Sedem razlogov za obisk Albanije

Kaj lahko bolj razveseli popotniško srce kot dežela, ki je še niso odkrile turistične množice? Če je poceni, toliko bolje! Ena takšnih vse redkejših držav je Albanija. In ker ima vse pogoje za to, da postane velika turistična destinacija, se splača pohiteti. Za to je vsaj sedem dobrih razlogov.

1. Gostoljubnost

Zgodovinske znamenitosti in čudovite naravne lepote so dober razlog za obisk vsake dežele, toda za dokončni – in večinoma ključni – vtis o državi poskrbijo njeni prebivalci. In v tej kategoriji se Albanci imenitno odrežejo. Velika ovira je sicer jezik – tujec se težko hitro nauči več kot nekaj besed albanščine, italijansko, morda nemško pa znajo le tisti domačini, ki so delali na tujem. Toda komunikacija vendar vedno dobro teče, s kombinacijo par tujih besed in ustrezno mimiko se da vse zmeniti. Gostoljubnost je prisrčna, nevsiljiva: zastonj kavica, šilce žganja.

2. Bunkerji

Hočeš nočeš tujec nima občutka, da je v Albaniji, dokler ne zagleda prvega bunkerja. V resnici se to ne zgodi prav kmalu, kar je čudno glede na to, da so jih v obdobju vladavine Enverja Hoxhe zgradili kar 600 tisoč, končni velikopotezni cilj pa je bil zgraditi za vsakega državljana po enega, torej skupno tri milijone (to je bilo še v časih, ko si nihče ni mislil, da bo tretjina prebivalstva emigrirala na tuje). No, bunkerji so še in bodo očitno ostali večno, saj jih je menda izredno težko razbiti. Le nekaj je spremenjenih v atraktivne turistične zanimivosti, nekateri očitno delajo napoto sredi polj in so kvečjemu zatočišče za živino ali ljubimce, mnogi pa so precej majhni in jih bo sčasoma prerasla gošča.

3. Dhërmi

Čeprav različni vodniki pojejo hvalospeve različnim lepim delom albanske obale, so v resnici osamljene, romantične plaže vse redkejše. Gradnja hotelov in drugih turističnih objektov je v polnem razmahu in zdi se, da bodo rezultati v najboljšem primeru ... mešani. Albanci so denimo zelo ponosni na letoviški kraj Saranda, nekakšen albanski Portorož, ki pa ima tudi v glavni turistični sezoni več hotelskih sob kot gostov. V Ksamilu, letoviškem mestu tik pred grško mejo, pa je že očitno, da so se s preveliko vnemo lotili betoniranja obale in da tam urbanistični načrtovalci nimajo veliko besede.

Nekje vmes je Dhërmi, za mnoge najlepša albanska plaža. Že prihod je osupljiv, skozi narodni park Llogara, kjer se cesta dvigne na več kot tisoč metrov višine. Z vrha se odpre veličasten pogled na dolgo, belo plažo, za katero se šele od blizu pokaže, da je ne pokriva mivka, ampak beli, od morja zglajeni kamni. Vzdolž obale je zraslo dovolj restavracij, da je izbira raznolika, ne pa pretirana. Čeprav so se na do nedavnega opustelem koščku obale pred mestom že lotili gradnje celega počitniškega naselja, je za zdaj med večjimi hoteli, ki pa še zdaleč niso večnadstropni monstrumi, mogoče najti bungalove, na sicer elitni lokaciji tik ob plaži pa celo manjši kamp.

4. Gjirokastër

Ob podatku, da gre za eno od (več kot tisoč) Unescovih znamenitosti po svetu, je jasno, da Gjirokastër (mesto na jugu države ima precejšnjo grško manjšino, Gjirokastra je albanska oblika imena) sodi med največje albanske znamenitosti. Gre za eno redkih ohranjenih otomanskih mest na Balkanu. Imenuje se tudi mesto tisočih stopnic, stare hiše s tipičnimi stolpiči, lesenimi balkoni, belo opleskane in s skrilastimi strehami so lepo ohranjene. V zgodnjem popoldnevu, ko so se turisti že povzpeli na grad in si na bazarju ogledali peščico trgovinic s spominki, zdaj pa so se odpeljali nazaj v svoje hotele ob plaži, je starodavno mesto spet prepuščeno domačinom. Takrat se splača obsedeti z njimi, prav počasi srkati kavo ali si privoščiti pivo. V delavnici nasproti kamnosek potrpežljivo kleše svojo ribo, v trgovinici poleg njega prodajajo burek in jogurt, v naslednji na stopnicah sedi prodajalka in kvačka kapo. V večernem mraku se na ulici zberejo vsi, ki so si zaželeli družbe. Posedajo na skrilastih klopeh ob trgovinah, se pomenkujejo o tem in onem, včasih se razleže prešeren smeh. Tujec seveda ne razume, o čem teče beseda, pa vseeno sedi zraven in se imenitno počuti.

5. Burek, kava in druge dobrote

Ker tujec v Albaniji zaradi neznanja jezika dobršen del časa preživi v blaženi nevednosti, mu pri hrani in pijači marsikaj ostane skritega, saj si z jedilnikom ne more veliko pomagati. Če ima srečo, da pride v zelo obiskano restavracijo, lahko s prstom pokaže k sosednji mizi, češ jaz bom isto, sicer pa se mora pustiti presenetiti. Toda so stvari, pri katerih ne more zgrešiti: kava je turška, dobra, močna, zraven je zastonj steklenica vode. Pa še žganje, pogosto na račun hiše. Burek je natanko tak, kot smo ga vajeni v najboljših balkanskih burekdžinicah, zraven avtomatično pride jogurt, oboje stane manj kot evro. V sezoni je obilo sadja in zelenjave, na obcestnih stojnicah pač izbereš, kar ti srce poželi. In rib, rib je ob morju v izobilju, tistih, ki jih ribiči ponoči nalovijo, v restavracijah pa naslednji dan spečejo.

6. Cene

Da je Albanija poceni, prav tako ni nepomemben podatek. Z vsakim letom je sicer malo dražje, pravijo tisti, ki jo obiskujejo že nekaj let, a še vedno je poceni. Kampiranje stane največ deset evrov, načeloma pa lahko kampiraš tudi zastonj, soba za dva od 20 evrov, vključno z zajtrkom. Kava pol evra, pivo evro, preprostejša jed evro ali dva ... Še največ denarja gre za pot do Albanije. Najceneje jo je vključiti v »balkansko« turo, torej priti do nje čez Hrvaško in Črno goro ob jadranski obali ali pa prek Makedonije ob Ohridskem jezeru.

7. Iz dneva v dan drugačna

Zlasti pa je treba Albanijo obiskati zato, ker se iz dneva v dan spreminja. Ali na boljše ali na slabše, to pa je obvezna tema pogovora z marsikaterim domačinom, če je le dovolj zgovoren v angleščini.