Prezrti heroji največje morije dvajsetega stoletja

Živali na frontah prve svetovne vojne. 

Objavljeno
02. december 2015 18.23
Maja Prijatelj Videmšek
Maja Prijatelj Videmšek

Prva svetovna vojna, ki je v temeljih pretresla Evropo in spremenila njen zemljevid, je v vrtinec svoje vihre, brez možnosti izbire, povlekla tudi živali. Navzoče so bile na vseh bojiščih, bolj kot v kateri koli vojni prej in pozneje. Ob vojakih so doživljale zmage in poraze, jim dvigovale moralo, reševale življenja in ob njih umirale.

Kljub številnim fotografijam, razglednicam in spominom vojakov pa je zgodovinopisje živalske heroje prve svetovne vojne tako rekoč povsem spregledalo. V kolektivnem spominu so se ohranile le človeške žrtve. Le redki zgodovinarji poskušajo spremeniti takšno razmišljanje. Eden je zgodovinar in raziskovalec s filozofske fakultete Žiga Koncilija. »Prezrtim herojem velike vojne« je posvetil diplomsko delo, ki ga nadgrajuje z novimi raziskavami. V Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani je pripravil predavanje, v katerem je podrobno razdelal vlogo posameznih živalskih vrst v prvi svetovni vojni.

Osem milijonov mrtvih konj

Konji so bili daleč najpogosteje uporabljene živali. Navzoči so bili na vseh frontah: v Alpah, od zahodne do vzhodne fronte, na Bližnjem vzhodu in v Afriki. O njihovem natančnem številu je težko govoriti, po ocenah Koncilije je bilo uporabljenih od 12 do 16 milijonov. Največ so jih imele največje armade antante in centralnih sil, torej Rusije, Nemčije, Avstro-Ogrske, Francije in Velike Britanije. Sile antante so se zaradi obvladovanja pomorskih poti zanašale še na 21-milijonsko populacijo konj iz Severne Amerike, Kanade, tudi Argentine, medtem ko so imele centralne sile velike težave pri dobavi konj in njihovi oskrbi.

Na začetku vojne je od vseh uporabljenih konj v grobem en milijon odpadel na konjenico, vendar je bila ta zaradi pozicijskega bojevanja (jarki in bodeče žice), močnejšega orožja (tanki) in novih tehničnih iznajdb (motorna vozila, baloni, letala) postopoma potisnjena na rob bojišča. Na koncu so konjeniški regimenti razjahali in se preoblikovali v druge regimente, večina konjev pa je vojaščino odslužila v transportnih enotah.

Kruta realnost teh je bila, da so delovale nekaj kilometrov pred bojišči, kjer so bile razmere najtežje. Čeprav so bile veterinarske enote priključene vojskam – s tem je prva svetovna vojna pomenila pomembno prelomnico z vojnami 19. stoletja, v katerih oskrbi živali niso posvečali velike pozornosti –, je po nekaterih ocenah padlo okoli osem milijonov konj; četrtina zaradi neposrednih učinkov vojne (streli, eksplozije), večina pa predvsem zaradi podhranjenosti, izčrpanosti, hudih zim in vročine ter epidemij, našteva Koncilija.

Poleg konjev so se kot transportne živali pogosto uporabljale mule, ki so bile bolj trpežne, manj zahtevne in so redkeje obolevale. »Ob zvoku eksplozij so konji hitro pobezljali, mule pa so le obstale, zastrigle z ušesi in nadaljevale delo, zato so bile zaželene na različnih delih bojišč.« Negativne lastnosti pa so bile muhavost, brce, ki so jih rade delile, in nezmožnost razplojevanja. Pogosti so bili tudi osli. Na soški fronti so jih bosanske enote uporabljale za prenašanje vode, na zahodni fronti pa so jih imeli za prenašanje hrane in ranjencev. Težje tovore so vlekli voli, ki so prav tako veljali za izjemno strpne živali. »Veterinarji so poročali, da so bili najbolj zaželeni pacienti, saj so tudi ranjeni mirno prenašali vse težave,« navaja Koncilija.

Med bolj eksotičnimi kopitarji so bile kamele, ki so jih angleške enote uporabljale za naskoke na Bližnjem vzhodu. V zaledju domačih front so nemalokrat vpregali tudi živali iz živalskih vrtov, o čemer govorijo fotografije slonov pri delu iz živalskih vrtov v Berlinu in Hamburgu.

Vsestranski psi, golobi in kanarčki

Če so bili konji najpogostejše transportne živali, so bili psi najbolj vsestransko uporabljene, pove Koncilija. Zanimivo je, ugotavlja, da o sodelovanju psov v prvi svetovni vojni tako rekoč ni pisnih virov. Na srečo pa je ogromno fotografij, ki kažejo na pomembno vlogo najboljšega človekovega prijatelja. Na frontah in v zaledju so jih uporabljali za transport – znani so italijanski tovorni psi, ki so v torbah na hrbtih prenašali hrano, cigarete in alkohol –, iskanje ranjencev na bojiščih, prenašanje sporočil – nekateri sposobnejši so se znali vračati k skrbnikom, ki so medtem spremenili svoj položaj – in patruljiranje. Psi, ki so bili »bolj slabe glave, da bi se naučili kaj posebnega«, pa so bili čuvaji.

»Avstro-ogrske enote so v vojno stopile dobro organizirane in uspešno uporabljale pse,« pravi Koncilija. Po nekaterih ocenah naj bi bilo vanje vključenih okoli 60.000 psov, sam meni, da jih je bilo še več. Tudi druge vojske so že pred izbruhom vojne eksperimentirale z uporabo psov za reševanje vojakov. Prednjačil je sistem nemške vzreje, ki je vključeval zlasti pasemske pse. Ti so bili naučeni, da preiščejo območje nikogaršnjega ozemlja in pomagajo vojakom ali opozorijo sanitetne enote, da so našli ranjence. Reševalni psi nemške vojske naj bi rešili kar 20.000 ranjencev, psi francoske vojske 8000.

V določenih okoliščinah so se bolje kot kurirski psi ali vojaki tekači obnesli golobi. V lepem in jasnem vremenu so bili zanesljive in hitre pismonoše, ovira pa je bila, da so bili uporabni le v eno smer. Delovali so iz stalnih in premičnih golobnjakov. Vojaki so jih prenašali v pletenih nahrbtnikih, sporočila so jim nameščali okoli nožic ali pod peruti. S seboj so jih vozili letalci, ki so jih v primeru zasilnega pristanka pošiljali na pomoč. Nemška vojska pa je z golobi »droni« izvajala poskuse izvidovanja s kamero, vendar so ostali na eksperimentalni ravni, dodaja Koncilija.

Druga vrsta v vojni uporabljenih ptic so bili kanarčki. Podobno kot v rudnikih so jih uporabljali za zaznavanje bojnih strupov. O hvaležnosti vojakov tem pticam govori ganljiva pesem britanskega vojaka, posvečena kanarčku, ki mu je rešil življenje z žrtvovanjem svojega.

Maskote in nadloge

Številne živali niso neposredno sodelovale v bojih, pa vendar so dvigovale moralo vojakov kot ljubljenčki in maskote, ki so simbolizirale določeno vojaško enoto. Takšna sta bila bostonski terier Stubby, ki je bil »zaradi zaslug« povišan v narednika, in prašič Tirpitz, ki je bil maskota ladje Glasgow. Britanci so ga rešili z nemške ladje, ki so jo potopili v bitki pri Falklandskih otokih, in ga imenovali po generalu, ki je bil »zagovornik brezpogojnega vojaškega bojevanja«. Ljubljenčki so postale tudi številne prostoživeče živali, vendar o njih ni veliko znanega.

Veliko, mnogo preveč pa je bilo živali, ki so moralo zbijale in so se – v nasprotju s herojskimi živalmi – pogosto znašle v pismih vojakov in časopisnih poročilih. Podgane so v milijonih naseljevale jarke bojišč in povzročale izjemne težave, ne le zaradi škode – obglodale so vse, kar so našle –, temveč predvsem zaradi bolezni. Vojaki so se jih poskušali znebiti na različne načine, od izuma športa, lova na podgane, imenovanega ratting, zaplinjevanja s strupi do urjenja psov za lov nanje. V iskanje rešitve težave se je aktivno vključil tudi časopis Gaulois, ki je ljudi pozval, naj v znamenje domoljubja v modo uvedejo plašče iz podganjega krzna.

Po vojni še večja tragedija

Druga nadloga so bile uši, ki so po nekaterih izračunih okužile do 97 odstotkov vojakov. Prenašale so jarkovno mrzlico, ki sicer ni bila smrtonosna, vendar je povzročala veliko težav pri operativnem delovanju, govori Koncilija.

Konec vojne živalim, ki so preživele, ni prinesel olajšanja, temveč še večjo tragedijo. Večina jih je končala v klavnicah – po nekaterih ocenah okoli 40 milijonov –, »podjetjih javnega transporta, industriji, kmetijstvu ali pa so jih preprosto prepustili usodi tam, kjer se je vojna končala. Večinoma so tako končale v loncih vojakov ali obubožanega prebivalstva.« Koncilija ni našel nobenih virov, ki bi pričali o kakršnem koli vračanju mobiliziranih živali. »V noticah, ki jih lahko najdemo v tednih in mesecih po vojni, lahko večkrat beremo na primer o množičnih poginih zaradi prepočasne prodaje konj na licitacijah.«

Žalostno se mu zdi, da padlim živalim v prvi svetovni vojni do leta 2004 ni bil posvečen noben spomenik. Tisti, ki so ga postavili v londonskem Hyde parku, se poklanja le tistim, ki so služile v zavezniških enotah. Živali se tudi redko pojavljajo kot glavni junaki vojnih filmov, izjemi sta Grivasti vojak (War Horse) in Izgubljeni bataljon. Pomanjkanje informacij o tej temi govori, da se o njej ne razmišlja, čeprav živali še danes sodelujejo v policijskih in vojaških enotah. Ob protiterorističnih racijah v Parizu je bil, denimo, ubit tudi sedemletni nemški ovčar, v strelskem obračunu pri Ptuju je bil poleg policista huje ranjen njegov pes.

Presojo, ali je uporaba živali v oboroženih operacijah primerna in upravičena, Koncilija prepušča vsakemu posebej. Sam pa razmišlja enako kot glavni junak iz romana Na zahodu nič novega, ki ob pogledu na razmesarjene konje pripomni, da je »največja grdobija, da morajo živali na vojsko«.