Tiskane izdaje
V delavnici za izdelovanje harmonik sta od zgodnjega jutra do poznega popoldneva. Tako je skoraj vsak dan. Aleks je takšnega tempa navajen že iz otroštva, žena Janja se mu je hitro prilagodila. Prvo harmoniko z napisom Rutar je leta 1984 izdelal Aleksov oče Joško. Po poklicu je bil kuhar, ki je služil kruh na Južnem Tirolskem, v prostem času pa je rad igral na harmoniko in izdeloval iz lesa. Harmonika se mu je prikupila že kot otroku. Sam si je z delom zaslužil za nakup prve, nad izdelovanjem harmonik pa se je navdušil veliko kasneje, sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Na tuje zaradi ponarejevalcev
Joško Rutar se je na trgu kmalu pojavil z unikatno harmoniko, ki so jo odlikovali svojevrsten zven, ohišje iz posebnega resonančnega smrekovega lesa in zaščitni znak – vinska trta, ki se je ohranil do danes. Leta 2002 so harmoniko Rutar zaščiti s patentom, a posnemovalcev v Sloveniji to ni oviralo. Na trg je prihajalo vse več ponaredkov, ki z mojstrovimi izdelki niso imeli nič skupnega. Nič hudega sluteči lastniki ponaredkov so Rutarjeve harmonike prinašali celo v družinsko delavnico na pregled in v popravilo. »Proti temu smo se v Sloveniji težko borili. To je bil tudi eden od glavnih vzrokov, da smo se odločili za odhod v tujino. V Avstriji je to drugače urejeno. Takšne probleme pri njih rešuje policija,« je povedal Aleks Rutar. Dolgo so razmišljali, kam preseliti delavnico, a ko se je pokazala priložnost na avstrijskem Koroškem, so se hitro odločili. »Lokacija v Žitari vasi nam omogoča, da smo še vedno blizu slovenskemu trgu, ki mu ostajamo zvesti, in da se laže širimo tudi na avstrijski trg, kjer so nas izjemno lepo sprejeli. Nad pričakovanji,« je povedal Aleks Rutar.
Kupci k Rutarju prihajajo tudi od daleč, celo iz Združenih držav Amerike, Kanade in Avstralije. Vsaka Rutarjeva harmonika je unikat, izdelana po želji naročnika. »Razlika je, ali jo harmonikar potrebuje za igranje v ansamblu, ki večinoma igra na porokah, kjer se mora harmonika bolj 'dret', ali pa jo potrebuje za studijsko snemanje, kjer se nanjo igra bolj nežno,« je razložil Aleks Rutar. Po telefonu tako ni mogoče opraviti nič drugega kot zgolj naročiti se za obisk in pogovor. Od takrat ko Aleks Rutar z naročnikom iz oči v oči izmenja želje in pričakovanja, bo minilo vsaj tri mesece, preden bo izdelek končan. In zakaj toliko časa? Ker so harmonike Rutar narejene tako, da so tako rekoč vseživljenjske.
S pilo nad glasilke
Vanje so vgrajene prvovrstne ročno izdelane glasilke, izdelane za harmonike Rutar, ki jih Janja Rutar na les potrpežljivo pritrjuje s posebno mešanico čebeljega voska in smole. Ta mora biti ravno prav elastična pa tudi vzdržljiva, da lahko harmonika prenese visoke in hkrati nizke temperature. Ko Janja delo konča, je na vrsti uglaševanje. To je izjemno zahtevno in natančno delo, ki se ga je Aleks naučil pri izkušenem mojstru na jugu Italije. Bil je še srednješolec, ko ga je oče med poletnimi počitnicami poslal v uk, saj sam uglaševanja ni bil vešč. »Ko glasilke uglasim, jih dan ali dva pustim pri miru, nato znova preverim, kako zvenijo,« je razložil Aleks.
Ko ga opazuješ pri delu, se zdi preprosto: s posebno pilo se nasloni na glasilko in jo nežno popili. Bolj ko jo popili, višji ali nižji je ton. Toda s kakšno močjo jo je treba pobrusiti, da ni premalo ali preveč? Aleks se zasmeje: »Vaja dela mojstra. Verjemite mi, da mi oče, ko sem začel uglaševati, ni dal v roke nič drugega kot kakšne stare, neuporabne glasilke. Tudi Janja ni dobila novih, ko se je učila voskanja.« Med uglaševanjem v ozadju igra radio. »A ne preveč na glas. To sem videl pri svojem učitelju. Rekel mi je, da ne moreš ves čas poslušati en in isti zvok, da si moraš vmes nekoliko oddahniti s poslušanjem drugih zvokov. On je, denimo, med uglaševanjem spremljal celo nogometne tekme,« se spominja Aleks.
Vseživljenjsko brezhibno delovanje Rutarjeve harmonike zagotavljata tudi Rutar diskantna in Rutar basna mehanika. Povedano preprosto: to je tisto, kar je skrito za gumbi, na katere igra harmonikar. Podrobnosti o tem, kako stvari delujejo, ne bomo razkrivali, saj so poslovna skrivnost. Brez zadržkov pa lahko zapišemo, da je harmonika Rutar izdelana iz vsaj dvajset let starega, naravno sušenega gorskega smrekovega lesa iz Gorenjske. Tako je že od začetka.
Eni stavijo na videz,
Tako kot druge harmonike se tudi Rutarjeva ne razglasi kar tako čez noč. Če se to vendarle zgodi, jo Aleks znova uglasi. Servis je torej zagotovljen, garancija za več tisoč evrov vredni inštrument pa je kar petnajst let. Kupci so različni, zato so tudi Rutarjeve harmonike različne. Različnih barv, poslikav, dodatkov ... Aleks pravi, da so profesionalni glasbeniki pri nakupu bolj pozorni na zven harmonike, amaterski pa bolj na njen zunanji videz. Aleks Rutar svetuje previdnost pri nakupu rabljene harmonike. Kupcem predlaga, naj jo pred nakupom raje prinesejo v delavnico, kjer bodo brezplačno preverili, ali je res prišla iz njihove delavnice ali pa je ponaredek.
Zaželena na vasi
Aleks in Janja sta se na avstrijskem Koroškem lepo vživela. Pravita, da je okolje do podjetnikov precej bolj prijazno in naklonjeno. Domačini so ju lepo sprejeli, zato jima vračata z enako mero. Za vse, ki se želijo naučiti igranja na harmoniko, sta organizirala harmonikarsko šolo, ki jo vodi Tomaž Boškin. Lokalna skupnost ju pogosto povabi, naj se udeležita te ali one prireditve in promovirata svoje delo. »Čez teden sva v delavnici, ob vikendih pa vedno kje na poti,« je povedala Janja, ki je v Vipavsko dolino iz rodnega Ormoža prišla kot študentka.
Aleks je s prijateljem Dejanom Rajem iz Kranja v duetu osvojil kar štiri naslove evropskih prvakov, enkrat sta bila skupaj prva tudi na svetovnem prvenstvu. Aleks v igranju na harmoniki ne tekmuje več. Pravi, da je tekmovanj preveč pa tudi harmonikarskih prvakov. Sam se dobro zaveda, da je nepremagljiv v delu, ki ga opravlja. Vesel je, da tako doma kot v tujini ne zmanjkuje ljubiteljev diatonične harmonike in da mu dela ne bo zmanjkalo, pri čemer sploh ni pomembno, kje ima delavnico. Zadnji naročnik nove harmonike, denimo, se je k njim kar deset ur vozil iz Kölna.
