Tiskane izdaje
Ko se zvečeri, se obiskovalci kopališča Kolezija povsem zamenjajo. Zapustijo ga tisti, ki so prišli na najbolj šik ljubljanski bazen po sončno in igrivo mokro izkušnjo, zamenjajo jih resnejši obrazi, ki si nadenejo plavalna očala, globoko vdihnejo in odmerjeno izvedejo prve zamahe.
Ko se sonce dokončno poslovi za obzorjem in se na nebu prižgejo prve zvezde, se vključijo tudi lučke v bazenu in plavalci, ki pridno nabirajo dolžine, postanejo temne silhuete, ki režejo pot skozi prozorno vodo. Če zapreš oči, se zlahka preseliš na večerno morsko plažo, kjer valovi nežno prestavljajo kamenčke na obali in se v borovem gozdiču oglaša čuk. V večerni spokoj se odene tudi vsa okolica kopališča Kolezija; zredči se promet, življenje v bližnjih blokih se umiri, zaspi tisto v drevesnih krošnjah. V senci se spremenita tudi reševalca iz vode, a le na videz, saj budno spremljata dogajanje v bazenih.
Eden z opazovalnega stolpa, drugi je leteči. Če kdo krši plavalni red, ga reševalec na stolpu ne opozori z žvižgom, kakor je običajno podnevi, temveč po radijski povezavi najprej pokliče drugega reševalca, ki diskretno pristopi h kršitelju in mu reče, naj tega ne počne več. Žoganje in potapljanje je v bazenu prepovedano. Prav tako skakanje v vodo. Ah, dolgčas, bi rekli nekateri, vendar si večerni plavalci želijo predvsem miru in osebje na bazenu si prizadeva, da ga tudi dobijo.
Ob tako discipliniranih plavalcih se reševalca iz vode Rok in Tilen na trenutke celo dolgočasita, vendar se dobro zavedata svoje »življenjske odgovornosti«. Na srečo se od odprtja prenovljenega kopališča ni zgodilo nič hujšega.
Brezplačne ure s trenerjem
Najstarejše ljubljansko urejeno mestno kopališče je po 14 letih, odkar se je v njem zadnjič plavalo, ponovno zaživelo julija lani, in še vedno »diši« po novem. Za to skrbijo čistilke, ki se po njem gibljejo ves dan, po koncu obratovanja pa spustijo v bazene avtomatski sesalnik, ki očisti večje nečistoče. Kopališče je bilo zgrajeno predvsem za rekreativno plavanje. Od maja do septembra to poteka od 6.30 do 22. ure, nato se prevesi v deljeni delovni čas. A veliko je odvisno od vremena. Če je dobro, se polni delovnik lahko podaljša tudi do zadnjega dne plavalne sezone.
Poleg olimpijskega bazena – edinega v Sloveniji z novimi startnimi bloki, je pripomnil Rok, nekdanji tekmovalni plavalec – so v kompleksu kopališča Kolezija otroški in masažni bazen ter čofotalnik, ob bazenih pa lesene ležalne tribune, zelenice in površine za odbojko na mivki, košarko in namizni tenis. »Veliko ljudi, ki pridejo na kopališče med 10. in 14. uro, sploh ne gre v vodo. Uležejo se na zelenico ali tribune in berejo knjige. Privoščijo si počitek, dan zase,« je povedal vodja kopališča Boštjan Albreht. Posebnost, lahko bi rekli tudi nadstandardna ponudba Kolezije, poleg knjižnice, ki je dobro obiskana, so trener za plavanje, ki trikrat na teden v večernih urah brezplačno svetuje, kako izpiliti tehniko plavanja, ter brezplačne ure odbojke na mivki in namiznega tenisa za otroke.
Reševalca iz vode Rok in Tilen kot nekdanja tekmovalca opazujeta plavalce v olimpijskem bazenu tudi s strokovnim očesom. »V bazenu so kakšno uro in preplavajo okoli dva kilometra.« Po plavalnem znanju se precej razlikujejo. »Veliko je takšnih, ki so se sami naučili plavati. Z napačno tehniko lahko na začetku hitro napreduješ, vendar pozneje ne moreš dosegati optimalnih rezultatov, kakor jih lahko s pomočjo plavalnega učitelja,« sta komentirala. Med tednom pride na kopališče več rekreativcev in triatloncev – največ resnih plavalcev je zgodaj zjutraj –, ki imajo tudi sezonske karte, ob koncih tedna pa pridejo takšni, ki jemljejo plavanje bolj za občasno sprostitev.
Zakaj plavanje? Ker boli hrbet
Večernih plavalcev je bilo zaradi poznopopoldanske nevihte nekoliko manj kot po navadi. Plavanje zgolj v spremstvu lučk v bazenu ima svoje čare, je prikimal Boštjan Albreht, a bo zares zaživelo šele konec avgusta, ko se bodo ljudje vrnili z dopusta. Rok in Tilen sta dodala, da je zvečer plavalna temperatura primernejša kot podnevi. »Na običajen vroč dan je podnevi skoraj nemogoče plavati, to je bolj mučenje samega sebe. Zvečer se temperatura spusti na idealno,« med 26 in 27 stopinjami Celzija. Hladnokrvnejši bi pripomnili, da je zvečer v vodi prijetneje tudi zato, ker je toplejša od zraka.
Aljaž, ki je ob deveti uri odhajal z bazena z mokrimi lasmi pod kapuco puloverja z dolgimi rokavi, je prišel plavat po zdravnikovem priporočilu. »Zaradi hrbtenice,« se je nasmehnil. Pravilne tehnike plavanja ga je naučilo dekle, zdaj jo bo vadil sam. Na Koleziji je bil prvič. »Super je. Običajno obiskujem kopališče Kodeljevo, a mi je tu bolj všeč. Je bližje domu, pa občutek imam, da je ozračje bolj sproščeno in obiskovalci bolj raznoliki: od začetnikov do dobrih plavalcev.« Odločil se je, da bo obiskoval bazen enkrat na teden ali vsaj na 14 dni.
Prijateljici Nina in Ana sta delali raztezalne vaje ob robu bazena. Tudi onidve sta prvič po prenovi kopališča Kolezija prišli na večerno plavanje in bili vidno zadovoljni z njegovo z naravo zlito preobleko. Zakaj plavata? »Ker boli hrbtenica,« sta se vedro nasmehnili. In zaradi plezanja. »Obe sva plezalki, zato imava zakrčene mišice. Plavalni gibi so nekoliko drugačni in jih sproščajo.« Ena plava žabico, »ker drugega ne znam«, druga si je odredila resen trening: »dve dolžini kravla, dve dolžini žabice in dve dolžini hrbtno«. Po plavalnem treningu sta se klepetaje prestavili med mehurčke masažnega bazena.
Na drugi strani bazena sta se oče in hči ukvarjala s pravilnim nameščanjem maske z dihalko na hčerin obraz, medtem ko je žena/mama v popolni plavalni opremi nabirala dolžine po svoje. Nina, Maja in Uroš niso bili novinci na prenovljeni Koleziji. »Letos smo tu šele četrtič,« je pripomnil Uroš. »Fino je, da imajo tudi večerne ure plavanja, bazen na Kodeljevem je za rekreativno plavanje odprt le do 19. ure. Lani sem se priključil plavalni skupini, in ker poleti ni vadbe, sem pogrešal plavanje,« je nanizal razloge za večerni obisk kopališča.
»Maska z dihalko pomaga opazovati gibe rok med plavanjem in jih tako izpopolniti brez ukvarjanja z zadrževanjem zraka,« je pojasnil. Hči Nina trenira atletiko in trener ji je priporočil plavanje za sprostitev mišic. Mama Maja plava »bolj za rekreacijo, kot nadomestek teka«. Vsi pa se strinjajo, da je večerno plavanje boljše od sedenja pred televizijo.
Predsodki pred bazeni odveč
Enes je bil eden od tistih obiskovalcev Kolezije, ki so nabirali dolžine na delu olimpijskega bazena, pregrajenem s progami. Za plavanje se je odločil delno zaradi poškodb, delno pa zaradi želje. »Lani pozimi sem šel kot začetnik v šolo plavanja, letos pa prvič plavam sam. S petletno hčerjo imava sezonsko karto. Včasih popoldne pridem sem z njo, zvečer ali zjutraj pa sam.«
Črna tekaška ura na zapestju mu meri preplavane dolžine. »Ker sem bolj začetnik, preplavam kilometer in pol oziroma 30 dolžin. Prehod z zimskega 25-metrskega bazena na 50-metrski je za nas, amaterje, ubijalski. Ko prideš prvič sem, misliš, da se boš na polovici utopil. Vendar je bazen vrhunski in upam, da bosta tukajšnjemu zgledu sledili kopališči Ilirija in Vevče.«
Plavanje je Enesu priraslo k srcu. »Včasih rečem, da grem raje zvečer na bazen kakor na izlet ob koncu tedna.« Ne razume, zakaj ima veliko Slovencev, tudi številni njegovi prijatelji, predsodke pred bazeni. »Nekaj časa sem živel v Berlinu, kjer je bilo na vsakem vogalu kopališče, pa nimajo tako prijaznega podnebja kot pri nas.« Morda je vzrok za predsodke mnenje, da je plavanje v bazenu bližje »urinski terapiji« kakor prijetni rekreaciji, smo podali svoje mnenje, a se sogovornik s tem ni strinjal.
»Petletna hči, ki je pri treh letih začela plavati v plavalnem društvu, še pomisli ne, da bi lulala v bazen. Tudi vsi, ki so bili vsaj enkrat člani plavalnega kluba, neomajno upoštevajo kopališki bonton,« je prepričan. Bo pa glede na kolone tekaških rekreativcev na Poti ob žici plavanje vse pogostejša oblika rekreacije. »Vsak dan je več ljudi s poškodbami, plavanje pa je ortopedsko najmanj obremenjujoč šport.«
