Tiskane izdaje
Seattle, Portland, mogoče San Francisco so bile koordinate prvomajskega potovanja »čez lužo«. Najeli smo avto in za več dni obiskali sorodnike v Portlandu, kjer so nas razvajali, zato do Kalifornije sploh nismo prišli. A videli smo veliko in še več.
Začeli in končali smo v državi Washington, v Seattlu. Avto smo rezervirali že v Ljubljani pri agenciji Thrifty (kar v slovenščini pomeni nekaj škrtega in je med cenejšimi ponudniki avtomobilskega najema). V kletni garaži, kjer nas je čakal Dodgeev karavan, se je nekoliko zapletlo, ker so v tej deželi vsi avtomobili »avtomatiki«, kar na hitro pomeni, da ni prestavljanja. Dolgoletnemu vozniku noge delajo avtomatično, tako da so izgubljene, če ne čutijo sklopke. Še dobro, da smo bili vsi pripeti z varnostnimi pasovi, saj je avto vsakič, ko sem na zavoro pritisnila kot na sklopko, močno poskočil. A ni trajalo dolgo, da smo se navadili novih nožnih in ročnih prijemov ter sledili izhodu.
Z nasmeškom
Rezervirali smo hotel blizu seattelskega letališča, pri čemer smo imeli več sreče kot pameti, saj je bil resnično pet minut oddaljen od garažne hiše, kamor smo morali vrniti izposojeno vozilo. Zapletlo se je pri iskanju hotela, saj avto ni imel sistema navigacije, tako da smo bili obsojeni na natisnjene zemljevide, ki so nas privedli v center Seattla. Ni nam preostalo nič drugega, kot da smo parkirali prav pri Space Needlu, znameniti razgledni točki Vesoljska igla, in »glasbenem muzeju« (Experience Music Project, ki je delo kanadsko-ameriškega arhitekta Franka Gehryja), da bi v turističnem središču kupili boljši zemljevid Seattla in našli pot do hotela. V gledališču smo sedli, najprej poklicali rezervirani hotel, da jim povemo, da smo zelo blizu, a nas vsaj še dve uri ne bo. Za pomoč smo prosili kar blagajnika pri okencu za prodajo gledaliških vstopnic. Prijazni mladenič nam je natisnil pot, kakor se mu je izrisala na računalniku. Vse z nasmeškom in zvrhano mero empatije.
Življenje Seattla, mesta napredka (od Boeinga do računalniških tehnologij), glasbene industrije (mesto Jimija Hendrixa, Nirvane …) in, ne nazadnje, rojstno mesto Starbucks coffeeja, smo doživljali že na prvem večernem izletu s hitro železnico.
Ločeni svetovi
Naključni temnopolti potnici, ki je hrupno vstopila v vagon in razlagala, kako zelo si želi cigarete, sem ponudila napol prazno škatlo Marlboro. Začudena se ni nehala zahvaljevati. Hitela je razlagati, kako je Seattle prijazno mesto, še posebno do revežev, ki domujejo v zavetiščih. S prijateljico sta zapustili Massachusetts, kjer je bila najvišja urna postavka za delo sedem dolarjev, v Seattlu pa dobita 13 dolarjev. Prepričljivo je rekla: »Naj se ljudje ne pritožujejo! Dokler lahko delajo za toliko denarja, naj delajo. Ni izgovorov!« In nadaljevala, da so v pribežališču prijazni, kuhajo dobro hrano in organizirajo tečaje opismenjevanja ter druge koristne dejavnosti, da bi brezdomce odvrnili od brezdelja. Njeno prijateljico, staro čez štirideset let, so prepričali, da je začela hoditi v šolo in bo zdaj postala kuharica.
Prijaznost do brezdomcev se kaže tudi v njihovi številnosti, saj jih je skoraj kot listja in trave. V večernih urah je zasedena skoraj vsaka druga klopca v parkih in tudi stopnišča so njihovo ljubo začasno domovanje. Brez sramu pred mimoidočimi si tudi podnevi »pomagajo« z alkoholnimi napitki in močnejšimi drogami v žilo. Skoraj nemogoče je spregledati ameriško dvoličnost, ki po eni strani prepoveduje mladoletnim vstop v bare, kjer se toči alkohol, po drugi strani pa si lahko za vsakim vogalom ogledajo, kako stopiti heroin in si zapičiti iglo.
Preganjani so tudi kadilci, kar tudi nekako ne gre skupaj s prej omenjenim rajem za brezdomce in odvisnike. Mislim, da je Washington tudi ena prvih zveznih držav, kjer so legalizirali marihuano. Večino fasad »krasijo« napisi »Smoking within 15 feet away is forbiden« (Kajenje je dovoljeno pet metrov stran). Marihuana in heroin ja, alkohol in tobak pa ne.
Nekateri se šalijo, da je Seattle »grown up« (odrasel) Portland. Da so v Seattlu večji, »pametnejši« in liberalnejši. Bolj »svetski«, kot se reče. Že tržnica je svetovna, hotelska in druga trgovska ponudba pa je še posebej ekscelentna. In ponovno naletimo na stik dveh ločenih svetov. Na tržnici bi težko našteli vse vrste rib, školjk in drugih morskih sadežev, s katerimi so založeni prodajni pulti. Prodajalci rib so znani po tem, da animirajo mimoidoče, kar pomeni, da nenavadna morska bitja nekako zaživijo, se premikajo in komunicirajo s kupci. Raznovrstnost ponudbe morskih sadežev je gotovo med največjimi v ZDA, saj je blizu njih severno ribje kraljestvo, južno pa tudi ni daleč. Okoli tržnice je nešteto trgovinic z domačimi izdelki – od živilskih proizvodov do bižuterije, galanterije, knjig ... V njeni bližini pa je stena, ki jo že približno dvajset let prekrivajo uporabljeni žvečilni gumiji in nanjo turisti lepijo nove in nove. Na nekaterih mestih je debela že več kot pet centimetrov.
Seattle ima približno 600.000 prebivalcev, po velikosti pa je šele na 23. mestu v ZDA. Mesto je dobilo ime po indijanskem poglavarju Seattlu. Zgrajeno je na hribih in okoli vode, v mili pristaniški klimi, ki spodbuja bujno vegetacijo. To je do pešcev in kolesarjev prijazno mesto. Tukajšnje glasbene dogodke obišče največ ljudi v državi, imajo 80 glasbenih klubov z živo glasbo in 15 simfoničnih orkestrov. Imajo več profesionalnih gledališč, off off gledališč in veliko gledaliških šol. V mestu so dolga leta živeli Ray Charles, Quincy Jones, Jimi Hendrix in Ernestine Anderson, v poznih 80. letih je tu začela ustvarjati skupina Nirvana.
Mesto dežja
Na očitna spogledovanja z Evropo ali načinom evropskega osvajanja turistov v Seattlu zlahka naletimo. Tako vidimo veliko kolo na vodnem obrežju, kjer je tudi velik akvarij. Tisti večer, ko smo se na njem zavrteli, smo stali v vrsti z maturanti, oblečenimi prav po grajsko ali vsaj hollywoodsko, tako da nas je skrbelo, da bi katerega od parov ne zalotili v kabini, kamor so povabili nas. V parih so prihajali iz bližnje stavbe, kjer je bil akvarij.
Je pa Seattle tudi mesto dežja, še spominki so naravnani na to vižo, kar pomeni, da prodajajo dežnike in podobe dežja na vseh mogočih izdelkih (od majic, žličk, vazic idr.). Pa še to. Vse to in še več lahko vidite z razglednega stolpa Space Needle, ki je prav v središču turističnega vrveža, v neposredni bližini glasbenega muzeja. Pot do vrha traja nekaj sekund, navzdol pa prav toliko. Srečno pot!
