Peš skozi 14 ameriških zveznih držav

Jakob J. Kenda je prvi Slovenec, ki je v celoti prehodil 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot.

Objavljeno
01. december 2017 13.00
Posodobljeno
01. december 2017 13.00

O Apalaški pešpoti največ povemo z dvema podatkoma: 3500 kilometrov v dolžino in 140 kilometrov v višino. Poteka ob atlantski obali, čez 14 ameriških zveznih držav, zato se je je oprijel opis mati vseh poti. Jakob J. Kenda jo je poimenoval – krepek sprehod. Po poti od zvezne države Georgia do zvezne države Maine je hodil to pomlad in poletje.

Jakoba J. Kendo poznamo predvsem po prevodu Harryja Potterja angleške pisateljice J. K. Rowling, čeprav je znan tudi po gledaliških prevodih in je za svoje delo prejel več nagrad, med njimi najvišje mednarodno odlikovanje za prevajalca mladinske književnosti. Letos pa se je kot ključna besedna zveza ob njegovem imenu pojavila tudi Apalaška pot. Je prvi Slovenec, ki je pot po odročnem apalaškem hribovju prehodil v celoti, kar uspe le vsakemu četrtemu od nekaj tisoč pohodnikov, kolikor se jih vsako leto nameni prehoditi celotno pot. Na manjši del te poti se jih sicer odpravi vsako leto tri milijone, a ne glede na to, kako dolgo hodijo, jih druži eno geslo: Vsak potohodec hodi svojo pot.

Pot je, kot jo je v blogu na spletni strani Airbeletrina opisal Kenda, »scela urejen sprehod: je vzdrževana, ves čas označena z markacijami, z močno pokončno belo črto, z bivaki na okoli vsakih dvanajst kilometrov, največkrat blizu vode, dostikrat s sanitarijami, čeprav bazičnimi«. Zdaj, ko si je že nekoliko odpočil pete, smo mu tudi mi postavili nekaj vprašanj, da bi doumeli, kaj pomeni prehoditi pot, ki bi se ji najbrž čudil sam J. R. R. Tolkien, avtor Hobita in Gospodarja prstanov.

Kaj je bil ključni razlog, da ste se odpravili na tako dolgo in zahtevno pot?

Takole pravi moj Kajetan Kovič v Navodilu za hojo: »iti, hoditi / ne, ker to hočeš / ne, ker je treba / ampak ker tukaj / razen te hoje / drugega ni«. In jaz sem si že zelo dolgo želel vsaj enkrat v življenju to metaforo življenja živeti v čisto dobesednem smislu: samo iti, hoditi. In kako lepo je bilo.

Samo hoditi ... Kdaj se ta metafora v dobesednem pomenu spremeni v dolgčas?

Haha, Apalaška pot je na neki način res kot ustvarjena za to, da je popoln dolgčas: to ni pot, kakršna je, recimo, naša transverzala, ki je en sam uau-faktor, en razglednik za drugim, pa silne stene in vse táko. Ne, Apalaška pot je samo zelena, neverjetno zelena, in mesece gledaš v to zeleno, kot bi stal tik pred šolsko tablo, tako blizu, da bi se je z zrkli skoraj dotikal. Ampak, seveda, zato je vse prej kot dolgčas, kajti prav ta zelena vodi v Zeleni tunel.

Kam?

V Zeleni tunel. To je nekaj podobnega kot Vrtinec totalne perspektive, ki ga opisuje Douglas Adams v Štoparskem vodniku po galaksiji: v vrtincu menda vidiš sebe, kakršen si, neznatna pika na neznatni piki neznatne pike v neznatni piki in tako dalje, da ti odpihne dušo. No, Zeleni tunel je ravno tak, čeprav čisto drugačen: samega sebe ne vidiš samo z vidika Vrtinca totalne perspektive, ampak še z vseh drugih. Vidiš samega sebe, kot si, pika. To ti šele odpihne dušo.

Izpostavljate samega sebe, toda za Apalaško pot pravijo, da je druženje z drugimi pohodniki eden njenih najlepših vidikov. Je res tako?

Prav gotovo! In, ja, vem, kaj me sprašujete: kako gre druženje skupaj z vso tisto samoto. Enostavno. Hodi vsak zase. Ko hodiš, pač ne moreš klepetati, sicer ne bi prišel prav daleč, ker govor preprosto pobere preveč energije. Ampak zjutraj, preden greš naprej, in zvečer, ko se ustaviš, je za to na pretek možnosti in na poti je toliko zanimivih ljudi.

Ali se je iz druženja z naključnimi sopohodniki razvila tudi kakšna posebna vez, prijateljstvo?

Tipičen pohodnik na Apalaški poti začne prej ali slej hoditi v skupini, ki ji pravijo pohodniška družina. Skupaj se ustavljajo za vmesne počitke in skupaj se zvečer utaborijo, si dajejo občutek varnosti in po potrebi dejansko skrbijo drug za drugega. To seveda pomeni, da se najprej srečuješ z vsemi mogočimi ljudmi, spoznavaš njihovo ameriško raznolikost, spoznavaš širino, potem pa začneš zmeraj bolj hoditi z enimi in istimi, spoznavaš njihove detajle, spoznavaš globino. Marsikdo s temi prijatelji pot tudi konča, kar ni čudno. Na koncu postanejo res dobri prijatelji. Nekateri pohodniki pa gredo še dlje, se poslovijo od njih in gredo do konca čisto sami.

Koliko hodijo v povprečju, da prehodijo vso pot?

V povprečju šest mesecev, ampak to seveda ne pomeni nič: vsak potohodec hodi svojo pot. Ravno letos je tudi padlo kar nekaj rekordov. Graybeard, ki je letos prehodil celo pot v nekaj več kot sedmih mesecih, je z 82 leti po novem najstarejši. Padel je hitrostni rekord, pravzaprav dvakrat: najprej ga je podrl Knotts, potem pa še Stringbean, ki je celotno pot pretekel v 45 dneh, in to brez vsake pomoči.

Graybeard (Sivobradec), Knotts (Vozli), Stringbean (Stročji fižol) – kakšen je izvor teh vzdevkov?

Ta tradicija se je začela ravno na Apalaški poti in se je zdaj razširila še na druge ameriške dolge poti: vsakemu pohodniku drugi dodelijo pohodniško ime. Mlajšim to ustreza, ker se marsikdo na poti počuti kot tisti junaki iz indijanaric, spet drugi si želijo nove identitete, ker bi radi obrnili list, začeli znova. Vsekakor pa za vse tako lahko velja: kar se zgodi na poti, ostane ne poti.

In katero je vaše pohodniško ime?

Glede mojega vzdevka je takole: otrokoma sem pripovedoval, kako je na poti, in rekla sta si, da je napočil njun trenutek, da poravnata račune: jaz sem poimenoval njiju, zdaj bosta onadva mene. Hčerka je ravno takrat brala o indijanskih imenih, tistih, pri katerih se ti v viziji prikaže duh tvojega živalskega duha, bistva. Tako sta imela z bratom bojni posvet ob bobnu in v zamaknjenosti videla, da je moj živalski duh esenca ene njunih plišastih živali, morskega kraveža, ki mu je menda ime g. Šuligoj. No, prijatelji, druge plišaste živali, ga kličejo Šulo. Ko sem to zgodbo pravil na poti, so sicer nekateri zmajevali z glavo, češ da je Šulo res čudno ime, poleg tega zaradi plišastoživalske reference prav nič možato. In so ga dopolnili: Šulo the Beast.

Kako vam je duh Šula pomagal na poti? Vam je bilo kdaj zares težko: tako, da bi kar odnehali in odšli domov?

V Mainu se še zmeraj ni končalo deževno obdobje, zato je bila tudi še vedno sezona črnih muh. To je pomenilo, da si se moral nujno izogniti blatu: če bi gazil skozenj, bi po nekaj dnevih pridelal tako imenovani trench foot, v bistvu začetek gangrene na stopalih, ker ti začne odstopati koža in je blato ure in ure v neposrednem stiku z mesom. Torej si se izogibal blatu in skakljal kilometre in kilometre daleč z ene spolzke korenine na drug sluzast kamen, lovil ravnotežje, zvečer pa jokal, dokler nisi zaspal, tako so te boleli gležnji. In naslednji dan dalje. In dan za dnem si imel okoli sebe roj črnih muh, ki ne pijejo krvi, temveč jedo živo meso; prva naredi luknjico, če le pokažeš kaj gole kože, naslednje se zarinejo vanjo. Takrat je prepozno: nič več ne zamahneš po njih, ker bi jo zabil v lastno meso, in one vedo, da ne boš.

Se na kaj takega človek sploh lahko pripravi? Kako ste se pravzaprav pripravili na to pot?

Pri vsem skupaj sem še najbolj ponosen na to, kako sem se pripravil. Oprema, na primer, povsem druga kot na naših poteh, je bila natanko prava; toliko popotnikov, ameriških, ki naj bi bili navajeni svojih poti, je šlo s poti prav zaradi napačne ali pomanjkljive opreme, dostikrat pa je imajo tudi preprosto preveč in ne zmorejo njene teže.

Kako dobro so vam služili čevlji? Povprečen pohodnik menda shodi štiri pare – koliko ste jih vi?

Dva, šlo je za res vrhunske in »zle« čevlje za gorski tek, oba para pa sta imela že kar nekaj kilometrov slovenskih poti.

Apalaška pot slovi tudi po svojih avtohtonih prebivalcih – ste imeli z njimi kakšno bližnje srečanje?

O, ja. Eden od razlogov, da sem se odločil za to pot, je bilo dejstvo, da bom na ta način lahko res videl 'pravo' Ameriko. Kajti vsaj enkrat ne teden je bilo vendar treba obnoviti zaloge hrane, se stuširati, si vzeti tradicionalni dan počitka, s tem pa je bilo obilo priložnosti za ogled ameriških malih mest in spoznavanje njihovih prebivalcev.

Pravzaprav sem z avtohtonimi prebivalci mislila bolj na divjad, recimo na medvede.

Haha, seveda, tudi z medvedi sem se bratil. Ampak v nasprotju z Američani so ameriški medvedi revšeta. Tudi v nasprotju z našimi medvedi. Kar sem srečal naših rjavih, z njimi ne bi češenj zobal, ameriški črni pa so precej bolj plahi in enega mi je celo uspelo pregnati od svoje zaloge hrane.

Po vseh bitkah z medvedi in Vrtinci totalne perspektive, skratka, po opravljeni materi vseh poti – kaj zdaj?

Nekaj sem sproti pisal o tej poti za Airbeletrino, zdaj bi rad našel čas, da spravim vse skupaj do knjige. Potem pa ... Kdo ve. Ampak vsekakor bo tako ali drugače obveljala tista Tolkienova misel: »Poti pa nikdar konca ni.«