Tiskane izdaje
Ne le lepi poleti, poseben planiški čar in prekrasna kulisa, ampak tudi evforični kriki, podpisi in fotografije so zaznamovali uverturo v finale skakalne sezone pod Poncami. Na kvalifikacijah, dnevu brez alkohola, ki vsako leto postavi v ospredje šolarje, so našteli 15.000 obiskovalcev. Nabrali so si nove vtise, o katerih bodo dolgo pripovedovali naokrog. Zaupali so jih tudi nam.
Dekleta iz osnovne šole Matije Valjavca iz Preddvora so kričala, ko je prišel mimo norveški skakalec Joakim Aune. V rokah so imela norveške zastavice, in ko jim je podelil avtograme in se fotografiral z njimi, so se jim oči zaiskrile. Šestnajst jih je prišlo pod Ponce, namestile so se na ograjo blizu koridorja, po katerem so se gibali tekmovalci. Imele so jih pod nadzorom in jih prosile za avtograme.
Šolarke niso skrivale navdušenja nad skakalci, nekatere so se uspele dokopati celo do avtogramov.
Foto: Matej Družnik/Delo
»Norvežani so simpatični in lepi. Tudi če imajo v sezoni padce, se poberejo. Zvesti so svojim oboževalcem, vedno pridejo pozdravit. Nekaterim smo poslale pismo in dobile avtogram. Lani smo bile v Bischofshofnu in se tam pogovarjale z Danielom Andrejem Tandejem. Lušten je in prijazen,« so se dopolnjevale Ema in dve Hani.
Za OŠ Poljane najboljša, kajpada, Peter in Domen
S poslikavami obraza, sladkimi penami in navijaškimi trobljami v rokah sta bili nad razpoloženjem, ki sta ga okusili tretjič, navdušeni Nika in Tadeja iz osnovne šole Poljane nad Škofjo Loko. Na cilj sta prišli ob osmih zjutraj. »Šestdeset se nas je pripeljalo iz Poljanske doline,« sta dejali in dodali, da sta zanju med vsemi v karavani najboljša Peter in Domen Prevc.
Slovenski šampioni nas tudi danes niso pustili ravnodušne. Foto: Matej Družnik/Delo
Šolarji iz Trzina so bili veseli, da jim je odpadel pouk. Planiško dogajanje s skakalnimi junaki so okusili prvič. Kdo bi si upal poleteti na napravi bratov Gorišek? »Jaz, jaz, jaz,« so vsi po vrsti dvignili roke. Peter je dodal, da bi najraje poskusil s padalom, Manca pa je razkrila, da se je po puklu letalnice že spustila, a s sanmi.
Zarana sta od doma štartali Tjara in Danaja iz Prekmurja, avtobus je odpeljal ob pol četrti uri. Prva bo prišla še na nedeljsko tekmo, druga na jutrišnjo, ko se bodo merile ekipe. Po koncu kvalifikacij sta se naslonili na ograjo pred tunelom, ki vodi v nordijski center, in upali, da bo kakšen tekmovalec prišel mimo. Ena je najbolj navdušena nad Johannom Andréjem Forfangom, drugo je očaral Domen Prevc.
Janusov sošolec
Boris iz Ajdovščine letos praznuje 20-letnico svojih planiških tekem. Odkar je Primož Peterka v sezoni 1996/1997 osvojil prvi veliki kristalni globus, ni niti enkrat manjkal pod Poncami. »Nepregledna navijaška množica je tedaj drla proti zmagovalnemu odru v izteku letalnice, proti svojemu junaku. Primožu so prireditelji dali v roke mikrofon, v tisti evforiji je bil edina avtoriteta, ki je lahko vzpostavila red. Spomnim se, da so ga ob uspehu pričakali sošolci in se srčno veselili z njim,« je podoživljal prvi mejnik v zgodovini slovenskih skokov, ko gre za velike globuse.
Kvalifikacijski dan je tudi letos tradicionalno potekal brez alkohola. Prizorišče je ta dan namreč obarvano z najmlajšimi gledalci. Foto: Matej Družnik/Delo
Borisovi sodelavci dobro vedo, kdaj so na sporedu planiške tekme, saj si vsako leto za ta športni praznik vzame dopust. »Angleži bi temu rekli: It's a must. Skratka, udeležba obvezna,« je povedal sogovornik, ki je v vseh teh letih v Planici stkal tudi prijateljske vezi s tekmovalci. Kaj pa ga v Planici najbolj navdušuje?
»Všeč mi je, ker se tu vsi navijači poenotijo. Vsi navijajo za vse, ni razlik med nami in vami ali rivalstva,« je odgovoril podporni član skakalnega kluba Pok.
Ob pol sedmih se je iz osnovne šole Trebnje pripeljalo 110 otrok. Med njihovimi spremljevalci sta bila tudi učitelja Miro in Rok. »Za nas je to delovni dan, a je zelo prijetno. Veseli smo, da lahko otroci doživijo tako vrhunsko prireditev. Nekateri je verjetno ne bi nikoli videli, če ne bi bili tukaj s šolo,« je razmišljal Miro, ki si je prvič od blizu ogledal planiške tekme leta 1971, star je bil enajst let. »Spomnim se, da je takrat skakal Manfred Wolf. Pa tudi Walter Steiner, sam je lahko izbral, s katerega zaletnega mesta se bo spustil v smučino,« je razpredal, medtem ko je jedel sendvič. »Žena Mira mi ga je pripravila. Lahko zapišeš,« je rekel skakalni privrženec in zaploskal Jerneju Damjanu, ki je opravil kvalifikacijski skok. Ozrl se je še v slovensko reprezentanco. »Naj ga ne biksajo s pritiski o menjavi trenerja Gorana Janusa, o katerih slišim. To nikakor ni slaba sezona,« je opozoril, prikimal mu je tudi kolega Rok: »Z Janusom sva bila sošolca na fakulteti. Nikoli se ni izpostavljal, zelo preprost človek je,« je razkril.
Med obiskovalci ni manjkalo niti najpogumnejših - nekateri so se za nekaj trenutkov prelevili v prave letalce.
Foto: Matej Družnik/Delo
V množici obiskovalcev je bil tudi smučarski trener Jani Hladnik, ki si služi kruh v ruski moški reprezentanci, bedi nad slalomskim zvezdnikom Aleksandrom Horošilovom. V Zgornjesavsko dolino je prišel po finalu smučarske sezone v ZDA. »S starejšim sinom sva bila v Planici trikrat, z mlajšim smo zdaj drugič. Prireditev je vsako leto boljša, izboljšave so vidne. Upam, da bodo nekega dne tudi alpinci dobili podobno središče kot nordijci,« je povedal Hladnik, ki je z mislimi že pri načrtovanju olimpijske zime.
Največ zanimanja
Vzdušje med navijači je bilo odlično. Foto: Matej Družnik/Delo
Hitro spet
Otroci so lahko od blizu fotografirali svoje vzornike. Foto: Matej Družnik/Delo
Na puklu naprave bratov Gorišek je četica teptalcev pripravljala teren za današnjo tekmo. O bučni navijaški množici ni bilo več sledu, Planica se je spet pogreznila v tišino in mir Triglavskega narodnega parka. Kot bi bila zadovoljna, da je postregla s še eno slikovito zgodbo ...
Čeprav je današnji dan minil v znamenju naših najmlajših najvijačev, ni manjkalo niti tistih najbolj 'izkušenih'.Foto: Matej Družnik/Delo
