Počitnice bodo preživeli kot pastirji in čuvaji ovac

Društvo Dinaricum želi s projektom Pastirstvo za boljše sobivanje medveda in človeka vzpostaviti primer dobre pastirske prakse.

Objavljeno
21. julij 2015 15.25
Jerneja Grmadnik, Delo.si
Jerneja Grmadnik, Delo.si
Blejanje odmeva čedalje glasneje in bolj neučakano, ko se po pol ure strme poti približujemo pastirski koči na Kobilji glavi. Ura je skoraj sedem, meglice nad Tolminskim hribovjem so se razkadile in sonce pripeka, ovce pa so nemirne, saj so navajene, da se jih iz ograde izpusti že med peto in šesto uro.

Danes pa pred pašo čakajo, da jih ujame objektiv našega fotografa. »Lahko bi bile vesele, da smejo dlje spati,« razmišljam na glas, ker smo se iz Ljubljane v Zgornje Posočje odpravili že ob štirih zjutraj, a me Mateja Deržič, vodja pastirskega projekta Društva Dinaricum, v smehu prekine: »Ah, kje, ovce so bolj jutranji tipi.« So pa zaradi našega poznejšega prihoda nekoliko kasneje vstali prostovoljci, ki so se za teden dni odločili, da se preizkusijo v vlogi pastirja: v idilični naravi, a brez tekoče vode, kopalnice, signala in elektrike.

Društvo Dinaricum organizira projekt Pastirstvo za boljše sobivanje medveda in človeka, s katerim želijo vzpostaviti primer dobre pastirske prakse in pokazati, da je drobnico v alpskem svetu mogoče pasti do medveda prijazno. Ta živi tudi na teh koncih in vsako leto povzroči škodo na drobnici, ki se pase čez poletje brez vsakodnevnega nadzora človeka – včasih je čreda manjša tudi za 20 glav, pove Mateja Deržič in doda, da je to njihova prva naloga, hkrati pa dober oglas za aktivno preživljanje prostega časa, ki bi se morda kdaj v prihodnosti lahko razvila tudi v turistično storitev.

»S projektom želimo ljudi izobraziti o bivanju z velikimi zvermi in pokazati, da se da pasti ovce na takšen način, saj že dnevna zavzočnost človeka zmanjša možnost za pojavljanje medveda, k varnosti ovc pa dodatno prispevajo tudi varovane ograde, kamor se ovce zapira ponoči,« pojasni Mateja.

Za mlade in za upokojence

Odziv je bil ob odprtju prijav neverjeten, saj so skoraj takoj zapolnili vse poletne tedenske termine, ki trajajo od ponedeljka do ponedeljka. Če kdo odpove, imajo tudi rezervni seznam. Letos poleti bo tako na vrsto prišlo 45 prostovoljcev – pastirjev, med njimi tudi dve družini, nekaj upokojencev in veliko mladih. Prostovoljskih obveznosti ni veliko; zgodaj zjutraj je treba ovce spustiti iz ograde, pregledati, ali je ta pod dovolj visoko napetostjo in ali so kje sledi medveda, zvečer pa je treba čredo vpoklicati nazaj, kar pa včasih ni najbolj preprosta naloga. Čas vmes mnogi izkoristijo za pohode, nabiranje jagod, poležavanje, druženje in uživanje v razgledu na okoliške hribe. Najtežji del pa je tovorjenje vode in hrane iz doline, ko zmanjkata, sploh ob hudi vročini ali močnem deževju.

Pred kočo so že zbrani trije prostovoljci, ki čakajo, da se podajo k ogradi in spustijo ovce na bližnji hrib. Barbara študira biologijo in je k izzivu pritegnila tudi fanta Gala, sicer študenta metalurgije. Pravita, da jima bo takšen odkop popestril počitnice. Tudi Aljaž, ki prihaja iz Kranjske Gore, se je odločil za drugačen način preživljanja prostega časa. Za to vlogo se je tudi dobro pripravil in se teden dni pred prihodom naučil žvižgati, saj se ovce odzivajo predvsem na žvižge. Podviga se je lotil kar s pomočjo korakov, razloženih na youtubu, in je zdaj ključen mož, ko je treba ovce zvečer privabiti nazaj.

Pa jih je kaj strah, da bodo srečali medveda? Niti ne, pravijo, saj je ne glede na to, da na tem območju živi od pet do deset medvedov, srečanje z njimi malo verjetno. Sicer pa so poučeni, kako ravnati. Mateja Deržič pojasni: »Treba je preventivno opozarjati nase, se pogovarjati, prepevati, izvabljati zvoke – če nas bo medved slišal, se nas bo izognil. Če pa se srečanje kljub vsemu zgodi, je pomembno, da naše kretnje niso agresivne, saj ga s tem le še bolj prestrašimo. Poskusimo umirjeno odkorakati stran, če pa medved prikaže napad, se uležimo na tla in pokrijmo glavo, saj so ti napadi velikokrat lažni oziroma nas želi medved le prestrašiti,« doda Deržičeva.

Ovčja čreda, ki šteje okoli 82 glav, je v tem poletju že pridobila nekaj novih članov, enega prav na dan našega obiska. Ovca, ki je povrgla, ostane nekaj dni v ogradi, povejo prostovoljci, ki med drugim skrbijo tudi za komaj teden dni staro jagnje, ki ga je mama zavrgla. Hranijo ga z dudo s posebnim mlekom, ki ga nabavljajo v dolini. »Bejbika«, kot je dobila vzdevek, je zdaj navajena na ljudi, zato budno spremlja naše korake in se pustiti božati in crkljati. »Vrnitev v čredo ne bo mogoča, saj se je preveč navadila na človeka,« pove vodja pastirskega projekta. O tem, kaj čaka ovčko, raje ne nadaljujemo. A vzbudi tudi nekaj upanja, saj da so že imeli podoben primer in je na koncu rejec prostovoljki dovolili, da je zavrženo ovčko vzela s seboj domov.

Potem ko Gal spusti ovce iz ograde in skupaj ugotovimo, da je napetost še vedno ustrezna, se vrnemo pred kočo in spijemo kavo. Zbudi se tudi najmlajša prostovoljka Lara, ki ima 18 let, in prihaja iz Ljubljane, a je od nekdaj sanjala o takšnem življenju v naravi, daleč proč od ponorelega sveta, v divjini, med živalmi. Medtem ko klepetamo, beremo vtise iz dnevnika, ki ga iz kratkočasja pišejo udeleženci projekta. Poleg zapiskov o aktivnost in napetosti ograje, so tudi skice ovc in ovčjih bendov, v katerem na kontrabas igra črna ovca – ker ta gre vedno »kontra«, smeje pojasnijo prostovoljci. Najde pa se tudi kakšen sočen izraz, ki ponazori včasih garaško pastirsko delo, ko je spravljanje ovc za grajo traja tudi dve uri.

Brez računalnika? Brez problema

Sogovorniki so v času našega obiska na planini šele drugi dan, zato vsakodnevnih dobrin še ne pogrešajo, a kot dodajajo, so tako in tako vedeli, v kaj se spuščajo. Kar pa so ugotovili, je, kako dragocena je voda, če je ni na dosegu roke, saj jo morajo sami s kantami tovoriti iz vznožja, kar pomeni najmanj slabo uro pešačenja dol in nazaj. »Neverjetno, koliko vode se porabi,« pripomni Barbara. Vodjo, ki je s prostovoljci le prva dva dneva, vprašamo, kako so bile nad izzivom življenja pastirja navdušene prejšnje skupine: »Izkušnja je večinoma za vse pozitivna, a nihče na koncu ne pozabi pripomniti, da ni povsem preprosto.

Vsaka ekipa deluje na svoj način. Ko jih spoznam, hitro začutim energijo v skupini in do zdaj je bilo že nekaj takšnih, ki so prinesle tudi nova prijateljstva,« pojasni in doda, da bi radi v Društvu Dinaricum, v katerem se poleg medveda ukvarjajo tudi z volki, risi in šakali na področju Dinaridov, nadaljevali tudi v prihodnosti, saj interesa za to ne primanjkuje, vse pa je odvisno od financ in ali bodo ključne institucije prepoznale pomembnost in potencial projekta.

Preden se poslovimo, naši sogovorniki naštejejo načrte za prihodnje dni: šli bodo na obisk planšarije ob vznožju hriba, se podali na pohod na bližnji Razor, se ohladili v Soči in se družili ob tabornem ognju, vmes pa morajo kuhati, pospravljati in čuvati ovce. Nič računalnika, televizije in telefona, ker ni signala, kot je videti, zanje ne bo problem, saj ko jih na koncu vprašam, ali jih kaj kljub vsemu skrbi, Barbara brez pomisleka povzame misli vseh: »Skrbi nas, da ne bomo hoteli nazaj domov.«