Proč od kokakole, med menihe in vojake

V Mjanmaru je budizem v vse pore življenja vdihnil umirjenost in spoštljivost.

Objavljeno
01. september 2015 22.17
Mic Melanšek
Mic Melanšek
»Sporočili so, da je varno,« je rekel in pred naju razgrnil na roke narisan zemljevid. »Včeraj so se streljali tukaj,« je s prtom pokazal na križec z nekaj podpisanimi mjanmarskimi kvakami, »ampak so se danes že zgodaj zjutraj pomaknili više v gore.«

»Torej gremo dalje?« sem vprašal navdušeno.

»Torej res gremo dalje?« je vprašala prestrašeno.

»Gremo!« je rekel previdno.

Mjanmar je zlata dežela. Dobesedno. Tančica budizma se je razprostrla na široko in v vse pore vsakdanjega življenja vdihnila umirjenost, spoštljivost in dostopnost. Že res, da je dandanes prestolnica Jangon »onesnažena« z velikimi napisi Coca Cola in da te pisani bankomati kličejo na vsakem koraku, pa vendar ob večerih tudi to mesto potihne in na ulice postavi nizke stolčke in mizice, nanje pa sveže pripravljen čaj.

Kljub svojim političnim napetostim, ali pa prav zaradi njih, je Mjanmar pred nekaj leti turistom znova odprl vrata. Bolje rečeno, priprl. Dežela, ki je velika za več kot 30 Slovenij, turistom pušča prosto pot na le nekaj točkah. Jangon, Mandalaj, Bagan, jezero Inle … A midva sva hotela dlje. V hribe. Med domačine. V njihove vasi. V njihove zgodbe.

Naš načrt je bil preprost. No, tako je vsaj zvenel iz ust Axsaia, fanta, ki se nama je na poti pridružil kot vodnik. Kot nekdo, ki te kraje vsaj malo pozna, govori jezik manjšin in razume nam nerazumljivo naravo peripetij, ki jim v teh krajih ni videti konca.

»Hodili bomo pet dni,« je začel. »Koliko ur na dan, vama ne morem povedati. Prilagajali se bomo namreč razmeram. Pet, šest, morda tudi deset. Začeli bomo tukaj, v mestu Hsipaw, naš cilj pa je 70 kilometrov oddaljena vas Kyaukme. Imata vse?« Nemo pokimava. »Gremo!«

Strupeni gurmanski priboljški

Barva riževih polj, ki nas je spremljala, ni bila zelena kot drugod v Aziji. Ne. Bila je, kot se spodobi za Mjanmar, zlata. Če sem hitro mežikal in si požvižgaval Na Golici, sem si lahko zgolj za trenutek ali dva predstavljal, da sem v Sloveniji. Nekje na Gorenjskem. Neskončna polja, v ozadju pa zeleni hribi, na katerih se tam nekje daleč na horizontu pasejo bele puhaste ovčice.

»Tole je tipična vas Palaung,« je rekel, ko smo se utrujeni po prvem dnevu hoda sesedli na klopi pred tipično vaško leseno hišo, ki je služila tudi kot trgovina mi-prodajamo-vse-večinoma-iz-Kitajske. Mimo nas so se sprehajale utrujene gospe z lesenimi koši, polnimi zelenih listov, in tekali razigrani smrkavi otročki, ki so ob pogledu na dve beli pojavi vselej malce obmolknili. Nad našimi glavami so bingljali izobešeni sladkarije in prigrizki, v kotu se je zalesketala prašna pločevinka kokakole, nekje izza vogala je zadišalo po nečem novem.

»Ker so bili v zgodovini vedno v manjšini, so se bili prisiljeni umakniti v hribe. In ker je zemlja tod okoli neugodna za normalno poljedelstvo, že od nekdaj gojijo čaj.« Čaj? Ampak to ni vonj po čaju, sem očitno rekel na glas. »Nekaj čaja posušijo in ga uporabijo za napitke, veliko pa ga fermentirajo in uporabijo kot prilogo jedem,« nama je razložil. »Nekaj podobnega kot vaša solata.«

Ravno ko je v želodčku še enkrat že hudo zakrulilo, je starejša gospa prijaznega obraza v tradicionalnih pisanih oblačilih in s pokrivalom, ki mu je Axsai pravil kar turban, na mizo položila našo večerjo. Solata iz fermentiranega čaja, čičerika, juha z gorčičnimi listi, riž in …

»Kaj pa je tole?« sem vprašal in nekaj drobnega črnega v družbi nečesa okroglega belega poskušal prepoznati po vonju. Rahlo kiselkasto, morda malce gnilo, predvsem pa drugače.

»Ugani,« je rekel Axsai.

»Katka?«

»Nimam pojma,« je odgovorila.

Korak od mize je stala gospa z rokami, sklenjenimi na prsih, in se sramežljivo hihitala. Axsai naju je gledal s svojim iskrenim nasmehom. Iz samostana na vrhu vasi se je do nas razlegel zven težkega zvona in oznanil čas za večerno molitev.

»Se spomnita čebeljega panja iz prejšnje vasi?« je naposled vprašal Axsai. »In tistih velikih strupenih črnih čebel?«

Bud-dho, Bud-dho, Bud-dho

Bolj ko smo grizli v kolena, bolj smo za seboj puščali odtenke oranžnorumene in se prepuščali pomirjujoči zeleni. Na nekaterih mestih nas je obdajala prava džungla, nato spet neskončne plantaže čaja, tu in tam zaplate gorskega riža pa visoki in dišeči borovci. Vasice, skozi katere smo se sprehajali, so izgubljale mestni pridih. Vse manj je bilo kokakol, vse manj hrumenja motorjev, ki so danes za marsikoga nadomestek za muhastega osla, in vse manj turistov vajenih pogledov. »Tu smo,« je rekel naposled.

»Samostan je star več kot tristo let,« je šepetal in nama ob ognjišču sredi velike samostanske bivalne sobe ponudil skodelico čaja. Ob njem sta malce prestrašeno, vendar dovolj zvedavo, da so se naše energije ujele že v prvem trenutku, sedela 25-letni menih v temno rdečem oblačilu in njegov oče ravnega obraza. »Danes tukaj živi glavni menih, pet drugih menihov in še nekaj, kot jim pravimo, pripravnikov. V Mjanmaru mora vsak fant dvakrat okusiti življenje menihov. Prvič do 18. leta in drugič po dvajsetem. On,« je rekel in pokazal na fanta zraven, »je vsako leto osem mesecev menih, preostale štiri pa pomaga družini pri obiranju čaja. Njegov brat je bil poklican v vojsko, zato mu, kot edinemu preostalemu sinu, ne ostane drugega.«

Zvečer, ko so se v doline zvalili debeli oblaki in je nad nami zasijala mogočna luna, sem odprl velika lesena vrata. Razen plamenov šestih svečk, ki so razmetavale žarke po pisanih okraskih in zlatih obrazih, je bila v sobi čista tema. Od nekod iz ozadja je vame bolščal svetleči obraz Bude. Usedel sem se na tla, prekrižal noge. »Bud-dho, Bud-dho, Bud-dho,« sem začel. Počečkane misli so se le počasi umirjale. In minute so tekle.

Brzostrelke in vonj po čaju

V Axsaievem telefonu je zahreščalo, nekajkrat se je zaslišalo »hello«, in zveza je bila prekinjena.

»Vse v redu?« sem ga vprašal.

»Vse O. K., ne skrbi,« je odgovoril mirno, a v kotičku njegovih oči sem zaznal nekaj drugačnega. »Sporočili so, da je varno …«

Po treh nočeh nekje blizu 2000 metrov so nas čakali še osemurna pot do zadnje vasi, prenočitev, naslednji dan pa še šest ur hoda in ura vožnje z avtom do našega cilja.

Ozke in strme lesene stopnice so nas vodile v zgornje nadstropje ene večjih hiš v vasi. Ura je bila godna za večerni obrok in tudi sončni žarki so izgubljali premoč nad večernim hladom. Utrujeni smo odložili nahrbtnike v zadimljeno sobo in ob kariesnem pozdravu prijazno nasmejane gospe posedli ob ognjišče.

Vonj po čaju in brzostrelke

»V sosednji sobi bo danes prenočila vojska,« so nama zaupali. »Naj vaju nikar ne skrbi, vse je v redu.«

Čeprav se nam je pokazalo le nekaj obrazov, je menda tisto noč v vasi prenočilo nekaj več kot 50 vojakov vojaške frakcije, ki se bori za avtonomnost regije Shan.

»Nekaj izmed fantov je starih komaj 18 let in že več kot leto dni niso videli svojih domačih. Ves čas so na poti, skrivajo se po gozdovih in varujejo svoje vasi, svoje ljudi. Nihče si ne želi vojskovanja, tudi njihovi nasprotniki ne. Vse to je le plod trenutne ureditve v državi.«

»In kdaj bo tega konec?« sem previdno vprašal.

Ostal je le še molk.