Mumia pomaga pri celjenju ran, epilepsiji in drugih boleznih

»Ko sem v zbirki dunajskega inštituta za farmakognozijo, torej vede o zdravilih rastlinskega izvora, naletel na mumificirani glavi, me je začelo zanimati, kako sta se tam znašli. Tako sem začel odkrivati zgodovino mumie, ki so jo evropski zdravilci več stoletij priporočali za zdravljenje različnih bolezni,« je na predavanju zbudil radovednost poslušalstva Marcel Chahrour, poznavalec tega področja z Dunaja.

Kot je poudaril raziskovalec, ki se ukvarja z zgodovino medicine in se je pred nedavnim mudil v Narodnem muzeju Slovenije na predavanju v okviru razstave Mumija in krokodil, je zgodovina uporabe mumie zgodovina nesporazuma. Prvotni pomen perzijske besede mum, ki je tudi koren besede mumija, je prvotno označeval vosek, smolo in naravni bitumen, torej katranu podobno snov, ki so jo že od antike uporabljali v mnogih zdravilih. Tudi zelo, zelo star finski ljudski recept vključuje drevesno smolo, za katero se je verjelo, da je panacea (po grški boginji univerzalnega zdravila Panacei), zdravilo, ki je zmožno ozdraviti vse bolezni.

Tako kot veliko zdravil in zdravilnih pripravkov je tudi klasično vedenje o uporabi mumie, torej smole, v srednjem veku poniknilo, v Evropo pa se je vrnilo po arabskih trgovskih poteh. V 11. stoletju jo je ponovno odkril fizik in menih Constantinus Africanus, ki je prevedel veliko knjig o uporabi in tipologiji zdravil. Po besedah Chahrourja je v tem času prišlo tudi do večpomenskosti: da so zdravilne učinke bitumna zdaj pripisovali tudi mumijam. »Z današnjega zornega kota ni jasno, ali je bilo to namerno ali zgolj napaka, toda že v renesansi so opisovali jasne razlike med umetno mumio (zmletimi egipčanskimi mumijami) in naravno mumio (bitumom), njena uporaba pa je bila v tistem času že razširjena in priporočljiva za zdravljenje številnih bolezni, med drugim za celjenje ran, epilepsijo in vse druge bolezni.

Znana pod več imeni

Mnoge medicinske knjige so priporočale uporabo mumij, ki so jih vse od poznega srednjega veka iz Egipta uvažali predvsem v Livorno, Trst in Benetke, ter jih mleli v prah, znan pod imeni mumia vera aegyptica, mumia vera transmarine ali pulvis mumia. Z njim pa so bile založene vse večje lekarne v Srednji Evropi v 16. stoletju in še posebej v 17. in 18. stoletju. »Podobno je bilo gotovo tudi na Slovenskem,« je trdno prepričan Chahrour. Danes leseno lekarniško posodico, ki ima na pokrovu napis MUMIA iz 19. stoletja (brez vsebine) iz nekdanje zasebne zbirke zgodovinarja farmacije mag. Franca Minarika hrani Pokrajinski muzej Maribor, v Lavičkovi zbirki (danes v lasti družbe Lek) pa je med posodicami z (domnevno) zdravilnimi učinkovinami človeškega izvora tudi ena, ki vsebuje prah človeške lobanje.

Največje razburjenje okoli mumie je v 16. stoletju povzročil znani švicarski alkimist in zdravnik Paracelsus, ki je menil, da zdravilo od strupa loči samo odmerek. »Njegov koncept je temeljil na štirih osnovnih elementih, vodi, ognju, zemlji in zraku, ter njihovemu vzajemnemu delovanju, tako kot njegovi predhodniki in sodobniki pa je iskal še peti element, s katerim bi lahko pojasnil ravnotežje osnovnih štirih, oziroma zakaj je človek bolan ali zdrav. Za peti element je določil mumio, ki jo je štel kot spiritualni element. Zagovarjal je tudi tezo o zdravljenju po načelu podobnosti, češ, da je Bog želel pokazati, katere rastline so primerne za zdravljenje človeških organov. Fižol naj bi po njegovi teoriji podobnosti lahko pozdravil ledvica. Po tem načelu je v zdravilni proces vključil tudi duhovno dimenzijo mumie. Poškodovan ud je mogoče pozdraviti z mumificirano roko ali nogo,« razlaga Chahrour.

Toda že Paracelsusov sodobnik in njegov kritik, nemški zdravnik Leonard Fux, je bil med prvimi, ki je uporabo egipčanskih mumij za zdravljenje razglasil za neučinkovito in je predlagal uporabo naravne mumie, ki jo je našel na Tirolskem – ta Tirchenblut, ki v narečju pomeni kri velikana, je bil v resnici bitumen. Toda Fux v prvi polovici 16. stoletja s svojimi racionalističnimi idejami ni mogel uspeti, saj so bile Paracelsusove ljudem laže razumljive.

Leta 1716 je zdravnik Christian Herzog objavil knjigo o egipčanskih mumijah in njihovi uporabi v medicini in farmaciji, ki je imela dolgotrajen vpliv. Priporočal jo je za enaindvajset različnih težav in bolezni, med drugim za segrevanje mrzlega, proti lažjm in težjih glavobolom, proti slabemu vidu, bolečinam v grlu in ušesih, za kolcanje ter za zdravljenje »neozdravljive vsesplošne velike bolečine«. Neki drugi vir omenja, da mumia s kozjim mlekom pomaga proti težavah z mehurjem, skupaj z maslom pa proti ugrizom in pikom. Iz mumie so predlagali tudi pripravo žavbe (Waffensalbe), ki je pomagala, če so te hudo poškodovali z orožjem.

»Še eden od sinonimov za mumio, ki ga lahko najdemo v drugih virih, je meso revnih grešnikov, kar pa ni naključje, saj je medicinska literatura 17. in 18. stoletja celo navajala, kako lahko proizvedeš svojo zalogo mumie, če že ne moreš dobiti egipčanske. Najbolj pogosto navajan recept je predpisoval »uporabo« rdečelasih ljudi. Ker pravih egipčanskih mumij v mnogih primerih ni bilo mogoče dobiti, so si izmislili še druge načine njihove izdelave, denimo iz umrlih v bolnišnicah. »Nisem še našel dokazov, da so bolnišnične mumije res obstajale, a krožile so legende, da v nekaterih bolnišnicah v južni Avstriji celo izbirajo ljudi, ki jih usmrtijo in njihove dele telesa uporabijo za izdelavo zdravil. Prebivalci Gradca so še vse do 50. let 20. stoletja rdečelasim priporočali, naj raje ne hodijo v bolnišnico Barmherzige Brüder, saj jih bodo uporabili za izdelavo zdravil,« razkriva svoje ugotovitve Marcel Charour.

Razstavljene v lekarnah

Uporaba prahu mumij je dosegla vrh v 17. in zgodnjem 18. stoletju, poleg uporabe teles obsojenih zločincev in bolnišničnih pacientov poročila tistega časa kažejo, da naj bi trupla otomanskih vojakov, padlih v avstrijsko-turških vojnah, prodajali avstrijskim lekarnam. V različnih virih navajajo, da je bila vse do začetka 19. stoletja mumia vera zelo široko uporabljena, še dlje se je ohranila v ljudski medicini in se je v veterinarske namene uporabljala vse do 20. stoletja. Razširjena je bila tudi v visokih krogih. Služabnik avstrijskega cesarja Franca I. Štefana, moža Marije Terezije, je pri sebi vedno nosil prah mumie, v večjih lekarnah po srednji Evropi pa so egipčanske mumije tudi razstavljali v dokaz, da jih imajo na zalogi. Frido Kordon, upokojeni lastnik lekarne na Koroškem, je v svoji knjigi o starih zdravilih zapisal, da je njegova podedovana lekarna hranila zaloge prave egipčanske mumije iz časov, ko trgovanje z njimi še ni bilo prepovedano. A da ni bilo potrebe, da bi mumio tudi prodajal.

V začetku 19. stoletja, ko so znanstveniki začeli spoznavati in razumeti, kako deluje človeško telo, so v resni zdravniški literaturi mumio dokončno izločili iz procesov zdravljenja, zanimanje evropske znanosti pa se je preusmerilo k kulturno-zgodovinskemu vidiku mumij in postopku balzamiranja. Poročil o učinkovitosti mumie seveda ni, saj ne morejo obstajati, poudarja Marcel Chahrour, po čigar besedah je akademska medicina kmalu razumela, da ta substanca ne more učinkovati, v ljudski medicini pa se je lahko ohranila predvsem po zaslugi Paracelsusovega načela podobnosti in verovanja, ki je zelo pomembna komponenta mnogih zdravilskih sistemov. Po Chahrourjevi oceni med 15. in 19. stoletjem za zdravila (z izjemo otomanskih vojakov) najbrž niso uporabili prav veliko mumij.

»Moralni nauk tega zgodovinskega primera je, da moramo ostati kritični glede zdravilnih pripravkov, saj se lahko ujamemo v zanko podjetnih trgovcev. Podobno je bilo tudi pred petsto leti, ko so uvažali mumificirana trupla in jih prodajali po visokih cenah,« še dodaja. Tistim, ki obvladajo nemško, priporoča v branje zanimivo knjigo Mumienstadt Wien (Dunaj – mesto mumij) avtorja mag. Hagena Schauba, sam pa je tabletke mumie, za katere ne ve, kaj naj bi v resnici vsebovale, pred kratkim odkril celo na spletnem portalu Amazon za manj kot pet evrov.