Tiskane izdaje
Na Dan slovenskih planinskih doživetij, to soboto, bodo uradno odprli Slovensko turnokolesarsko pot (STKP), ki zajema vse pomembnejše slovenske gorske skupine, meri okoli 1800 kilometrov in premaga 50.000 metrov višinske razlike v vzponu. Gre za edinstven projekt pri nas in širše v Evropi. Še pred uradnim odprtjem smo se podali na srednje zahteven vzpon iz Praprotna mimo smučišča Stari Vrh, sledil je spust proti Javorju, potem pa ves čas navkreber vse do koče na Blegošu.
Vsi, ki ste se iz Škofje Loke kdaj odpravili na starovrško smučišče, vam začetek opisane ture ne bo predstavljal težav. Z glavne ceste je takoj pri odcepu za Praprotno parkirišče, kjer je primeren prostor, da zamenjate prevozno sredstvo, če ste do vznožja prišli z avtomobilom.
Začetek je ravno pravšnji za ogrevanje, nekaj kilometrov nežnega vzpona. Prvi del poti je odprt, ko pa se prevesti v klanec z naklonom 13 stopinj, stopite v objem gozdov. Ta še kako prav pride v vročih poletnih mesecih, ko je poganjanje navkreber na soncu lahko prav peklensko. Naravna klima je zaradi sence dobršen del poti navkreber zagotovljena.
Malo naprej od spodnje postaje smučišča Stari vrh imate dve možnosti: nekoliko krajšo turo, a zato precej bolj strmo proti zgornji postaji žičnice, priporočljiva pa je nekoliko daljša krožna pot proti Rovtam v Selški dolini in do Zaprevala, kjer se srečata obe različici poti. Del poti gre po makadamski cesti, zato za »specialkarje« ni primerna. Ob zmernem kolesarjenju bo v Zaprevalu za vami dobra ura vrtenja pedalov navkreber, spusta in kolesarjenja po ravnini tako rekoč ni. Sledi nagrada – spust proti Javorju. Ta je ravno pravšnji, da si odpočijete noge in se srčni udarci malo umirijo pred naslednjim vzponom.
V Javorju bodite previdni, saj z vašega konca pri desnem odcepu manjka kažipot za Blegoš, zato vam kolo kaj hitro lahko pobegne nekoliko nižje. Vsak nenačrtovan kilometer, ki ga morate premagati navzgor, bo odveč, verjemite ... Od odcepa z glavne cesta je pot proti Blegošu ves čas brezhibno označena.
Niti ta del poti od začetka ni prezahteven, nekaj dodatne energije si lahko naberete na turistični kmetiji Andrejon v Gorenji Žetini. Prav tovrstna ponudba je ena glavnih poudarkov in želja načrtovalcev Slovenske turnokolesarkse poti.
Dokler pot ne izgubi asfaltne podlage, ki jo zamenja gozdna cesta, so panoramski razgledi čudoviti. Takrat niti klanec ni prestrm, zato gotovo ne boste preznojeni zrli le v sprednje kolo in čakali, da pridete do cilja.
Do koče na Blegošu ne bo težko, vse je označeno. Bo pa po premaganih dobrih tisoč metrih višinskega vzpona klanec tik pred kočo kar pasji.
Nazaj jo lahko mahnete po isti poti, če ste preutrujeni, jo za nekaj kilometrov lahko skrajšate in v Zaprevali sledite kažipotu za Škofjo Loko. Kolesarska tura se s cesto proti vašemu cilju spoji pri spodnji postaji žičnice.
Opisana pot je srednje zahtevna, cesta je večinoma asfaltna, del je urejenega makadama. Avtomobilov boste srečali le za vzorec. V dolžino meri približno 45 kilometrov, skupaj pa premagate nekje od 1400 do 1500 metrov višinskih metrov.
***
Čez drn in strn
V čem se Slovenska turnokolesarska pot razlikuje od poti, ki jih je, denimo, že zdaj mogoče najti na spletu?
Osnovna ideja izvira iz pohodniške planinske transverzale od Maribora prek Kamniških Alp, Karavank, Julijcev in vse do morja. Takratna ideja je bila povezati planinske poti v neki primeren cilj po znanih pohodniških poteh, ob kočah, da lahko pohodnik pride iz Maribora skozi najlepše konce na morje. Sledili smo isti ideji, pri tem pa smo naredili krožno pot in ob tem povezali vse gorske skupine. Čez Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke žal ne gre, ker so prezahtevne, tam smo vključili le visoke planote. Nato gremo do morja in nazaj čez Kočevsko.
Kakšni so cilji, ki ste jih želeli doseči?
Predvsem kolesarjem želimo ponuditi primerno infrastrukturo in možnost velike izbire. Zavestno smo šli v tehnično lahko pot, da bi bila primerna za široko skupino kolesarjev. Bodimo pošteni, gre tudi za ekonomski cilj Planinske zveze Slovenije, saj gremo mimo 50 koč v nizkogorju in sredogorju, kjer je obisk le čez dan, sobe so zvečer večinoma prazne. Kolesar na poti pa bo potreboval počitek. Želeli smo odpreti predele, ki so lahko zanimivi za kolesarje, pa jih živ bog ne pozna. Denimo Šentviška planota, nekateri deli nad Ajdovščino. Peljali smo se skozi kočevske gozdove, ki so tudi neznani kolesarjem. Priložnost je za manjše turistične ponudnike, kot so turistične kmetije, teh je precej. Dodali jih bomo v spletni vodnik. Poudariti moram, da gredo poti zavestno mimo železniških postaj, saj si želimo ljudi prepričati, naj gredo na izhodišče z vlakom in naj se na drugi strani vračajo domov z vlakom. Kako uspešni bomo, težko rečem, saj navad ljudi ni preprosto spreminjati. Ne vem niti, kako prepričati železnice, da bi bili bolj fleksibilni. Kot verjetno veste, je, če ni posebnega vagona za kolesa, od sprevodnika odvisno, ali vas spusti s kolesom v vagon. Skupina kolesarjev lahko vnaprej napove odhod na vlak, a to ni vedno mogoče. Na kolesarski poti pač ni mogoče vsega načrtovati vnaprej. Vključili smo tudi več zanimivih točk, ena je kolesarjenje skozi mežiški rudnik. Ni vse samo športni motiv, iskali smo tudi drugače privlačne poti.
V čem je ta pot drugačna od že označenih?
Predvsem je celotna trasa izjemno dolga, približno 1800 kilometrov, kjer premagate skupaj kakšnih 55.000 metrov višinske razlike. Takšne označene poti za turne kolesarje v Evropi ni. Sledimo tradiciji označevanja, a žal še ni povsem končana.
Označevanje trase je verjetno velik logistični finančni zalogaj.
Seveda. Od Fundacije za šport smo dobili malo manj kot 25 tisočakov za označevanje, a bodo stroški precej večji. Zato delamo postopoma. Na dan odprtja bo pot v celoti označena z GPS, fizično označevanje pa se bo zavleklo še kakšno leto. V nasprotju z označbami za planince bodo na označbah za kolesarje napisane razdalje v kilometrih, in ne v urah oziroma minutah. Po zakonu o gozdovih je nujno označiti vlako, gozdne ceste nam ni treba, saj ima javni značaj in po njej lahko vozimo. Vlaka pa je teoretično del naravnega okolja, in če hočemo iti po njej, moramo imeti soglasje zavoda za gozdove in lastnika, treba pa jo je še označiti. Zato smo izbrali kolesarsko markacijo (ta je belo-modra, v obliki gonilke) dokler pa to ni označeno, gre kolesar po vlaki lahko samo ob kolesu. Žal je tako. Asfaltnih cest ne bomo označevali, saj so tam večinoma kažipoti, gozdne ceste pa bodo praviloma označene. Na spletni strani pa si bo mogoče prenesti GPS-datoteko z vsemi trasami.
Omenili ste soglasje zavoda za gozdove in lastnikov zemljišč. So bila pogajanja naporna?
Večinoma smo se dogovorili. Z gozdarji smo vso traso uskladili, težje gre ponekod usklajevanje z lastniki zemljišč. Predvsem tam, kjer jih je več, niso urejena zapuščinska razmerja, lastnik je v tujini in podobno. Tega je k sreči malo, je pa naporno.
Kolesar in pohodnik si bosta ponekod delila pot. Kako bo s sožitjem?
Zavestno smo iskali poti, kjer je čim manj skupnih stikov. Sicer pa menim, da je takšna delitev povsem nepotrebna, tako planince kot kolesarje je treba naučiti medsebojnega spoštovanja. Konflikti bodo počasi izzveneli, vsi smo se drug drugega počasi že navadili. To me spominja na čase, ko so se na smučiščih pojavili deskarji. Vsi smo jih gledali postrani, zdaj tega ni več.
Pot se imenuje turnokolesarska, ne gorskokolesarska. Zakaj?
Ker menimo, da je gorsko kolesarstvo preširok pojem, kakšnih 95 odstotkov ljudi pa v resnici vozi turno. V planinskih vrstah gorsko kolesarjenje tudi slabše zveni – ravno zaradi težav, ki jih imajo ponekod s »spustaši«, ki se vozijo po planinskih poteh. Za turno kolesarjenje ne potrebujete nujno gorskega kolesa, saj so vse poti možne tudi s kolesi za treking. Gre tudi za podaljšek neke planinske tradicije, kjer je turno smučanje že povsem uveljavljeno, čas je, da se uveljavi še turno kolesarjenje.
Planinec na kolesu, torej?
Točno tako. Upam si trditi, da so kolesarji tudi nekoliko bolj ekološki, saj je izhodišče ponavadi v dolini, veliko pohodnikov pa se z avtom zapelje do najvišjega parkirišča. Pa tudi v očeh gostincev bi morali biti priljubljeni. Kolesar v nasprotju s planincem v nahrbtnik ne zbaše vse potrebne hrane in pijače, saj je niti ne more, zato je v kočah in gostilnah tudi bolj zapravljiv. Od vsega pa ima gotovo največ koristi kolesar, ko skozi slovensko turno kolesarsko pot spozna, kako res čudovite kraje imamo v Sloveniji.
