilske industrije, odkritja aerodinamične oblike in pomembnosti hitrosti povsem spremenili obliko. Lupine za prevažanje dojenčkov so bile namesto iz vrbovega šibja ali trstičnih viter izdelane iz tankega lesa ali vezane plošče. Spuščene so bile na majhna, polna kolesca, tudi z blatniki, njihova oblika pa je spominjala na pomanjšane avtomobilčke z okenci in togimi strešicami, ki jih ni bilo mogoče zložiti. Z vstavitvijo hrbtnega naslona so se lahko spremenili tudi v športne, nekateri so imeli že tudi zavore. Ker se je tedaj razcvetala kemijska industrija, so bili tudi vozički pogosto prepleskani z nežnimi pastelnimi oljnimi barvami, kot denimo, kuhinjsko pohištvo tistega časa, ali pa tapecirani kot takrat modne garderobne stene. »Take vozičke so izdelovali tudi v ljubljanski tovarni Tribuna in jih je pogosto mogoče opaziti na posnetkih fotokronistov s promenad med obema vojnama, obdržali pa so se še tudi v povojna leta,« spomni sogovornica.



Po vojni, ko se je povečala motorizacija prebivalstva in so bili dojenčki in malčki, ki so se vozili v nizkih vozičkih, vse bolj izpostavljeni avtomobilskim izpuhom, so jih znova dvignili na višja podvozja. »Takrat so mamice pri nas dojenčke zibale v vozičkih, ki so na naš trg prihajali iz Vzhodne Nemčije in Češke, redkeje v italijanskih. V ospredje so vse bolj prihajali tudi plastični materiali, ki so se dobro obnesli tudi v slabšem vremenu, v 60. in 70. letih pa so se košare nekoliko zmanjšale, podvozja pa je bilo mogoče zložiti, da so bili primerni tudi za v avtomobile. Ker so bili vozički vselej odsev časa, odkritij in trendov tudi na drugih področjih, so lupine v skladu s prevladujočimi oblikovalskimi smernicami pri pohištvu postale bolj oglate,« spomni umetnostna zgodovinarka dr. Maja Lozar Štamcar. Medtem ko so Italijani tudi v otroško opremo podobno kot v pohištveno industrijo vnesli barve, so bili nemški in češki proizvajalci vozičkov v tem pogledu bolj zadržani. Ena večjih inovacij, ki se je pojavila v 80. letih, pa je bilo zlaganje športnih vozičkov po principu dežnika.

»Nekoč so bili nekakšen statusni simbol, s katerim so se ponašali predvsem meščani, ki so imeli tudi prosti čas za sprehajanje po parkih. Dojenčki revnejših prebivalcev so v tem zgodnjem starostnem obdobju ostajali bolj ali manj doma, ven so jih mame nosile v košarah, ki so kvečjemu premogle doma narejeno podvozje iz lesa in lesenih kolesc. Take je videti na fotografijah iz obdobja med obema vojnama. Drugače pa je bil nakup otroškega vozička podobno velik finančni zalogaj kot nakup kolesa, zato so z njimi vselej skrbno ravnali in jih tudi dedovali,« je tudi besede nekdanjih lastnikov vozičkov iz zdajšnje zbirke Maje Belak potrdila dr. Maja Lozar Štamcar.