Tiskane izdaje
Cilj je bil znan: mesto Šiauliai in od tam naprej proti Kryziu Kalnasu ali Hribu križev, kot pravijo svetovno znani turistični točki Litovci. Bolj ko se je ta približevala, večja je bila osuplost. Na tisoče in tisoče križev vsepovsod, kamor je segal pogled. Drug ob drugem, drug nad drugim, kot bi še vedno morali braniti simbol upora proti osvajalcem te baltske države, ki jih v zgodovini ni manjkalo. A so hkrati tudi nevidna nit, ki v prošnjah, željah, zaobljubah in molitvah povezuje usode ljudi vsega sveta.
Hrib križev pravzaprav ni hrib: na severu Litve se namreč na eni od neštetih ravnic v bližini četrtega največjega mesta države proti nebu vzpenja gigantska skladovnica najprepoznavnejših simbolov krščanstva, ki v višino ne meri več kot deset metrov. A križev je tu okrog toliko, da njihova vseprisotnost v človeku nehote prebudi najrazličnejša občutja. In brez dvoma dovolj, da se je Kryziu Kalnas postavil na zemljevid svetovno znanih romarskih krajev in ene največjih znamenitosti države, ki med baltskim trojčkom – vanj je treba prišteti še Latvijo in Estonijo – velja za največjo. Popisati vse križe v bližini Šiauliaia bi bilo seveda misija nemogoče, zato ne preseneča, da so tudi podatki o njihovem številu zelo različni: po nekaterih ocenah jih je okrog 100.000, po drugih še enkrat več. Lesene križe postavljajo obiskovalci od blizu in daleč drug na drugega, in medtem ko spodnji že gnijejo in propadajo, na njihovih ramenih rastejo novi in novi. Večji in manjši, skromnejši in razkošnejši primerki na stojnicah ob romarskem središču nimajo pretirano zasoljenih cen: morda tudi zato ne, da bi vsak iz množice, ki tu mimo dere vsak dan, kupil svojo svetinjo za uresničitev želje, prošnje ali molitve. Hrib križev je očitno tudi obvezen cilj vseh tukajšnjih mladoporočencev; čeprav ženin in nevesta nista bila več rosno mlada, zanimive povorke svatov, obvezne limuzine in križa za srečo zakoncev pač ni bilo mogoče prezreti.
Tudi križ Janeza Pavla II.
Po nekaterih virih je na današnjem »hribu« v 14. stoletju stal grad vitezov, spet drugi pravijo, da se je vse skupaj začelo v srednjem veku v leseni utrdbi, ki je poganske Litovce precej časa uspešno branila pred nemškim križarskim redom in njihovim nasilnim pokristjanjevanjem. Kakorkoli že, prve križe so domačini tu začeli postavljati v prvi polovici 19. stoletja. Po eni od kronik iz leta 1850 naj bi se jih prvih 150 na vzpetini pojavilo po tem, ko je caristični ruski režim krvavo zatrl litovsko vstajo, s križi pa so se tedaj spomnili pogumnih padlih litovskih borcev. Druge razlage trdijo, da je križe začel postavljati oče na željo hudo bolne hčere. A naj bo tako ali drugače, z leti so se križi vse bolj množili. Ko je Stalin po kupčiji s Hitlerjem zasedel baltske republike, jih je bilo že več kot štiristo. Sovjetom so bili takoj trni v peti, saj je z okupacijo, policijskim terorjem in deportacijami v Sibirijo njihovo število skokovito naraščalo. Ker kazni, prepovedi in grožnje niso zalegle, so se večkrat z buldožerji spravili nad »verski fanatizem«, kakor je na tisoče križev označil nekdanji generalni sekretar sovjetskih komunistov Nikita Hruščov. Prvič so se rušenja lotili že leta 1961.
Toda vsaka takšna akcija je dosegla ravno nasprotni učinek, saj je čez noč na novo zacvetelo še več križev. Zadnjič so jih poskusili odstraniti leta 1975, razmere pa je umiril šele Mihail Gorbačov, ki ni le odpravil državne sankcije na območju Hriba križev, ampak tudi dovolil, da so tega vpisali med narodne litovske spomenike. Takrat je današnje romarsko središče Litve že poosebljalo boj za litovsko samostojnost in neodvisnost. Če verjamete ali ne, toda kljub vsemu je moralo preteči še kar precej časa, da je Hrib križev dejansko postal katoliško romarsko središče: to se je zgodilo šele 7. septembra 1993, ko ga je obiskal Janez Pavel II. Tudi on je hribu podaril velikanski križ z napisom: »V tem znamenju boš zmagal!« Številni križi, med njimi tudi pravoslavni, imajo še danes ogromno pripisov, takšnih in drugačnih posvetil, celo rožne vence in fotografije najdete obešene na njih. Večina obiskovalcev za seboj pusti vsaj drobceno sled, zato je Hrib križev tudi ena najbolj nenavadnih turističnih zanimivosti v državi. Tisti, ki so jo obiskali zgodaj zjutraj ali zvečer, pravijo, da je to prav posebno doživetje: ko množice izginejo, se namreč lahko stopiš z zamolklim rožljanjem tisočerih križcev in obeskov, ki zanihajo ob najmanjši sapici ...
Ko je sonce padlo v morje
Že res, da je zgodba Hriba križev ena najveličastnejših in najbolj znanih v Litvi, ni pa edina zanimiva, ki jo je o tej državi in njenih posebnostih mogoče slišati oziroma prebrati. Kakšna so včasih lahko krila človeške domišljije, se je mogoče prepričati tudi pri razlagah o nastanku jantarja, ki ga v različnih oblikah, velikostih in barvnih odtenkih prodajajo na vsakem koraku. Menda sta bili nekoč na nebu dve sonci, bogovi pa so odločili, da je eno povsem dovolj, zato so drugo sklatili z neba. Ko je sonce padlo v morje, se je na njegovem dnu razletelo, se ohladilo in strdilo. In kar morje še danes v obliki jantarja naplavlja na baltsko obalo, ni nič drugega kot ostanki tega sonca.
Če vas legenda ni prepričala, poskusite z drugo, v Litvi eno najbolj znanih: jantar je posledica ljubezni med prelepo morsko boginjo Jurate, ki je živela v jantarnem gradu pod morjem in vladala morskemu življu, ter postavnim ribičem Kastitisom, ki mu je Jurate v mreže vedno pošiljala veliko rib. Toda ljubezen med nesmrtno vilo in navadnim smrtnikom je nadvse raztogotila Perkunasa, boga strel. Juratin jantarni grad je v jezi razbil na milijone koščkov, ki jih še danes naplavlja morje.
Uganko o nastanku jantarja so hoteli razvozlati tudi srednjeveški misleci: eni so trdili, da material prihaja iz globine zemlje in da ni rastlinskega izvora, spet drugi so jantar prepoznali kot izdelek Severnega morja. Jantar naj bi namreč nastal iz pen Severnega morja, pene pa naj bi bile nič drugega kot posledica izločkov kitov ... Tretji so zagovarjali idejo, da je jantar nastal kot produkt velikih mravelj ... Potem pa so na eni od visokih šol v Sankt Peterburgu našli ustrezno znanstveno razlago in ugotovili, da je to fosilizirana smola, natančneje smola iz borov, ki so rasli ob Baltskem morju ... Baltik, kakršnega poznamo danes, je nastal šele pred trinajst tisoč leti.
Prej je bilo tu morje, ledeniki so zatem zarisali obrise današnje pokrajine, ob morju pa so rasli borovi gozdovi. Morje še danes na obalo naplavlja ostanke te fosilizirane smole, zato jo prekopavajo in v njej iščejo jantar. Zgodi se celo, da se v smolo včasih stopi kakšna žuželka, celo kuščar se je že ujel vanjo, tak jantar pa ima v trgovinah in galerijah litovske prestolnice Vilne občutno višjo vrednost. In, jasno, tudi bolj zasoljeno ceno.
Oljna repica za biodizel
Kako še opisati državo, ki je najjužnejša in hkrati najgosteje poseljena od treh baltskih držav? Z brezmejnimi ravnicami, obarvanimi z rumenimi cvetovi oljne repice, ki jo čedalje bolj izkoriščajo za biodizel? Z neskončnimi peščenimi plažami Baltskega morja? Mačjimi zgodbami? Gotskimi, renesančnimi, baročnimi in neoklasicističnimi slogi in arhitekturnimi mojstrovinami, ki si v Vilni kar podajajo roke? Ali s čudovitim razgledom z Gediminasove trdnjave – ta nosi ime po velikem vojvodi Gediminasu, ki so mu sanje velevale postavitev litovske prestolnice prav na tem kraju –, od koder je podoba prestolnice, sicer Evropskega mesta kulture iz leta 2009, še posebno veličastna? Z gradom Trakai, srednjeveškim dvorcem, ki svoje življenje deli s številnimi turisti na enem od otočkov jezera Galve in mu zato velikokrat pravijo kar mali Marienburg? Ali s podobo litovskega košarkarja, ki hoče na magnetku s tabo domov? Zgodb, ki bi jih bilo vredno raziskati, je za malo (Baltsko) morje.
***
Nekoč največja v Evropi
Predniki današnjih Litovcev so se na ozemlju Litve naselili pred približno 13.000 leti. Litva je bila prvič omenjena leta 1009. V 13. stoletju se je oblikovala Velika Litovska kneževina, v 14. stoletju pa je bila to največja država v Evropi, saj se je raztezala na območju današnje države, Belorusije, Ukrajine ter deloma Poljske in Rusije. Takrat je bila kneževina zadnja poganska država v Evropi.Kovinski volk, ki tuli
Ni Litovca, ki ne bi poznal legende o ustanovitvi Vilne, današnjega glavnega mesta. Ta pravi, da je šel nekoč knez Gediminas na lov, ko pa je prišla noč, se je odločil, da bo prespal v gozdu. Sanjal je, da stoji na griču velik kovinski volk, ki zelo glasno tuli. Poganski duhovnik Lizdeiko mu je razložil, da bo na prostoru, kjer je spal, zgrajeno mesto, o katerem bodo izvedeli vsi. Jekleni volk naj bi pomenil grad, ki naj bi ga zgradil vojvoda. Po tistem dogodku so iz zemlje naredili grič, na griču pa zgradili grad. Okoli gradu na sotočju rek Neris in Vilnelė se je razširilo mesto Vilna.
Republika Užupis
Vilna je arhitekturno zelo slikovita, saj ima veliko zgradb različnih stilov. Njena posebnost je tudi Republika Užupis, predel mesta, ki je star približno štiristo let. Nekdaj je bil Užupis znan po mlinarstvu in bordelih, kasneje pa je postal najrevnejši predel mesta. Zdaj Užupis velja za najprestižnejšo četrt in dom umetnikov. Leta 1997 so umetniki razglasili neodvisnost in ustanovili samostojno državo, ki ima celo svojo ustavo, predsednika in policijo.
Redek jezik
Litovščina sodi v skupino baltskih jezikov, ki so samostojna veja indoevropskih jezikov. Še najbolj je sorodna latvijščini in izumrli stari pruščini. Od 7. stoletja se je začela litovščina oblikovati kot samostojen jezik. Kot knjižni jezik se je začel razvijati leta 1547, ko je bila napisana prva knjiga v litovskem jeziku: Katekizem in abecednik.Geometrijsko središče Evrope
V Litvi je doma tudi Europos parkas – muzej na prostem, kjer naj bi bil po mnenju strokovnjakov in znanstvenikov geometrijsko središče Evrope. Park leži 26 kilometrov severno od Vilne, v njem pa si je mogoče ogledati več kot sto inštalacij in kipov, stvaritev litovskih ustvarjalcev in avtorjev iz 34 držav sveta. Vsako leto muzej obišče od 40 do 65.000 ljudi.Brez krompirja nikamor
Litovska tradicionalna hrana je krompir. Najbolj znana jed je cepeline (cepelinai), krompirjevi cmoki, polnjeni z mesom, včasih tudi s skuto ali gobami. Omeniti moramo še kugelis, krompirjevo pito z mesom, in bulviniai blynai, krompirjeve palačinke z mesnim nadevom. Za tradicionalno pijačo veljata pivo in midus, žganje z medom. Najbolj znana litovska juha je šaltibarščiai: to je hladna juha iz kefirja in rdeče pese, ki ji ponavadi dodajo – krompir.
