Tiskane izdaje
V trenutku, ko je bila Violeta Bulc predlagana za komisarsko kandidatko v Bruslju, je socialne medije, predvsem twitter, preplavilo ogorčenje nad tem, da je v svojem življenjepisu navedla tudi »izobrazbo iz šamanizma«. S stališča kulturne antropologije je to zelo zanimiv pojav. Zakaj se nekdo odloči za takšno potezo, ki je zasmehovana, in kaj pravzaprav je šamanizem? Oboje nam veliko pove o pomanjkanju znanja s tega področja in o vztrajnem kulturnem evropocentričnem rasizmu.
Šamanizem obstaja že tisočletja
Beseda šamanizem izvira iz Sibirije, natančneje iz jezika Evenk, skupnosti, ki se ukvarja z lovom in rejo severnih jelenov. V antropologiji religije šamanizem velja za izvorno obliko duhovnosti na vseh celinah. Preučevanje šamanizma se je v znanosti uveljavilo v zadnjih dvesto letih, prej je bilo zanimanje zanj označeno kot družbeno nesprejemljivo pod vplivom različnih krščanski doktrin.
Sicer je poimenovanje šamanizem skupni imenovalec za prvobitne prakse zdravljenja in duhovnosti od Indonezije, Afrike, Koreje, Indije, Tibeta, Mongolije, Južne in Severne Amerike do Kitajske, Rusije, ljudstev deževnega pragozda in Oceanije. Vsako ljudstvo ima svoje poimenovanje za osebe, ki se ukvarjajo z zdravljenjem in svetom duš, duhov in strukturo kozmosa, in s tem ohranjajo kulturna izročila o rastlinah, živalih, naravnih pojavih in izvoru ter pomenu človeka in njegovega življenja.
Sposobnost šamanov je zdravljenje, stik z dušami in duhovi, poznavanje narave, predvsem pa potovanje v druge svetove (v zemlji in nad zemljo) ter poznavanje energetske strukture vesolja, ki je poimenovana na različne načine in z različnimi imeni. Nekateri za potovanje duše in zdravljene uporabljajo trans, nekateri psihotropne substance ali posebne pesmi, zvoke in inštrumente.
Tudi pri nas se že pojavlja uporaba psihotropne rastline ayahuasce, znani sta tudi uporaba meskalina in pitje urina jelenov, ki so zaužili psihotropne gobe. Vendar šamanizem še zdaleč ni »zadevanje in tripanje«, kar si pogosto napačno razlagajo uporabniki iz zahodnega kulturnega konteksa. Čeprav večina urbanih iskalcev od šamanizma pričakuje prav to − izstrelitev v orbito »čudežnega«, ki bo pozdravilo njihove težave. Vendar je šamanizem način življenja, ki zahteva povezanost in predanost naravi, ki presega dojemanje, kot ga poznamo, na kar običajno potrošniški um in telo nista niti približno pripravljena.
Pri ljudstvih, kjer je šamanizem še živ, obstajajo različne prakse in pravila za šamane. Kot pove strokovnjak za šamanizem dr. Pier Vitebsky z Univerze v Cambridgeu, so bili skozi zgodovino šamani pogosto preganjani, označevali so jih za »norce« in »čarovnike«, ponekod jih preganjajo še danes. Res je, da obstaja zelo široka paleta šamanizma z različnimi učinki na človeka in njegovo okolje − od pozitivnih do negativnih.
Delo šamana je odgovorno in nevarno, saj tvega norost ali smrt v času, ko njegova duša potuje zunaj njegovega telesa. Šamanizem nima doktrine, knjige in uradno postavljenih pravil. Prav tako šamansko znanje ni vedno uporabljeno dobronamerno, uporabljeno je lahko tudi za smrt nasprotnika ali povzročitev bolezni ali obsedenosti. V večini primerov šamanizem služi za dobro skupnosti ter telesnega in psihičnega zdravja posameznikov.
Transkulturna psihiatrija in šamanizem
Šamanizem je pomembna raziskovalna tema tudi v transkulturni psihiatriji, ki poskuša človeka in njegovo duševnost razumeti ne le skozi zahodno razklanost telesa in duha ter individualizirano ločenost od narave. Letos je bilo odmevno besedilo »Kaj šaman vidi v psihiatrični bolnišnici«, ki govori o tem, da šamani mentalno stisko razumejo kot možnost osebnega preboja in možnost iniciacije v šamana, in ne kot tragedijo, ki človeka zapre v institucijo in ga medikalizira. Stanje halucinacij in vizij šamani namreč vidijo kot komunikacijo z dušami in duhovi, znajo jih tudi locirati v prostoru in pomagati ljudem, ki so z njimi »obsedeni«, kar zanje pomeni samo, da ne znajo ravnati z njimi in ne razumejo njihovih sporočil.
Številni šamani v zahodnem načinu življenja vidijo nezdravo ločenost od narave in skupnosti, kar je po njihovem mnenju tudi pomemben dejavnik pri (ne)razumevanju duševnih stanj človeka in sil narave. Šamanska kozmologija ne postavlja na prvo mesto materialnega pridobitništva, temveč harmonijo z naravo.
Kaj pa šamanska realnost?
Šamani s svojimi močmi za zdaj niso sposobni ustaviti uničevanja rastlinskih in živalskih vrst in zastrupljanja okolja. Zato se mnogi med njimi podajajo na zahodne turneje, kjer želijo svoj način videnja sveta predstaviti ljudem, predvsem zato, da bi jih navdušili nad zaščito narave. Videti jih je v prvih vrstah protestov proti gradnji nasipov v Amazonki, pred vladnimi poslopji v številnih mestih, kjer protestirajo proti uničevanju narave in tisočletnih kulturnih izročil.
Slovenijo so že obiskali šamani iz ljudstev Severne in Južne Amerike, Afrike in drugih dežel, nekateri vodijo zdravilne obrede, spet drugi se usmerjajo predvsem v ohranjanje zavesti o obstoju drugih kulturnih izročil, preden bo zadnji konček sveta asfaltiran in tja nameščen avtomat z neokusnimi sendviči in skorajda strupenimi pijačami. Njihovo upanje je šibko.
Organizirana srečanja s šamani za povprečnega človeka predstavljajo predvsem seznanitev s kulturnimi koncepti, ki razširjajo naše razumevanje. Za pridobitev kakršnegakoli resničnega šamanskega znanja pa je potrebno večletno učenje s številnimi preizkušnjami, ki jih je zmožen in pripravljen prestati le izjemen posameznik. Poleg tega šamani svojega znanja ne predajajo naključno zainteresiranim, temveč le redkim izbrancem.
V Sloveniji afriško šamanstvo IFA prakticira Robert Lavtar. Trener in terapvet Marjan Ogorevc je obiskal šamane v Sibiriji, Maginja Blinkita pa se je povezala z majevskim starešino Tato Pedrom Cruzom. Pred štirimi leti je k nam prišla tudi Kiesha Crowther - Little Grandmother, ki je govorila o apelu starešin in šamanov vseh ljudstev sveta k ohranjanju Matere Zemlje s posebnim poudarkom na ohranjanju rek in potokov. Avgusta so v Sloveniji obrede izvajali tudi šamani Kaxinawa ali Huni Kuin iz amazonskih gozdov, ki so prav tako hoteli predati ljudem sporočilo o nujni povezanosti človeka in narave. Redno pa so pri nas ogranizirane tudi šamanske potilnice oziroma savne, ki jih vodijo šamani iz Severne Amerike.
Na različnih delavnicah s področja duhovnosti in osebne rasti je močno prisoten neošamanizem, kot sodobna pluralistična verzija šamanizma, ki je sicer deležna kritik zaradi kulturnega prilagajanja, vendar ima svoje mesto v novodobni duhovnosti (New Age). Tradicionalno izročilo neošamanizem razume kot »plastičen« in kot komercializacijo duhovnega znanja prednikov.
Pomisek pred uporabo šamanizma »kar tako« in pred samooklicanimi šamani je več kot upravičen. Zasmehovanje in nerazumevanje pa malo manj. Prav zaradi nepoznavanja šamanstva se lahko za šamane okličejo navdušenci nad psihotropnimi substancami ali neuravnovešeni posamezniki. Posledice nekritične uporabe šamanskih obredov brez oseb, ki obvladujejo takšne situacije, so resnično nevarne za fizično in psihično stanje uporabnikov. Zato sta potrebni previdnost in dobra informiranost.
Dejstvo pa ostaja, da se nam naravni življenjski prostor naglo krči. Pa ne zaradi šamanov.
Opomba: Besedilo ni podpora kandidaturi Violete Bulc, temveč le kratek prispevek k razumevanju kompleksnosti šamanstva.
