»Potem ko kopo enkrat zakuriš, te sama uči!«

Tudi ošpičene preklje, ki so v sredo padale z neba, niso ustavile ljubiteljskih oglarjev na kopišču v Rutah pri Gozdu - Martuljku. Letos namreč gostijo kolege oglarje iz vse Slovenije, zato kakšna vedritev med plohami sploh ni prišla v poštev. Ko smo jih obiskali, so kopo še zelenili, ob odhodu so jo že začeli črniti.

»Nekaj kapelj dežja nas pa res ne more ustaviti,« je zagotovil Klemen Zupančič Grizli, predsednik Društva oglarjev Rute. Vzdevek se je simpatičnega dolgolasega kuštravca, če že zaradi česa drugega ne, nedvomno prijel zaradi neverjetne podobnosti z Grizzlyjem Adamsom, junakom priljubljene televizijske serije, ki smo jo v otroštvu zvesto spremljali in se tresli ob njegovih dogodivščinah.

S prijatelji, ki jim je oglarjenje še ljubo, so se gradnje kope lotili že prejšnji teden: »Do petka mora biti zgrajena. Tu ni pardona. Če bo vreme še naprej nagajalo, bomo pa luči napeljali in delali ponoči. Vsako leto kopo zažgemo zadnji petek v juliju in tudi letos ne bo nič drugače.«

Kopo že nekaj let gradijo v gmajni, ki je bila včasih v lasti jeseniške železarne. »Včasih smo oglje kuhali v Krnici, a je bilo hudo odročno. Tam smo bili nazadnje ravno takrat, ko so Američanom zbombardirali nebotičnike. No, zdaj smo pa že več let tu. Včasih je bilo oglarjenje v teh krajih močna tradicija, če greš tule po gmajni malo naprej, najdeš polno kopišč, zdaj pa se ta dejavnost ne izplača. To počnemo le zato, ker nam je fino, no, malo pa tudi v turistične namene,« je žebljico na glavico pribil Grizli.

Malo se igraš, pa je

Nekoč je bilo oglarjenje v njegovih krajih, pa tudi drugod po Sloveniji, dopolnilna dejavnost na skoraj vsaki kmetiji. Fužinske peči in talilnice, koksarne in kovačije so za svoje delo potrebovale velike količine oglja. Najbolj se je oglarjenje razvilo v krajih, kjer so ustrezne naravne razmere za gospodarjenje z gozdovi. Grizli se obrti ni naučil od svojih prednikov, ti so »delali na Jesenicah, v tovarni«, ampak »zanimalo me je in sem brskal po zgodovini, starih virih, knjigah, precej pa me je naučil tudi stari Florjan iz Gorij, ki je včasih koparil v teh krajih«, je povedal. »No, potem ko kopo enkrat zakuriš, te kar sama uči!«

Tudi nas je Grizli poučil, da za kopo uporabiš toliko lesa, kot ga imaš pač na voljo, pomembno pa je, »da ga zložiš v primerno obliko. Malo se igraš, pa je. Pomembno je, da prav zlagaš, da se ne poseda, in paziš, da zadeva ni prav gromozanska. Kopa je na sredini, v strženu, votla, sicer pa je polna. Treba pa jo je 'futrati', kot pravimo pri nas, oglje namreč nastaja od znotraj navzven in od zgoraj navzdol. No, nekaj je o teh stvareh že dobro vedeti. Oglje ima manjšo prostornino kot les, zato je treba praznino sproti zapolnjevati.«

Veselje in tradicija

Pojasnil je, da oglarji na sredino kopišča najprej zabijejo tri kole, ki jim rečejo strženice, velike so za višino kope, postavijo jih v obliki trikotnika, predstavljajo pa nekakšen dimnik. »Temu rečemo stržen. Pobožni oglarji na tla, za srečno delo, položijo še dve trski, povezani v podobo križa. Ampak pri nas oglarji nikoli niso bili preveč verni. Naši so imeli oltar za šankom, če so le lahko prišli do njega. Veste, dim je pač treba z nečim malo poplakniti. Mi za srečo še danes streljamo z možnarjem, ko kopo zakurimo. Takšna je pri nas tradicija,« je povedal Grizli.

Ko je stržen postavljen, oglarji okoli njega, v kolobarju, pokonci položijo prvi sklad drv, nanj drugega, in če želijo veliko kopo, še tretjega. Da dobi kopa potrebno obliko, polena proti obodu malce odmikajo. Grizli je povedal, da za gradnjo ni potrebnih prav veliko močnih dedcev. »Tudi en sam bi lahko vse opravil, a bi bolj dolgo trajalo, pa še bolj fletno je, če nas je več. Mi smo bili trije in v dveh dneh je bila kopa zložena.«

Letos so vanjo zložili 25 kubičnih metrov drv. »Bukovih,« je povedal. »Les iglavcev je premehak. Letos smo imeli srečo, ker so nam bukovino podarili na Gozdnem gospodarstvu, ker imamo pri nas pač letno srečanje oglarjev. Pripeljali so debla, potem pa smo jih sami razklali na metrska polena. Zdaj, ko imamo na voljo tistega mojstra,« pokazal je na velik rdeč traktor, parkiran v bližini, »sploh ni bilo težav.«

Pričakuje, da bodo iz kope pobrali kakšni dve toni oglja, morda celo pol tone več. »Približno lahko računamo, da ga iz kubičnega metra drv skuhamo sto kilogramov. To je za kar precej žarov. V bistvu bi se dalo na pridobljeni količini oglja celo sinjega kita speči. Ampak tu ni finančne računice. Več bi zaslužili, če bi kar drva prodali. Sta pa tudi naše veselje in tradicija nekaj vredna. Nekateri gredo poleti na morje, nam pa je tam dolgčas in prevroče, zato raje vzamemo dopust, da tu kuhamo oglje.«

Kot že rečeno, so med našim obiskom kopo ravno zelenili. To pomeni, da so zložena drva natančno in poznavalsko prekrivali s smrekovim vejevjem. Grizli: »Na to plast bomo zmetali še tisti kup zemlje, tako da zrak ne bo prišel v notranjost. To pomeni, da bomo kopo počrnili. In to je to. Ko jo bomo zakurili, bomo dežurali ob njej. Ne sme se vžgati, le tleti mora. Tole kožar'co smo zgradili, da v njej lahko spimo,« je namignil proti trikotni hiški, obloženi z drevesnim lubjem. »Drevesna koža pač, zato je kožar'ca. Tu tudi kaj pojemo, nekaj sami skuhamo, sicer pa pravimo, da pospravimo vse, kar nam ljudje prinesejo.«

Ko zamorčki delajo

In v dvajsetih letih, odkar fantje iz Rut oglarijo, so jih domačini in radovedni turisti že kar dobro sprejeli. Tudi kakšno zabavno oglarji radi ušpičijo. »Vedno je dosti smeha. Enkrat smo vso vas 'nabasali', da si je prišla kopo ogledat Vida Žabot. Malo smo ga pili, pa jo je eden oponašal. Drugi dan so stare babnice iz vasi hodile spraševat, kaj je rekla, kakšna je bila in ne vem, kaj še vse,« je Grizliju usta vleklo v nasmeh. »Nekateri krajani se sicer pritožujejo, da kopa smrdi, a na pivo kljub temu pridejo. Tudi turisti se radi ustavijo. Tu mimo je speljana steza do Ingota, ki je videti že tako kot kakšna božja pot. Ljudje radi slikajo, sprašujejo, jaz pa ropotam kot pokvarjena plošča. Še enemu ne razložim do konca, je že drugi tukaj. Sama sreča, da vsaj nekateri preberejo tistele table,« je z glavo namignil proti informativnim vitrinam, kjer se je mogoče na hitro seznaniti z osnovami oglarstva in njegove zgodovine. V slovenščini in angleščini.

Oglarji iz Rut imajo vsako leto precej obiskovalcev tudi na dan, ko kopo prižgejo. Skozi stržen na njeno dno vržejo trske, čeznje pa žerjavico. Nato napolnijo prostor med strženicami z drobnim lesom, vrh kope pa prekrijejo s travo in zemljo. Za oglenitev ali kuhanje oglja je potrebna temperatura od 240 do 280 stopinj Celzija. Oglarji morajo nadzirati tudi dotok zraka ter odvod dima in pare, kar uravnavajo s številom zračnic na vznožju kope. Te naredijo z »bokanjem«, kar pomeni, da kopo ob vznožju večkrat prebodejo s kolom. Kuhanje oglja navadno traja od deset do 14 dni. Ko je kopa kuhana, se mora najmanj tri dni hladiti, nato jo oglarji razdrejo. Z nje na kup zmečejo zemljo, ki jo bodo prihodnje leto spet uporabili, odstranijo smrečje in razmečejo ostanke polen. »Potem pa zamorčki delajo,« je hudomušno pripomnil Grizli. »Vsi črni smo. Vroče je, potimo se, fletno se kadi in se vse prime na nas.«

Oglje potem spravijo v vreče in ga ponudijo v prodajo. »Največ ga gre pod roštilj. Domačini pravijo, da pripravimo dobro. Saj ni čudno, eno oko imamo ves čas na kopi.« Vsi trije, Grizli ter njegova prijatelja, Fadil Halilović, ki mu pravijo Čiko, in Mladen Trstenjak, ki ga kličejo kar Mladen, jo neprestano nadzorujejo. Marsikaj so že doživeli skupaj, odkar so se spustili v oglarjenje. »Da bi vsaj malo nehalo deževati! Še zemljo moramo zmetati nanjo. Ko bo gotova, je čisto vseeno. Lahko ves čas lije, nič ji ne bo škodovalo,« je ob slovesu povedal Čiko, Mladen, ki je, kljub temu da ga je dež polival kot iz škafa, iz kožar'ce že izvlekel samokolnico in se lotil črnitve vznožja kope, pa je pripomnil: »Dokler je Grizli zraven, ni skrbi. On obvlada.«