Tiskane izdaje
Samo nekaj stavkov smo vsi štirje, ki smo se naključno srečali, spregovorili po moško, pa sta kar dva hkrati povabila, da nadaljujemo klepet v njunih vinskih kleteh tam blizu na ostrem sedlastem vrhu Sedlaška pri Podlehniku. Lanskega vina še imata v sodih, ni ga komu prodati, in tako vsak naključen prišlek stori za gospodarja kar dve dobri deli hkrati, če sprejme povabilo v klet.
Najprej vsaj malo pomaga prazniti sode za prihajajočo novo letino, potem pa mu dela še prijetno druščino v zasluženem odmoru med vsakodnevnimi vinogradniškimi in drugimi opravili.
Po katerikoli že poti med haloškimi vinskimi goricami človek krene, povsod bo srečal domačina, pripravljenega na klepet – in ta se bo zagotovo končal s povabilom v klet. Kdaj pa naj bi bilo pohajkovanje po kopastih gričih, razpotegnjenih slemenih in božansko hladnih gozdovih na severnih in senožetih pod vinogradi na južnih pobočjih lepše kot pred prihajajočo jesenjo in trgatvijo?
Za pogumen začetek morda na kakšnem koncu ali vmesni postaji Haloške vinske ceste, ki nosi številko 11; morda tudi na kakšni kontrolni točki Haloške planinske poti ali pa kar tako na slepo v enem od razloženih naselij, kamor ga iz vaškega ali občinskega središča z veseljem odpelje kdo, ki je prišel v trgovino ali zadrugo po nujne potrebščine. Halozam in Haložanom se je treba samo prepustiti, potem teče vse kot na najbolj skrbno načrtovanem popotovanju in se nikjer ne zatika in ne zatakne.
»Vse vključeno«
Od poznega poletja do visoke jeseni ta pokrajina slehernemu ponuja izjemen polni penzion za samo nekaj utrujenosti v nogah in nekaj znojnih kapelj na čelu. »All inclusive«, bi morali zapisati v turistični prospekt za današnjo rabo in današnje razumevanje. Brez tistega vpadljivega kičastega poudarka o popustih, izjemnih akcijah ali enkratni priložnosti. Saj popusta na zastonjkarske menije ni mogoče dajati: haloški jesenski preživetveni paket je v resnici brezplačen.
Ni ga gospodarja, ki popotniku ne bi dovolil v svoji gorici utrgati dozorelega grozda – le prav se mu je treba približati. Preveč sokolje oči imajo, da ne bi opazili trganja na skrivaj, a so dovolj ponosni na svoje gorice, da z veseljem ponudijo pokušnjo, če pohvališ njihov vinograd, če te zanima, kako težka so na teh strminah opravila, če opaziš njihov klopotec na visokem drogu nad gorico ali če samo ponudiš pomoč, ko tam pred kletjo prekopicava lesene sode, ki jih je pravkar opral ali pa jih je šele prikotalil po strmih stopnicah iz kleti.
Malo je še kislo, se bo opravičil te dni, a čez dober teden ali dva bo že ves žareč ponujal najbolj ožgane grozde. Zdaj vam bo še poiskal kakšno ranino, ki je že sončno rumena ali vodeno rubinasto poprhnjena, pozneje bo spraševal, katere sorte poznate, in povedal, koliko trt traminca ima in katerega leta ga je posadil, potem bo pokazal nabito stisnjen grozd laškega rizlinga in ne bo pozabil reči, da pokusite jagode, ki so se nastavljale soncu. Če pa mu boste povedali, da ste ljubitelj belega burgundca ali sauvignona, bosta že takoj prijatelja, ki se na sorte grozdja spoznata in vesta, kakšno pitno kapljico katera daje.
Samo oni rdečkasto načičkani trs med vsemi drugimi zelenimi mu pokažite in povprašajte, koliko pa ima med vsemi belimi sortami te portugalke, in vam bo morda prinesel iz kleti za pokušnjo že mošta, ki so ga ponavadi iz te zgodnje rdeče ali črne sorte stisnili toliko prej, da je do trgatve za trgače že za silo odvrel in dobil vase tisto silno zahrbtno moč, ki je njegov okus ne izda, človek pa jo začuti v kolenih in glavi šele takrat, ko je že prepozno, da bi odložil kozarec na videz sladkega soka.
Orehi, zimike in tepke
Vendar samo grozdja na poti skozi Haloze človek tudi ne more ves ljubi dan zobati. Deželica mu je pripravila veliko bolj pisan in pester meni. Na poteh pod vinogradi, mimo domačij in ob cestah ne sme spregledati košatih orehov in med prvimi rjavimi odpadnimi listi je treba samo malo pogrebsti, da se predenj skotalijo rjavkasti nagubani oklepi.
Če v pest enega ob drugega trdno stisne dva, bo najmanj eden popustil in vsebina razklane lupine bo nemudoma navlažila jezik. Če se z gospodinjo, ki je pravkar prinesla mimo nakošeno deteljo za domače kunce, spusti še v pogovor o blagodati orehov pa o mojstrstvu pečenja orehovih potic, potem mu za pot naprej zmanjka vsaj krepka urica.
Tako med postajami na vrhovih, ko je treba prečkati kakšno grapo, da bi prišel z enega vrha na drugega, pa popotnik najde dovolj obloženega sadnega drevja. Marsikatero drevo je že na zunaj metuzalemske starosti in zato tudi njegovi sadeži skrivajo poseben okus, kakršnega ne pozna, pa če je v svojih trgovinah pokupil in pokušal že vse domače in tuje sorte jabolk ali hrušk.
Kožice geometrijsko pravilnih okroglin malank, v širok kolobar rahlo stisnjeni ledrjaki pa poljubasto našobljeni špicli, na zimo čakajoče rjave usnjeno trde hruške zimike pa tudi sočne rumenozelene velikanke, ki imajo pri skoraj vsaki domačiji drugačno ime, in drobnoplodne tepke, prav zdaj sočna in sladka Dobra Lojza, malo pozneje pa še debela trdika in druge – vse to se ponuja v tem haloškem brezplačnem meniju na popotnikovi poti. Samo v rokav ali hlačnico si je treba sadež tako bolj zaradi reda obrisati in mu nemudoma pokazati zobe, pa bo brezplačna malica odžejala in nasitila hkrati.
Na obronkih gozdov pa nikar pozabiti stikati po leskovih grmih! Lešniki so že dozoreli in marsikateri debeluh, ki je že povsem napolnil svojo trdo lupino, zdaj že čaka doli pod grmom v listju ali podrasti, da ga najde veverica ali pa ji ga še prej izmakne človeška roka. S trdo lešnikovo lupino so tukajšnji ljudje pogosto preizkušali in dokazovali trdoto svojih zob.
Dokler med lastnimi zobmi zdrobite lešnik ali oreh, ste še čil in za vsa kmečka dela sposoben človek – to je nesporen dokaz. A nemoči in starosti le ni treba skrivati za ceno zdrobljenega zoba. Tako kot so se Haložani naučili, kdaj je njihova hrbtenica že dovolj naložena s košem pridelka ali kosom podrte bukve za kurjavo, tako še danes znajo tudi prisluhniti, kaj še zmorejo njihovi zobje.
Na voljo celo fige
Da pa bo med dnevnimi haloškimi zastonjkarskimi obroki vsaj nekaj čiste eksotike, velja ob zidanicah, cimpranih hišah ali pa zgolj na zavetnih legah poiskati kakšen grm smokve ali fige. Tam okoli 300 metrov nad morjem ali še nekaj deset več, prav na območju, kjer najlepše raste vinska trta in kjer te njene lege sodijo med pet odstotkov najprimernejših na zemeljski obli, tam se v Halozah bohotijo tudi fige. Letos so prvi zgodnji plodovi odpadli, a zdaj se že mehčajo in medijo prvi sadeži, da se je osam in sršenom že čisto zmešalo, ko so zavohali njihovo zrelo in sladko rdečkasto notranjost.
Samopostrežna pokrajina čaka kot obložena miza. V ohranjenih studencih na dnu haloških grap je omamno mrzla pitna voda na voljo vsakemu, ki leže v travo, si odtrga eno od votlih bilk v bližini in srka – tudi po tem, ko se mimo njegove slamice zapodijo vodni drsalci ali ko iz bližnjega grma prhne ptič, ki je malo pred njim pil iz istega izvira.
Pod večer pa, ko se človek zaradi svoje popolne predanosti pohajanju in uživanju naenkrat ozre okoli in ne ve več natančno, kje se je znašel, je morda šele pred najlepšim delom svoje poti. V eni od naslednjih hiš, ki ga bodo čakale ob poti, mu ne bodo le povedali, kod in kam mora, da bi prišel na izbrani cilj, ampak ga bodo povabili noter, da spije kupico domačega za konec dneva ali celo povečerja z njimi iz krušne peči pravkar izvlečeni oprešak z dišečimi ocvirki po vrhnji strani.
