Popotniško raziskovanje s petimi evri na dan

Mic Melanšek in Katja Stojilkovski sta na enoletnem potovanju po Aziji v povprečju skupaj zapravila 56 evrov na dan. V znesek sta zajela vse stroške: nov nahrbtnik, ki sta si ga oprtala v Sloveniji, prenočišča, hrano, letalske vozovnice, vse druge prevoze, vizume, bančne provizije, priboljške ... V Nepalu sta spala celo za 1,50 evra na osebo, najdražje pa sta se namestila v Burmi, za 9,50 evra.

Na enoletno potovanje po Aziji sta se Mic Melanšek in Katja Stojilkovski podala januarja 2014. »Nisva si postavila nikakršnih omejitev niti skovala posebnih načrtov. Začela sva na Šrilanki, naslednje štiri mesece preživela v Indiji, mesec dni dihala redkejši zrak v Nepalu, se prepuščala gurmanskim užitkom na Tajskem, tri mesece raziskovala podvodni svet v Indoneziji, srce in dušo umirila v Burmi, uživala v Vietnamu in se dva meseca izgubljala po rajskih Filipinih,« je sporočil Melanšek. Popotniške vtise je vseskozi beležil na blogu www.povsodjelepo.com in v tem času sestavljal knjigo s 100 nasveti za popotnike, ki jo je na blogu brezplačno objavil v začetku meseca.

Najcenejši Nepal, najdražja Burma

Za življenjsko potovanje sta Mic in Katja varčevala približno pet let. V 365 dneh raziskovanja Azije sta skupaj porabila 20.500 evrov. »V ta znesek je všteto vse: od popotniške opreme (nahrbtnik, spalna vreča, ključavnice …) do vseh vizumov, letalskih vozovnic, stroškov vseh tatvin (dvakrat ukradena denarnica, fotoaparat), fiksnih stroškov iz Slovenije (zamrznitev številke mobilnega telefona, obvezno zdravstveno zavarovanje, vodenje računov ...) in provizij na bankomatih,« je našteval Melanšek in podrobneje razčlenil številke. »Imela sva 18 mednarodnih in notranjih letov, za katere sva skupaj odštela približno 2750 evrov. Banke so nama pri dvigih z bankomatov pobrale za kar tristo evrov provizij. Ukradli so nama približno dvesto evrov. Za priboljške, v katere sva vštela nov fotoaparat, potapljaški tečaj in podobno, sva porabila 2200 evrov,« je dejal in poudaril, da dlje ko sta potovala, spretnejša sta bila z denarjem. Po natančnih izračunih sta v enem letu – v povprečju – skupaj zapravila 56 evrov na dan.

V Nepalu sta za prenočišče odštela 1,50 evra na osebo na noč. Kako je videti takšna namestitev? »Pravzaprav veliko bolje kot soba za 20 evrov v Burmi. Prenočišča so na najinem potovanju namenjena izključno počitku med raziskovanjem, zato zanje zapraviva najmanj, kolikor je mogoče. Zanimivo je, da nekatere države, denimo, Nepal, Indija in ponekod na Tajskem, za zgolj nekaj evrov ponujajo ogromno. Včasih si sobo deliš s kakšnim ščurkom, lačno stonogo ali zvedavimi mravljami, vendar naju to ne moti,« je razkril. Najbolje sta se namestila v notranjosti Balija. »Najela sva mirno hiško sredi riževih polj, za katero sva odštela 17,50 evra na dan. Zjutraj so naju zbudile dišeče palčke iz templja na najinem dvorišču, zvečer pa v sanje zazibala bleščeča mlečna cesta,« je slikovito opisal. Najslabše prenočišče sta imela v glavnem mestu Burme Rangunu, kjer sta za isti znesek prebivala v napol podrti sobi v četrtem nadstropju umazanega, temnega hotela. »Če sva imela srečo, je v kopalnici na koncu hodnika z razbitimi ploščicami tekla voda. In če sva se močno potrudila, sva skozi okno videla še kaj drugega kot sosednjo podrtijo,« je po spominu pobrskal za namestitvijo, ki sta ji pripisala najnižjo oceno.

Preizkušala sta tudi, v kakšnih razmerah se izrišejo njune meje. »V vsaki državi sva vsaj za en dan preizkusila sama sebe in poskušala preživeti s čim manj denarja. Veljalo je, da ne smeva stradati in da vedno spiva na varnem. Skratka, jedla sva najbolj lokalno in spala tam, kjer je bilo najceneje. V Indiji nama je uspelo preživeti tudi z manj kot desetimi evri na dan za oba, podobno je bilo v Nepalu. Le na Tajskem se te igrice nisva šla, saj je hrana preveč mamljiva, da bi se ji odpovedala. Četudi le za en dan,« je Melanšek obudil spomine in dodal, da je bila na splošno najcenejša država Nepal, najdražja pa Burma: »Če bi v Indiji odštela za sobe toliko kot v Burmi, bi spala v gradovih in palačah.«

Največ sta za hrano in pijačo zapravila na Šrilanki (20,70 evra na dan za oba), najmanj v Burmi (10,50 evra). »Obožujeva dobro hrano. Čeprav sva že pred potovanjem vedela, da videz restavracije in kakovost hrane nista povezana, sva bila prijetno presenečena, kako okusno in z ljubeznijo pripravljeno hrano dobiš v najbolj zakotnih ulicah. Včasih že za nekaj deset centov,« je opisal izkušnjo. Prav zaradi radovednosti sta se večkrat tudi zastrupila. »Jeva večinoma v okusnih lokalnih restavracijah ali ob uličnih stojnicah. Včasih nama jo zagode kakšna bakterija, ki v najinih trebuhih priredi zabavo in naju priklene na posteljo za dan ali dva. Z rižem, vodo in veliko toaletnega papirja preživiva tudi to,« je še povedal. A kljub raznovrstnim in zanimivim okusom se jima kdaj pocedijo sline ob misli na slovensko hrano. Najbolj pogrešata kislo zelje, sir, krvavice, jogurt, vodo iz pipe in dobro vino. »Slovenska hrana je odlična. Zdaj vidim, da sem jo premalo cenil,« je razkril spoznanje.

V Indiji drobiž za tisoč kilometrov

Kljub 18 poletom sta po Aziji najpogosteje potovala z vlaki ali avtobusi, nekaj dolgih noči sta preživela na trajektih. »Povsod uporabljava izključno lokalni prevoz, saj je najcenejši, hkrati pa ponuja neprecenljivo izkušnjo, po kateri si pogosto hvaležen, da je glava ostala na svojem mestu. Nobelovo nagrado bi podelil tistemu, ki je izumil semaforje,« je Melanšek nizal vtise. Največ sta za prevoze odštela v Burmi, kjer so podjetja še vedno vsaj delno v lasti države, najmanj pa v Indiji; tam sta za tisoč kilometrov dolge razdalje odštela le nekaj evrov.

Za letalske vozovnice in vizume sta poskrbela na poti, le indijsko in šrilanško sta kupila v Sloveniji. »Za mednarodne lete se vedno obrneva na STA potovanja, kjer ponudijo najugodnejše cene. Vozovnice za notranje lete pa sva kupovala na lokaliziranih spletnih mestih ali pa v lokalnih turističnih agencijah,« je postregel s koristnimi informacijami. Najbolj ju je skrbelo, kako bosta sproti pridobivala vizume. »Z nekaj načrtovanja in mirno glavo postane tudi to mačji kašelj,« je dejal. Koliko denarja svetujeta, da ima popotnik v azijskih državah v gotovini? »Po najinih izkušnjah je pametno imeti pri sebi vselej vsaj tristo evrov. V nekaterih krajih ni bilo nobenih bank, kaj šele bankomatov. Tam sva se morala založiti tudi z več kot tisoč evri gotovine,« je odgovoril.

Brez denarnice sta ostala dvakrat. »Vendar je obakrat spet pristala v najinih rokah. Trajalo je kakšen mesec ali dva, denar je čudežno izpuhtel, a dokumentov niso vzeli. Ob krajah sva preklicala kreditne kartice. Ker sva verjela, da se lahko najde dobra duša, ki nama vrne denarnico, pa nisva nikoli preklicala osebnih izkaznic,« je poudaril, da sta tudi v neprijetnih situacijah ohranjala optimizem.

Popotnikom, ki se odpravljajo na enake kraje, svetuje, naj se kolikor je le mogoče izogibajo dvigom na bankomatih (provizija je po njunih izkušnjah približno dva evra na dvig). Pogosto naj pobrskajo po torbi za kovanci, saj »kar ne verjameš, koliko se jih skrije v nahrbtniku v enem letu«. Ko kupujejo letalske vozovnice, naj se izogibajo »letom med državnimi prazniki, polno luno ali obletnicami smrti kralja izpred 500 let«. Dobronameren nasvet je tudi potovanje brez pretiranega načrtovanja, »vendar obiskuj države po vrsti, saj s tem prihraniš pri letalskih vozovnicah«. Hkrati svobodomiselne popotnike opozarja, naj tudi tam, kjer se jim zdi varno, pazijo na svoje stvari.

Leto popotniškega raziskovanja je za Melanška naokrog, a z dekletom se še nista pripravljena vrniti domov. »Čeprav sva pretekla ciljno črto, ne znava, ne želiva in si morda tudi ne upava končati poglavja. Tukaj je preprosto prelepo,« je iz Azije sporočil strastni popotnik, ki je med potovanjem opravljal delovne obveznosti na daljavo in si tako zagotovil sprotni prihodek. »Zakaj potem ne bi ostala še kakšen mesec, dva, pet?« je še razmišljal 31-letni Velenjčan.