Prideluje micelij ostrigarja in ga cepi na panje

Čeprav so gobe med največjimi organizmi na svetu, jih včasih, ko so razmere zanje tako neugodne kot letos, težko najdete. Za dr. Franca Pohlevna to ni nobena težava. Vitalni 65-letnik, ki se skozi podrastje pretika s pomočjo lesenih pohodnih palic, jih zna najti tako rekoč na vsakem koraku.

Po enournem sprehodu skozi še vedno poletno bujen gozd z rastlinskim fiziologom, kakor se predstavi profesor biologije, je vrečka polna pisanih gobic, ki bi brez njegovega izurjenega pogleda morda učakale naslednjo polno luno. Za profesorja Pohlevna so gobe danes strasten hobi, ki ga navdušeno združuje s svojim poklicnim, akademskim zanimanjem za lesne škodljivce in zaščito lesa.

Drevesa in gobe so tudi v naravi, ne le v njegovem predmetniku, dve rastlinski vrsti, ki živita druga z drugo, bodisi v slogi bodisu v nasprotju. Gobe s svojim obširnim podgobjem – največje najdeno je bilo veliko za dve nogometni igrišči – zaradi katerega jih uvrščamo med največja bitja, lahko drevesa zajedajo, če so parazitske, in to v njihove žive celice, ali pa, tako kot simbiontske, živijo z njimi v simbiozi. Iz drevesnih korenin črpajo s svojim ogromnim podgobjem ogljikove hidrate, hkrati pa rastlini dajejo vodo in minerale ter ščitijo korenine, mimogrede razloži profesor, ki je tisto dopoldne prinesel s seboj v gozd polno vrečko gobjega micelija.

Jesenska setev

Na žalost to ni bil micelij jurčkov, golobic ali dežnikaric, da bi ga posejali po skrivnih kotičkih gozda nad ljubljansko rakovniško katedralo in nato želi pridelke. Simbiotskih, mikoriznih gob, kot so gobani, pač ni mogoče gojiti brez drevesa, ker z njegovim koreninskim sistemom tvorijo naravno zvezo, čeprav je na spletu mogoče najti tudi tovrstne izmišljije. Lahko pa v sterilnih razmerah na semenih žit ali žagovini vzgajamo micelije nekaterih drugih, predvsem drevesnih gob, za katere je značilno, da rastejo na odmrli organski snovi.

Za profesorja Pohlevna je ta tretja skupina tako imenovanih saprofitskih gob, za katero je značilno, da raste na odmrlem tkivu živih dreves, najbolj zanimiva. Še več, drevesne gobe so njegova strast. Te so zadnjih petindvajset let predmet njegovega proučevanja procesov glivne razgradnje lesa, obenem pa navdušeno seje, no, cepi, te gobe po naših gozdovih. Belkast micelij bukovega ostrigarja z vonjem, seveda, po gobah bo nacepil na velike smrekove panje, ki so ostali na položnem goloseku, potem ko so gozdarji požagali debela smrekova drevesa. Nič ga ne moti, da literatura priporoča cepljenje bukove gobe le na listavce; micelij, ki ga je vzgojil na pšenici, se bo prijel tudi na smrekov les, in to celo zelo dobro, pravi, ko zajema z roko belkasto podgobje in ga trosi v veliko razpoko na panju. Za ostrigarje je neobičajno, da rastejo na lesu iglavcev. Morda se je ta že prilagodil, skomigne z rameni; poslal ga je bil v determinacijo tudi dvema znanstvenikoma, a nista mogla določiti vrste tega ostrigarja.

Profesor zajame prgišče po tleh raztresene žagovine in z njo prekrije naneseno gobje seme ter na vrh razpoke položi še kos lesa za zaščito. Nato gre od štora do štora in tlači v njihove razpoke velika prgišča belkastega micelija: »Kar napišite, kje ste z mano cepili gobe. Jaz tega ne delam zase, pač pa za vse. Tako kot je gozd za vse, ne samo za gozdarje, ki ga izkoriščajo, da posekan les prodajajo v Avstrijo, premalo pa se posvečajo negi gozda,« mimogrede pogodrnja nad delom stroke, ki je po žledolomu posekala breg in do poseke »brutalno speljala dve široki vlaki, s katerima je zarezala v občutljiv koreninski sistem velike poškodbe, skozi katere se utegnejo v zdrava drevesa infiltrirati zajedavci«.

»Čez dva, tri mesece, ko se bo podgobje razraslo, bomo nabirali ostrigarja že tamle,« pokaže več metrov po bregu navzdol. »In s tega štora bomo lahko nabirali vsaj deset let, oziroma dokler panj ne bo strohnel. Ljudje običajno mislijo, da je samo klobuk goba, a je ta v resnici zgolj razmnoževalni organ gliv in je rezultat razvitosti podgobja, ki predstavlja njen prehranjevalni del. To pa se razvije le, če ima čez poletje ravno prav vlage, ne preveč, da se podgobje, ki diha, ne zaduši, in ne premalo, ker v tem primeru ne more transportirati encimov za razkroj odmrlih organskih snovi. Zato tudi ni pravilna trditev, da goba raste po dežju. Takrat raste le njen trosnjak, klobuk, medtem ko podgobju preveč moče, kakršna je bila lani, lahko škodi. Posledica tega pa je, da jeseni ni gob.«

Od plešavosti do raka

Franc Pohleven se je prvič strokovno srečal z gobami pri profesorici dr. Nadi Gogala, ki je že leta 1972, prva v Evropi, začela proučevati mikorizo, sožitje med glivami in drevesi. Vzgojila je cel rod biologov, ki so se posvetili gobam, in tujci se pogosto čudijo, odkod v mali Sloveniji toliko znanja o gobah, ki jih je predvidoma okoli 350 tisoč vrst, od teh pa je opisanih manj kot sto tisoč, pripoveduje, ko mimogrede pobere zdaj to, zdaj drugo gobo. V mladih letih je prodajal micelij po vsej Jugoslaviji in z njim zaslužil več, kot je bila takratna plača asistenta na fakulteti. Nato je med prvimi v Sloveniji našel velikega lovkarja, rdečezvezdno glivo, ki je v Evropo najverjetneje prišla na volni iz Avstralije, se spomni, ko pod grmom zapazi svetleč se primerek te nadvse smrdljive gobe z vonjem po razpadajočem mesu. Anthurus acheri se razširja z muhami, ko se črnikaste, lepljive spore zalepijo za njihove nogice. Glede na to, da je bila pred komaj nekaj desetletji zanesena v Anglijo, zdaj pa jo najdemo že skoraj v središču Ljubljane, si lahko mislite, kako sladek je – preizkušeno – njen govnasti vonj za mesarsko muho.

Profesor Pohleven se suvereno suka med gobjim rastjem; imena gliv, domača in latinska, in njihove posebnosti stresa kot iz rokava: rdečkasta mušnica oziroma bisernica, žemljasti ježek, dlakava ploskocevka, panterjeva mušnica, krompirjeva prašnica, rjavi bledotrosnik, leponogi goban, grbasta ploskocevka, pisana ploskocevka ... in na veselje amaterjev tudi nekaj mladih kostanjevk in lisičk. Sprehod skozi gozd z gobarskim mojstrom je podoben učni uri botanike, biologije – in šamanstva. Nekatere gobe imajo namreč halucinogene učinke, po tem so splošno znane gologlavke, prav tako rdeča mušnica, druge, predvsem drevesne gobe, pa delujejo tudi zdravilno. Profesor pokaže na brezo, ki jo je naselila goba prav do njenega vrha: »Brezova cepljivka ali Piptoporus betulinu je bila znana kot splošno zdravilna že pred 5000 leti. Našli so jo pri tirolskem Ötziju, ko so ga odkrili v ledeniku po pettisočletnem spanju. Dobra je za krepitev imunskega sistema, uničuje črevesne zajedavce in menda odpravlja celo plešavost.«

Naslednjo gobo, ki se je naselila na starem gabrovem panju, gobar takoj prepozna kot pisano ploskocevko (Trametes versicolor), iz katere delajo registrirana zdravila krestin (PSK) in PSP proti raku. Tudi sam jo občasno nabere – tri ali štiri lističe vrže v lonček in prevre z dvema decilitroma vode – samo tako, za preventivo. Čeprav užitne gobe lahko uživamo tudi surove, pa jih je bolje prekuhati, opozori, ker lahko spore nekaterih vrst zaidejo v krvni obtok in možgane.

Lesne gobe so sicer znane kot bolj »čiste«, saj ne pridejo v stik s težkimi kovinami in radioaktivnimi elementi v zemlji. Njihovo zdravilno vrednost pa tvorijo pravzaprav njihovi metaboliti, s katerimi v tleh delujejo na druge organizme. Z encimi, ki so za gobe to, kar je za živali in človeka želodčni sok, in ki jih podgobje izloča v substrat, razkrajajo celulozo in lignin, in tako pridobijo glukozo, ki jo hife podgobja vsrkajo vase. Ker je ta glukoza zunaj njihovega telesa, kjer je še milijone drugih lačnih organizmov, se goba zaščiti tako, da izloča tudi metabolite, s katerimi onemogoča tekmece za hrano. Zaradi zmožnosti, da nadzira te neštevilne organizme, je lesna goba tudi univerzalno zdravilna, sklene kratek ekskurz v gobje kraljestvo profesor Franc Pohleven.