»Pripeljite mi dve bali, par ovac bom pa že naredil!«

Preden so jaslice postavili na ljubljanskem Bregu, so figure v naravni velikosti povezale mnogo ljudi in spisale zanimivo zgodbo.

Objavljeno
21. december 2015 14.52
Jaslice iz slame 15.12.2015 [jaslice,slama,božič]
Helena Peternel Pečauer
Helena Peternel Pečauer
V božični čas prav gotovo sodijo tudi jaslice. Majhne, velike, bogato okrašene ali pa čisto skromne. Nekatere so izdelali priznani akademski umetniki, druge so iz plastelina, gline ali papirja oblikovale otroške ročice. A le ene na svetu so slamnate. Člani Društva jasličarjev Antona Kravanje iz Stožic so jih že postavili na ljubljanskem Bregu, pred Zoisovo palačo, le Jezuščka bodo vanje položili na božični večer.

Zgodba o teh jaslicah se je začela pred šestimi leti, med klepetom sosedov, ki sta se srečala pred cerkvijo v Stožicah. Domačina Jože Jurkovič in Janez Seliškar sta pred polnočnico, polna nostalgije in spominov na otroštvo, na glas razmišljala, kako bi na prostem postavila jaslice, ki bi mimoidočim pomagale obuditi božično razpoloženje, željo po dobrem, lepem. »Mimo župnijske cerkve Svetega duha je speljana Pot ob žici, po njej pa se sprehaja veliko ljudi. Cerkev ima širok napušč in obema se je zdelo, da bi bilo sijajno, če bi pod njim stale jaslice, s kipi v naravni velikosti,« se spominja Jurkovič.

»Takoj sva vedela, da bi v okoliš najbolj sodilo nekaj preprostega, naravnega. Utrnila se nama je misel, da bi bilo dobro narediti nekaj iz jute ali slame, ki je močno povezana s slovensko dediščino. Na njej so naši predniki spali, z njo pokrivali strehe, pletli peharje ...« dodaja Seliškar. Cenjeni ljubljanski cvetličar se je v mladih letih izšolal za vrtnarja, zato mu narava veliko pomeni.

Ideja o slamnatih figurah pa ni ostala v etru božičnega razpoloženja, v obeh sogovornikih je kljuvala še na pomlad leta 2010. Projektu se je kmalu pridružila Stožičanka Tanja Oblak, ki je naredila miniaturne jaslice, da so si lažje predstavljali, kako naj bi bila zamisel sploh videti. »Ampak kdo bi nam to lahko izdelal? Oblakova se je spomnila znanca svojega moža, Antona Kravanje iz Tolmina, ki je sicer finomehanik,« pripoveduje Jurkovič. Seliškar pa nadaljuje: »Domačini vedo, da je sposoben marsičesa. Imajo ga za nekakšnega vaškega posebneža, a v najbolj pozitivnem smislu. Oblakova naju je prepričala in 10. septembra smo sedli v avto ter se odpeljali v Tolmin, h Kravanji.«

V dveh urah so navezali lep stik, Tona, kot ga kličejo prijatelji in domačini, pa je malo tuhtal, zmajeval z glavo. »Najprej res nisem vedel, ali bi sprejel ta izziv. Vedel sem, da ne bo malo dela, figur je ogromno, božič pa pred vrati. Nisem bil prepričan, da bo dovolj časa za nekaj takega. Potem pa sem rekel: 'Pripeljite mi tisti dve bali slame, par ovac vam bom pa že naredil',« se spominja Kravanja.

Zdaj sta bila pred izzivom Jurkovič in Seliškar. Kje dobiti primerno pšenično slamo? »Bilo je težko, a nama je uspelo. V Visočah nad Planino, na Štajerskem, sva našla kmeta, ki slamo v bale spravlja še s staro mehanizacijo. To pomeni, da stroj slamo le stisne skupaj, ne pa tako kot novejši, ki jo razrežejo. Tona nama je povedal, da bo potreboval dolge bilke,« pove Jurkovič.

Izziv za izzivom

Slamnati bali sta torej peljala v Tolmin, Kravanja pa se je takoj lotil izdelave figur. S slamo je delal prvič. »Nič nisem zrisal, saj veste, kakšni smo tipi, ki malo delamo stvari ... No, najprej sem moral narediti leseno konstrukcijo, nekakšen skelet, nato sem, tudi iz lesa, izdelal posebno iglo, ker vrvica sama ni hotela skozi slamo. Šele potem sem se lahko lotil šivanja. Delo res ni bilo preprosto, zato sem si pri vezanju slame pomagal tudi z elastiko in vrvmi. Za Marijo, na primer, sem moral narediti 8500 vbodov z iglo, prav toliko za vsakega od treh kraljev in za pastirje. Še več jih je bilo treba za kamelo, ki sem jo jaslicam dodal lani. Kakšni pa bi bili trije kralji brez kamele?!« šegavo natrosi. »Za izdelavo ene same glave je bilo potrebnih kar 1500 vbodov. Iz slamnatega obraza ni bilo preprosto izvabiti pravega izraza. Po osem, devet ur na dan sem preživel v drvarnici, bilo je veliko snega, pogosto me je zelo zeblo.«

Ko sta »naročnika« slamnatih jaslic videla ogrodje za kipe, sta bila skeptična, da bo iz njih sploh kaj nastalo. Iz Tolmina dolgo ni bilo nobenih novic. »Vse je bilo tiho, midva pa si Tone tudi nisva upala motiti. Nisva vedela, kaj se dogaja,« pripomni Jurkovič. »Potem pa se je 17. decembra zgodil čudež. Ekipa iz Tolmina je v Stožice s tovornjačkom pripeljala jaslice. Ne le para ovac, ampak vso družino s pastirji, živalmi in še tremi kralji zraven.«

Janez Seliškar ga dopolni: »Ostala sva brez besed. Da pa bi bila stvar še bolj zapletena, je ravno dan pred tem v Ljubljani zapadlo 40 centimetrov snega, zato je bila pot iz Posočja prav dramatična, mi smo se pa tudi znašli v težavah, kako jaslice postaviti. Podij je bilo treba namestiti tako, da so bile figure lepo vidne s Poti ob žici. Sto kilometrov daleč, v Kočevje, smo se peljali, da smo našli primerne skale, obraščene z mahom. Z njimi smo omehčali stopnišče pred cerkvijo. Naslednji dan smo šli na Primorsko, spet sto kilometrov daleč. V mislih sem si naslikal jeruzalemsko pokrajino, od koder izvira sveta družina, in vedel, da moram v jaslice pripeljati mediteran, borovce, bambus, zelenje, nikakor pa vanje ne sodijo smreke in ciprese.«

Za dušo, ne za biznis

Časa res ni bilo veliko, a že na božični večer leta 2010 so slamnate jaslice pred stožiško cerkvijo navdušile množico ljudi. »To je bil zelo čustven večer. Ni me sram povedati, da sem jokal od sreče, ko sem sprejemal tako pozitivne odzive ljudi,« prizna Janez Seliškar.

Pri jaslicah se je takrat nabralo kar nekaj denarnih prispevkov. Ko sta Jurkovič in Seliškar to videla, sta se odpravila v Tolmin, da bi Kravanji vsaj simbolično poplačala trud. »Vedela sva, da je v delo vložil najmanj 200 ur svojega časa, delal je skoraj tri mesece. In vedela sva tudi, da možak še veren ni, pa se je tako zelo potrudil za jaslice,« pojasnjuje Jože Jurkovič. »Toda Tona o denarju ni hotel niti slišati.« To nam je potrdil tudi Kravanja: »Delal sem za dušo, ne za biznis. Veren ali ne, pomembno je, kaj ima človek v srcu.« Stožiški jasličarji so se mu zahvalili tako, da so ga počastili z imenom svojega društva. Uradno je registrirano kot Društvo jasličarjev »Anton Kravanja« iz Stožic.

Slamnate jaslice so bile pred župnijsko cerkvijo Svetega duha postavljene še 2011., leto kasneje pa so ob božiču krasile stolno cerkev Janeza Krstnika v Mariboru. »To mesto je takrat dihalo s projektom Evropska prestolnica kulture, zato se nam je zdelo primerno, da tudi mi nekako prispevamo k temu. Celo iz Gradca so prihajali avtobusi ljudi, ki so si želeli videti jaslice,« poudari Seliškar in dodaja, da je v njegovi in Jurkovičevi glavi že tlela misel, kako bi jih spravila v središče Ljubljane. »Vse evropske prestolnice imajo jaslice na prostem, le naša jih ni imela.«

Jože Jurkovič se je napovedal na redno avdienco k ljubljanskemu županu: »Kar dolgo sem čakal v vrsti, prestavljali so me iz meseca v mesec, a na koncu le dočakal sprejem pri pristojnih. Županu sem pokazal skico, kako bi bile jaslice videti na stopnišču pred frančiškansko cerkvijo, on pa je rekel, da o tem ne odloča sam. Odšel sem v prepričanju, da se ne bo nič zgodilo. Toda po desetih dneh so me poklicali z oddelka za turizem in začeli smo se pogovarjati.« Poudaril je, da je bilo za postavitev jaslic spet zelo malo časa. »Zadnjo potrditev mestnih oblasti smo dobili 13. novembra, jaslice so morale biti postavljene do 3. decembra. Dodelili so nam lokacijo na Bregu, pred Zoisovo palačo. Bili smo zadovoljni, saj nam je bilo jasno, da jaslice ne gredo v kontekst s harmoniko, kuhanim vinom in kranjskimi klobasami v središču Ljubljane, Pa še simbolni pomen je ustrezen, saj tudi Betlehem leži čisto na robu pokrajine.«

S spomini na otroštvo

Tudi ta izziv za jasličarje ni bil mačji kašelj. »Kako bo to šlo? Zunaj, na ulici? Kmalu je bilo jasno, da bomo morali narediti 140 kvadratnih metrov nadstrešja. Kako bo s požarno varnostjo, kaj če bo veliko snega, kako bo z mestnim prometom? Vprašanja so se kar kopičila,« pripoveduje Seliškar, Jurkovič pa pripomni: »Brez mojega dobrega soseda Janeza ne bi bilo nič. On je umetnik, ima dar, znanje, in si stvari lažje predstavlja, jaz pa potem že naredim, kar mi je naročeno. Po štirinajst nas je delalo na projektu. Vsak dan po dvanajst ur, a je bilo vredno, saj so odzivi zelo pozitivni. Lani se je v knjigi vtisov ob jaslicah nabralo kar 260 strani pohval. Naša želja je, da bi tudi letos vsakdo, ki gre tod mimo, začutil, da je v njem košček sreče in da je tudi sam sposoben osrečiti drugega.«

Oba sogovornika so v projekt vodili spomini na njuna otroška božična pričakovanja. Janez Seliškar je odraščal na vasi blizu Ljubljane: »Spomnim se, kako sem kot desetletni fantič na skrivaj delal jaslice, da ne bi bil oče hud, ker je bilo zunaj veliko dela. Takrat še vodovoda nismo imeli, figurice jaslic pa so bile papirnate. Imel sem polno glavo domišljije, zato sem jih sestavil tako, da je po njih celo voda krožila. Oče je potem v hišo vabil sosede in prijatelje ter jim, ves ponosen, kazal mojo umetnino. Zdaj so jaslice zame lepa tradicija, prijeten spomin na davne dni.«

Tudi Jožetu Jurkoviču, očetu štirih otrok, tradicija veliko pomeni. »Kot so meni starši pokazali, kaj božič dejansko pomeni, želim tudi jaz to prenesti otrokom. Ker sem invalidsko upokojen in imam čas, z veseljem delam pri dobrih projektih, četudi niso plačani. S tem bi rad ljudem sporočil, da jim želim le dobro. Preprosto, tako kot so preproste jaslice.«