Potapljanje na vdih – najbolj neadrenalinski šport

Osem minut in trinajst sekund je čas, ki ga je Andrej Ropret na zadnjem tekmovanju v Zagrebu preždel pod vodno gladino. Potapljač na vdih temu v šali reče štetje ploščic, čeprav je za takim podvigom trdo delo, utemeljeno z zmožnostjo delati nič in misliti o prav ničemer. »Hladen moraš biti kot špricer!« pravi. V istem dnevu je postavil še en državni rekord: z enim vdihom je z monoplavutjo preplaval 250 metrov.

Drugače kot trdo delati ne znam, pravi Andrej Ropret. Na pogovoru je bil oblečen v temno obleko, skrbno počesan in nosil očala s črnimi okvirji, kar je ustvarjalo precej drugačno podobo kot fotografije mladeniča z monoplavutjo na nogah. »Ravnokar sem začel delati v novi službi,« 35-letni ekonomist pove z glasom, v katerem je zaslediti kanec vznemirjenja in pričakovanja.

Poslovna pot je zanj ravno tako pomembna kot športna in športu je zapisan od malega. Trinajst let je treniral tek na smučeh in si v tem času pridobil močne psihofizične lastnosti, kar mu pri potapljanju na vdih precej pomaga. To ga je pritegnilo še bistveno prej, reden je vedel, da je to tekmovalni šport. »Moj oče je iz Bleda in vedno smo se hodili tja kopat. Z bratom sva se potapljala do onemoglosti, starši so bili včasih kar malo zaskrbljeni.« Potem se je bolj posvetil teku na smučeh (stric je bil olimpijec, kombinatorec, doda) in bil že v šoli uspešen na tekmovanjih. »Na koncu vendarle ni bilo takih rezultatov, kakršnih bi si želel, dobil sem prvo službo ... Toda na športnem področju mi je še vedno nekaj manjkalo in spomnil sem se potapljanja.«

Pravzaprav si je zaželel loviti ribe s harpuno, zato se je leta 2010 vpisal na tečaj potapljanja na vdih pri inštruktorju in večkratnem rekorderju Juretu Daiću iz Športnega društva H2O team Maribor. Kmalu sta se spoprijateljila, ravno tako je pristne stike navezal z drugimi potapljači, začeli so hoditi na tekme, temu pa so sledili tudi uspehi. Prvi odmevnejši rezultat je dosegel leta 2013, ko je postavil državni rekord: v dinamični apnei (beseda apnea izhaja iz grške a-pnoia in pomeni brez dihanja) s plavutjo je preplaval 209 metrov. »Statično sem takrat držal slabih šest minut, toda v tej bazenski disciplini sem napredoval šele v zadnjem času in se približal devetim minutam. Statike resda nisem nikoli maral, toda ko zaradi službenih obveznosti nisem mogel prav veliko trenirati, sem doma vadil suho statiko. Vsak dan pol ure ali eno uro in v treh mesecih sem rezultat izboljšal za minuto in pol.«

Premaguje samega sebe

Z rekordom v Zagrebu – tekmovanja se je udeležilo 35 tekmovalcev iz Hrvaške in Slovenije – je v disciplini statična apnea (med njo morajo tekmovalci v vodi čim dlje zdržati brez dihanja) za pet sekund izboljšal rekord Sama Jeranka. Zaostal je le za najboljšim bazenskim tekmovalcem na svetu, Hrvatom Goranom Čolakom, ki je z devetimi minutami in 30 sekundami dosegel najboljši rezultat letošnje sezone. V dinamični apneji z monoplavutjo pa na državni ravni že lep čas premaguje le samega sebe. Letos je najprej svoj rekord izboljšal 24. aprila na odprtem prvenstvu Grčije (plaval je 249 metrov,18 več kot prej), nato še teden pozneje v Zagrebu, kjer je zdržal še meter dlje. Njegov rezultat je letos peti najboljši na svetu in za njim je zaostal tudi svetovni rekorder Čolak.

Dobri rezultati niso naključje: »Pred tekmovanjem sem imel tri tedne dopusta, bil sem popolnoma brez skrbi, sproščen, samo treniral sem.« Hkrati izda, da je control freak, obsedenec z nadzorom. Na tekme hodi le, ko je dovolj pripravljen. Po drugi strani gre na tekmi na nož – pa ne do omedlevice, ampak si pusti še kakšno sekundo rezerve, da lahko opravil nujni 15-sekundni protokol. V tem času morajo tekmovalci sneti očala in ščipalec za nos, pokazati potapljaški znak OK in nato še izreči: »I'm okey [Dobro sem].« V angleščini, ne v maternem jeziku.

O relativnosti časa

Če tega niso zmožni narediti, so diskvalificirani, prav tako če jim takrat kdo kaj sugerira ali jih, trener denimo, samo potreplja po ramenu. »Petnajst sekund je, ko prideš iz vode, zelo kratek čas,« pritrdi. Podobno, kakor je osem minut zelo dolg čas pod vodo. Povsem brez priprav bi brez zraka zdržal največ štiri minute in pol. Na tekmovanju, ko je dobro pripravljen, popolnoma sproščen in pravilno prehranjen, skoraj do pete minute ne čuti potrebe po dihanju. »Takrat v trebušni preponi začutim nekakšen krč, s katerim začne telo javljati, da bo treba počasi začeti dihati. Če ti v takem stanju uspe ostati umirjen, vklopi telo program varčevanja z energijo. Vsi mislijo, da začne možganom primanjkovati kisika, toda tam je vedno enak delež kisika. Če pade za 0,5 odstotka, zgrmiš v nezavest. Ko začne telo varčevati z energijo, najprej počrpa kisik iz okončin. Bistveno je, da ostane kisik v srcu in možganih.« Že ko razlaga o tem, se mi na drugi strani mize zazdi, da ostajam brez zraka in se mi dviguje adrenalin. Toda potapljanje na vdih je resnici najbolj neadrenalinski šport: »Če pred tekmo čutiš adrenalin, se pogosto zgodi, da predčasno končaš potop ali padeš v nezavest.«

Kako hitro umiriti telo in pregnati napetost, Andrej Ropret pokaže kar med pogovorom sredi trgovskega središča: globoko vdihne in počasi izdihuje zrak. »Pomembno je, da zrak trikrat počasneje izdihnemo, kot ga vdihnemo. Če tako dihamo dve minuti, padeta pritisk in pulz in se precej umirimo.« Zveni kakor meditacija. Sogovornik pritrdi: »S tem športom se pogosto ukvarjajo ljudje s poklici, ki so precej stresni, kot so zdravniki, pravniki, ekonomisti ..., saj se z njim zelo učinkovito sprostijo in znebijo napetosti in stresa.« Vse to spominja na jogo, pranajamo, ki pomeni zavestno usmerjanje zraka, toda tukaj se Ropret vrne k izhodišču, to je trdo delo. »Moj način je pomiritev, ne verjamem pa v metode, povezane z duhovnostjo. Sem bolj pristaš rekla: Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal.«

Na silo le v nezavest

Delo mu je vedno prinašalo dobre rezultate, še v časih, ko je treniral tek na smučeh. Takrat se je naučil vztrajnosti in kako se hitro in učinkovito spočiti. Laik bi pomislil, da tudi pljučna zmogljivost kaj pomeni, toda to pogosto domnevo zavrne: »Pljučna kapaciteta seveda pomaga, vendar pri potapljanju je bistvenega pomena, da se dobro odpočiješ in umiriš.« Za vrhunske rezultate, ki jih je nedavno okronal z državnima rekordoma, pa je treba obvladati še kakšno veščino. »Pomembno je, da zajameš čim več zraka, podobno kot pri avtomobilu. Če imaš polni rezervoar bencina, lahko narediš precej več kilometrov,« poskuša čim bolj preprosto razložiti. Pomembna razlika med tekom na smučeh in potapljanjem na vdih, ki jo je hitro dojel, pa je, da pri slednjem ne moreš ničesar doseči na silo. On je poskušal, a pogosto so se potopi končali slabo, z omedlevico ali sambo, kakor rečejo stanju, pri katerem ne morejo nadzorovati telesa.

Čeprav se je s potapljanjem na vdih začel ukvarjati, da bi se izuril v lovu s harpuno, do tega še ni prišel. Do globine je predaleč, pravi, in v mislih ima geografsko komponento. »Iščem področja, na katerih imam možnosti za uspeh.« V bližini Kranja, od koder prihaja, je vsaj pet bazenov, kjer lahko trenira. Da pripotuje do krajo z ustrezno globino vode, bi se moral dve uri in pol voziti, tega pa zaradi delovnih obveznosti ne more redno početi. »Zame ni smiselno trenirati potapljanja v globino, saj ne bi mogel doseči dobrih rezultatov, hkrati pa bi bil izpostavljeni nevarnosti na cesti.« In ker ima trenutno pred očmi zlasti poslovne izzive, letos najbrž ne bo več tekmoval. Sicer se je skoraj vsak mesec udeležil kakšne tekme in tudi pri tem je do sebe precej strog. Vse poti si plačuje sam, saj bi rad dokazal, da je mogoče dosegati vrhunske rezultate brez botrov in vplivnih očetov.