Tiskane izdaje
»Z besedami ne morem opisati, kako se počutim. Že enkrat biti svetovna prvakinja je izjemno, zdaj pa ta naslov ponoviti je nekaj, o čemer sanja vsakdo. Nadvse sem zadovoljna in zelo zelo vesela,« je še sveža svetovna prvakinja v šahu do 18 let Laura Unuk po vrnitvi iz Urugvaja delila veselje z novinarji ob svojem velikem uspehu na sprejemu na Šahovski zvezi Slovenije.
Z njim se je zapisala v približno devetdesetletno zgodovino šaha na Slovenskem kot prva in edina Slovenka, ki je osvojila ta laskavi naslov, in kot edina, ki se ponaša s kar dvema. Prvič je postala mladinska svetovna prvakinja (v konkurenci do šestnajst let) leta 2014 v Južni Afriki, za kar je bila doma odlikovana še z Bloudkovo plaketo. Pred njo sta od Slovencev osvojila naslov mladinskega svetovnega prvaka le še Bruno Parma (1961) in Luka Lenič (2002), medtem ko članskih naslovov te ravni slovenski šah (še) nima.
Uspeh niti ni presenečenje
Laura Unuk, sicer dijakinja 4. letnika športnega oddelka na ljubljanski Gimnaziji Bežigrad, ki je bila tudi v tokratnem izboru za ime tedna na Valu 202, je najboljša šahistka v mladinski in članski konkurenci ter stalna članica obeh reprezentanc. Je nosilka desetih medalj z mladinskih evropskih in svetovnih prvenstev v standardnem, pospešenem in hitropoteznem šahu. Na svetovni ratinški lestvici je med mladinkami do osemnajst let trenutno na tretjem mestu, med članicami se je uvrstila med najboljših sto igralk na svetu (96. mesto – rating lista 1. oktobra 2017).
Zato njen šahovski trener in selektor mladinske reprezentance Matej Šebenik ter predsednik njenega matičnega Šahovskega kluba Ljubljana Duško Pavasovič, oba šahovska velemojstra, nista bila presenečena nad njenim zadnjim uspehom. »Laura nas že več let razvaja z odličnimi rezultati. Vsak športnik sanja, da bi postal svetovni prvak, in Lauri je to že dvakrat uspelo. Mene kot šahovskega velemojstra pa navdušuje predvsem način, kako je to dosegla. Po izgubi v drugem kolu je nanizala kar osem zaporednih zmag, kar je zame dokaz pravega šampionskega značaja,« na včerajšnji novinarski konferenci Pavasovič ni mogel skriti navdušenja.
Tudi Šebenik je poudaril, da je Laura že večkrat dokazala nadarjenost in da zanj zato njen zadnji rezultat ni veliko presenečenje. »Vem pa, koliko truda in dela vloži v svoje tekmovalne dosežke. V mladinski konkurenci je dokazala že vse, kar se je dalo. Mislim, da se bo v prihodnosti morala osredotočiti na člansko konkurenco in se skušati prebiti na svetovni vrh,« je namignil Lauri, s katero sta po skypu trenirala tudi med prvenstvom.
Eden od zalogajev, ki ga je bilo treba premagati na tekmovanju na drugi strani sveta, je bil časovni zamik. Že pot do tja je trajala trideset ur. »V Urugvaju sem preživela skoraj štirinajst dni. Pripotovala sem dan prej, toda šele po tednu dni sem se privadila na drug časovni pas. Tisti dan, ko sta bili na urniku dve partiji, smo drugo začeli igrati šele ob polnoči po našem času. Čeprav se ponavadi spomnim vseh, je bila ta partija kar malo nejasna, a na srečo sem jo zmagala,« je povedala. Njeni dnevi na prvenstvu so se začeli z zgodnjim vstajanjem, po zajtrku se je podala na tekaško stezo, potem so jo čakali še miselni, več kot uro dolgi treningi. Analiza poraza v drugem kolu ji je potrdila, da res ni ničesar spregledala, ampak da jo je nasprotnica pozicijsko nadigrala. Čeprav jo je poraz psihično izmučil, je bil po njenih besedah potreben, da je dobila večji zagon in motivacijo v naslednji partiji. Ko je potem premagala nasprotnico, je vedela, da je še vse odprto.
Konec
Pred turnirji in večjimi tekmovanji se njeni treningi, katerih nepogrešljiv del so v današnjem času računalniški programi, podvojijo. »Z Lauro trenirava od šest do deset ur na teden in prav toliko časa mora še sama posvetiti individualnim pripravam. Šahisti vemo, da brez samostojnega dela in treninga ni uspeha, ne glede na to, kdo je tvoj trener, kar je ena od razlik šaha od drugih športov, kot sta košarka ali nogomet,« je povedal Šebenik. Tudi pri Laurinih pripravah sledi svojemu ustaljenemu principu, po katerem dela tudi z drugimi učenci in učenkami. »Delamo čim bolj celovito na vseh področjih šahovske igre, ki je po osnovni razdelitvi sestavljena iz otvoritvene faze, srednje igre in končnice, ta področja se potem delijo še na bolj strateško, taktično igro,« je poudaril.
A šah, ta miselna igra, ki ji mora igralec posvetiti tudi po pet ur zbranih misli in mirnega sedenja, zahteva, čeprav na videz daje nasproten vtis, predvsem dobro telesno kondicijo. Laura je športnica od glave do peta in dijakinja športnega oddelka, ki ima že v šolskem programu po šest ur športnih treningov na teden. »Brez profesorja športne vzgoje Stojana Sedlarja ne bi bila dovolj pripravljena, da bi zdržala pred šahovnico toliko ur razmišljanja. Redno treniram na tekaški stezi in kolesu v šolskem fitnesu, ponavljam vaje za moč in hrbet, raztezne vaje ...,« je razkrila. Vmes najde tudi čas za mala veselja, ki niso povezana s športom, je pritrdila. Kolikor ji dopušča čas, se priklopi na splet, odgovori prijateljem ali pogleda kakšen film. Še do pred kratkim je zelo rada risala in fotografirala, a trenutno je vse to na stranskem tiru. Zdaj bodo v ospredju predvsem šolske obveznosti, ki jih je zamudila med odsotnostjo, se zaveda Laura, ki je odličnjakinja tudi v šoli.
Odločitev še ni padla
Čeprav je v letu pred maturo, še ni odločena, kaj bo študirala. Zelo rada ima matematiko, vendar ni prepričana, ali dovolj, da bi jo tudi študirala. Zanimajo jo tudi druge naravoslovne vede, denimo kemija, ki jo je izbrala za maturo. Razmišlja tudi o študiju v tujini. Pa načrti glede šahovske kariere? »Zdaj sem dosegla drugo normo za šahovsko velemojstrico, kar je eden od mojih prihodnjih ciljev. Moj dolgoročni cilj pa je nastopati v članski konkurenci in nekoč postati članska svetovna prvakinja,« ni skrivala ambicij.
Laura Unuk je prvič igrala šah z dedkom. Njen prvi šahovski učitelj Robert Kodrič, sicer učitelj geografije na Osnovni šoli Nove Jarše, se je spomnil, da je Laura dobila pravo veselje, ko je prišla na prvo tekmovanje, eno od ljubljanskih prvenstev, in osvojila četrto mesto. »Bila je stara devet let, igrala pa v konkurenci do dvanajst let. Potem se je začelo: prvo državno prvenstvo, pa prvo evropsko, na katero je odšla kot popolna začetnica in osvojila peto mesto. Dve leti pozneje je na svetovnem prvenstvu v Braziliji dosegla peto mesto ... Do Južne Afrike, kjer je leta 2014 postala svetovna prvakinja,« je Robert Kodrič na kratko povzel Laurino šahovsko pot, nad katero je do prvenstva v Južni Afriki bedel predvsem njegov brat Martin Kodrič iz Šahovskega kluba Komenda. Kaj pa Laurina družina? Njen oče Robert Unuk je priznal, da so tekmovanja tudi zanje, preostale štiri družinske člane, ki trepetajo z njo, naporna, a da so verjeli v Lauro in njene uspehe od njenih začetkov v tretjem razredu, saj je do šaha kazala tolikšno navdušenje in ljubezen.
Na začetku so za spremljanje na tekmovanjih po svetu porabili kar nekaj denarja, je pa pri zmanjševanju stroškov vselej pomagala tudi Šahovska zveza Slovenije in oba kluba, v katerih je doslej tekmovala. »Zdaj je skoraj neodvisna in celo zasluži kakšen evro, a za večji preboj bi potrebovala pokrovitelja,« je povedal Robert Unuk, ki je vmes tudi sam začel igrati šah, ko sta tekmovala oba njegova otroka; poleg Laure še mlajši brat Jan. Zdaj (še) bolj za zabavo igra šah tudi najmlajši družinski član, drugošolec Timej. »Šah pripomore k razvijanju dobrih navad pa tudi logike, matematike in fizike. Je zelo lepa in plemenita igra oziroma šport, zato vsem mladim priporočam, da si jo vsaj pogledajo,« je dejala mlada šahovska zvezdnica.
