Tiskane izdaje
Hrup. Smrad. Vročina. Neznosna gneča. Takšna je vsakdanja Indija. V Puškarju, enem najbolj svetih indijskih mest na robu radžastanske puščave, so vsi ti vtisi še intenzivnejši: kakofonija zvokov, oduren vonj po gnilem, ki se meša s sladkim po kadilu, vročina, ki je v sušnem podnebju vendarle znosna, neskončna reka ljudi, ki se je tujec nikoli ne naveliča opazovati. In ko pride čas kameljega sejma, izbruhne vesoljni kaos.
Kako se kot turist v času kameljega sejma odpraviti v Puškar – in ga preživeti, svetuje vsak vodnik, vtise popisujejo blogerji. Dostikrat so to litanije pritoževanj: spodobnega hotela ni dobiti niti za nenormalno visoko vsoto, cene v restavracijah rastejo, tudi žeparjem posel cveti. In še zlasti, oh, kamelji sejem se je skomercializiral, zdaj je čisto drugače, kot je bilo pred 25 leti, na vsakem koraku množice turistov ...
In vendar je privlačnost Puškarja med sejmom neustavljiva. Če drugega ne, je izredno fotogeničen. Iz kaosa ljudi, živali, prahu in napačne svetlobe dobiti izjemen posnetek je pravi izziv celo za profesionalce, toda to ne ustavi turistov, da ne bi neutrudno fotografirali in snemali.
Kakor daleč seže oko, so peščene sipine posejane s kamelami in pastirji, ki so si postavili tabore za čas festivala. Kamele okrasijo divje pisano, z raznobarvnimi volnenimi cofki in bleščečimi ogledalci, kakor je to mogoče le v puščavskem svetu, kjer sicer manjka barv. Repe jim pristrižejo in prepletejo s pisanimi trakovi, nekatere samce celo pobrijejo tako, da ustvarijo zapletene vzorce! Nato kamelarji lepotice razkazujejo na paradah in lepotnih tekmovanjih, pokažejo, kako so jih naučili plesati, in jih pomerijo med seboj na dirkah. Nič manj niso zanimivi obrazi v množici, tisti fotogenični možakarji z velikanskimi turbani rdeče ali žafranove barve, pastirji, kmetje, romarji, glasbeniki, plesalci, akrobati, krotilci kač ...
Zaščitene kot krave?
Toda prihodnost kameljega sejma je negotova. V Radžastanu, pa tudi v sosednjem Gudžaratu, se namreč število kamel hitro zmanjšuje. Rezultati zadnjega štetja še niso znani, a po zadnjih podatkih je upad res velik: leta 2003 je bilo teh živali okoli pol milijona, zdaj jih je manj kot 300.000.
Vzrokov za upad je več. Kamele tradicionalno gojijo Raike, pastirsko ljudstvo, ki je prepričano, da jim je to vlogo namenil bog Šiva. So edini redniki kamel na svetu, ki mesa te živali nikoli ne jedo. A Šiva v zadnjem času ni bil dobrohoten in reja kamel je še težja kot nekoč. Pašniki vse hitreje izginjajo, poleg tega mlade pripadnike ljudstva bolj kot naporno puščavsko življenje zanimajo službe v urbanih središčih.
»Mladi Raike nič več ne častijo te živali,« pojasnjuje Hanwant Singh Rathore, direktor Zveze nomadskih ljudstev, ki si že dolgo prizadeva za zaščito kamel. »V vasi blizu Udajpura, kjer so še pred desetimi leti imeli 10.000 kamel, jih imajo le še petsto.«
Nekoč Raike nikoli niso prodali kameljih samic, zdaj tudi te tradicije ne ohranjajo več. Zato so se kamele razširile zunaj meja Radžastana, nazadnje v velikem številu končajo v klavnicah sosednje države Utar Pradeš, menda jih celo tihotapijo v Bangladeš. Meso nato izvažajo v zalivske države, kožo pa prodajo tovarnam usnja.
Namesto tovora – turisti
Zvezna država Radžastan je spomladi kamelo razglasila za državni simbol in jo z zakonom zaščitila enako kot sveto kravo. To pomeni, da kamele ni dovoljeno zaklati niti je prodati zunaj države. A to ne zveni kot najboljša rešitev. Če kamel ne bo več mogoče prodajati, kdo bo sploh še prihajal v Puškar, na največji kamelji sejem na svetu, se sprašuje Rathore. Prepričan je, da je edina prava rešitev zaščita kameljih samic in popularizacija kameljih izdelkov. Njegova organizacija, denimo, izdeluje sladoled iz kameljega mleka, iz kameljega blata papir, iz kamelje volne pa preproge.
Zakonska zaščita kamel ni dovolj, meni tudi Ilse Kohler-Rollefson, vodilna poznavalka kulture ljudstva Raika: »Po letu 2011 je v Puškarju postalo zelo težko prodati kamelo, razen za meso. Teh živali nihče več ne uporablja kot delovno živinče.« Vzreja kamel je izjemno naporno delo in zahteva veliko znanja, opozarja Ilse, ki tudi sama vzreja čredo teh živali, prostora za pašo je vse manj, dohodka od kamel pa ni nobenega. Ker ima malo maščob, za kamelje mleko mlekarne plačujejo izredno malo,
Kakor se čudno sliši, so ravno turisti tisti, ki lahko pomagajo rešiti indijske kamele in puškarsko svetovno znamenitost. Zlepa ni več videti kamele, vprežene v voz, saj kmetje tovor prevažajo s kombiji, zato pa velja, da je obvezna točka dnevnega reda vsakega turista v Radžastanu vsaj nekajurna, če že ne nekajdnevna ježa na kameli.
****
Džajpur (Jaipur)
Poleg Delhija in Agre tretji temeljni kamen indijskega »zlatega trikotnika« v resnici vse bolj postaja še eno hitro rastoče indijsko velemesto z neobvladljivim prometom in popolno odsotnostjo prostorskega načrtovanja. Zato turisti vse pogosteje tam samo zamenjajo vlak, kdor si le ogleda Rožnato mesto, ker ga je navdušilo v filmu Eksotični hotel Marigold, pa se sprašuje, kako je filmski ekipi uspelo odstraniti 90 odstotkov resničnega mesta.
Udajpur
Tudi Udajpur se rad pohvali s svojo filmsko vlogo v bondovski Octopussy. A v resnici je zgodnjejutranji ali večerni pogled na jezero Pičola nepozaben. Obvezni so ogled največje palače v državi – v kateri še vedno živi maharadža –, vožnja po jezeru in izkrcanje na Džag Mandirju (na fotografiji), kjer si je mogoče na terasi, obkroženi s kraljevskimi kamnitimi sloni, privoščiti kozarček (drage) pijače in se za pol urice počutiti kot kralj.Džajsalmer (Jaisalmer)
Čeprav se tudi to puščavsko mesto nezadržno širi, dejstvo, da še vedno nima civilnega letališča, skrbi za zmeren dotok turistov. Že bivanje znotraj trdnjave je doživetje, vendar je poleg palače in templjev za obzidjem nujno pogledati tudi havelije, razkošne mestne palače, ostanek iz časov, ko je mesto stalo na pomembni trgovski poti za svilo, opij in začimbe.
Džodpur (Jodhpur)
Ob sončnem zahodu, ko vsaj malo popusti neznosna vročina in potihne večni mestni hrup, postane Modro mesto eno najbolj fascinantnih mest na svetu. S terase katerega od številnih majhnih hotelov se odpira pogled na impresivno trdnjavo Menagar, okoli nje pa se razliva morje živo modrih hiš.
Puškar (Pushkar)
Ko je lord Brahma, Stvarnik, spustil na zemljo lotosov cvet, se je na treh mestih, kjer so pristali lističi, čudežno pojavila voda sredi puščave. Nastala so tri jezera. Na enem od njih je Stvarnik zbral panteon vseh hindujskih božanstev, vseh 900.000. Zato je Puškar danes za hindujce Kralj vseh kraljev, sveto mesto, za marsikaterega turista pa kraj spomina na najdražji »brahmovski blagoslov« v življenju ...
