Sem muslimanka, pokrita muslimanka

Na Jesenicah rojena muslimanka Faila Pašić Bišić je v intervjuju za Ono spregovorila o nošenju burke in nikaba.

Objavljeno
30. november 2015 22.10
Falila Pašić Bišić soustanoviteljica društva up. V Jesenicah 26.11.2015[portret,muslimani,aktivisti]
Klavdija Miko
Klavdija Miko
Nošenje oziroma predlog o prepovedi nošenja burke in nikaba, značilnih oblačil, ki pokrivajo nekatere muslimanke v celoti, je postalo predmet polemike v obdobju zaostrenega odnosa med Zahodom in muslimanskim svetom, ki ga otežujejo vojna v Siriji, begunska kriza, dogodki v Parizu in drugod. Kaj o tem meni Faila Pašić Bišić, prodorna humanitarna aktivistka, ambasadorka medkulturnega dialoga, direktorica Človekoljubnega dobrodelnega društva UP, na Jesenicah rojena muslimanka, ki je tudi mama in žena?

Po pravici, vas je česa strah? Kam utegne vse to prerasti, če se bo stopnja manipuliranja, ustrahovanja in islamofobije še stopnjevala?

Vlada kriza družbene misli. Multikulturnost kot paradigma, ki jo zagovarjajo sodobne družbe, poudarja pomen kulturnih raznolikosti v demokratični prenovi družbene realnosti. Evropska unija, ki jo sestavljajo različne nacionalne države, pa tudi kulture, potrebuje pomemben razmislek o multikulturnih vrednotah prav zaradi demokratičnega potenciala, ki ga te vpeljujejo v družbo.

Slovenska politična scena ima težave pri komuniciranju z javnostjo. Nenehno izpostavljanje varnostnih vidikov povzroča strah, kar privede do bipolarnosti. Na eni strani smo zelo humanitarni, humani in povezovalni, na drugi ksenofobni in rasistični. Strah me je, kot Evropejko, te nove, veliko bolj zahrbtne vojne, rasizma, ki se bo s spletnih omrežij preselila na ulice.

Sociolog dr. Slavko Gaber je posvaril: »Kadar so časi zahtevni, večina ljudi ni liberalna, ampak jih predvsem skrbi zase. Kar pomeni, da si težko privoščijo misliti.« Se strinjate?

Predsodki in splošna generalizacija so lahko največja metodološka zmota. Predsodki so grožnja za mir. Novo tisočletje se je začelo z velikimi svetovnimi sanjami, z zgodovinskimi odločitvami. Dokaj drzne sanje in zelo jasni cilji. A potem se je zgodil 11. september in vsa pozornost se je usmerila v gonjo proti terorizmu. V boj proti diskriminaciji, neenaki obravnavi in neenakim možnostim se nisem podala kot raziskovalka, političarka ali aktivistka. Za to sem se začela zavzemati, ker je bilo vse to okoli mene in od tega nisem mogla odvrniti pogleda. Verjamem, da obstajajo veliko boljše strategije od prodaje strelnega orožja. Ena od njih je vsekakor izboljšanje življenja revnih, tudi muslimanov, z izobraževanjem.

Laiki pravijo, da je v vsaki deželi treba ubogati njena svojska pravila. Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je odločilo: Obraz ima veliko vlogo pri socialni interakciji. Ali obstaja alternativa identificiranja žensk, ki nosijo burko?

Eden izmed ciljev vojaških napadov na Afganistan je bil tudi osvoboditev žensk izpod jarma burk. Časopis Le Monde Diplomatique je takrat navedel ugotovitve policije, da je nošenje obraznega prekrivala »marginalen pojav«, priljubljen predvsem pri francoskih spreobrnjenkah v islam, ki tako javno izkazujejo pripadnost (novi) veri. Veliko poudarka je bilo na tem, da jih v nošenje burk silijo možje. Mož, ki svojo ženo sili v nošenje pokrivala, ji odslej pač ne bo dovolil zapustiti stanovanja; te stvari se dogajajo in ženska bo po zaslugi »francoske svobode« postala ujetnica svojega doma. Človekoljubne organizacije že lep čas opozarjajo tudi na scenarij, da se proti diskriminaciji ne moreš boriti z novo diskriminacijo, a jih nihče ne posluša. Ne poznam politika, ki bi ga tako zelo skrbelo dostojanstvo muslimanskih žensk, da bi javno ukrepal. Taki motivi vlad niso nič človekoljubni, ampak politični. Ker nismo »osvobodili« žensk tam doli, bomo te doma.

Ste učiteljica človekovih pravic, častna ambasadorka medkulturnega dialoga, rojena Jeseničanka. Kaj v luči razmer pomeni biti pokrita muslimanka v Sloveniji?

Muslimanka, ki upošteva islamski način oblačenja, v sebi nosi najvišji standard človekovih pravic. V muslimanskih kulturah živi na milijone izredno močnih in neodvisnih žensk, ki veliko prispevajo k napredku. A prav zaradi za mnoge spornega verskega profiliranja nekaterih zahodnih narodov je lahko življenje pokritim muslimankam zelo oteženo. V slovenskih osnovnih in srednjih šolah izvajam pedagoške ure, ki so usmerjene v spoznavanje islamske kulture. Učencem in dijakom razdelijo pred mojih prihodom v razred mojo fotografijo, na podlagi katere zapišejo svoje refleksije na tablo. Ponavadi gre za negativne predstave o tem, da sem neizobražena, podrejena, imam veliko otrok, da me doma pretepajo, sem revna in prihajam od tam nekje. Ko vstopim v razred, zavlada neprijetno vzdušje, saj mladi ne dojemajo, da sem Slovenka, rojena v Sloveniji, visoko izobražena in družbeno aktivna. Motijo me ti zaključki brez interakcije. Mladi morajo odkriti bedo sramotnosti, ki jo trpijo ljudje zaradi svoje drugačnosti, raznolikosti, saj ta človeški položaj, ki so ga dopustili tudi naši predniki in ki je prizadel že toliko ljudi, traja že predolgo. Razlike v svetu so naš največji ubijalec.

Nemuslimani enačijo precejšnje zakrivanje žensk z neenakostjo in podložnostjo, običajno je prav to tudi povod za kritiziranje islama in sledijo pritiski na – ženske.

Da, hidžab ali naglavna ruta je eden najvidnejših simbolov religiozne in kulturne pripadnosti in še vedno predmet številnih sporov, razprav. Ruta pomeni osebno identiteto, svobodo. Sebe čutiš kot unikatno bitje, si enkraten in neponovljiv, z vsemi minusi in plusi, ki tvorijo tvoje bistvo. Obleka izraža karakter, moč. Nič ni narobe v izvoru žensk, ki nosimo naglavno ruto. Sama vedno poskušam doseči tisto, kar želim. In vedno tudi dosežem. Ker je vse odvisno od moje lastne interpretacije in načina razmišljanja.

Nočem biti del težav, hočem biti del rešitev, so besede, ki so tako zelo vaše. Zaradi pokončne drže ste se tudi odločili, da privolite v intervju za Ono, saj ena ženska mora stopiti prva v vrsto za vse muslimanke, ki živite v Sloveniji, kajne?

Status ženske je še vedno nedorečena zgodba naše postmoderne družbe. Del sveta si še vedno prizadeva izboljšati usodo žensk. Odzivam se impulzivno in ne na podlagi natančno načrtovanih predlogov. Ugotavljam, da so se v bistvu moji najlepši projekti rodili ravno zaradi spontanega vzgiba, ki mi je govoril: »Zdaj imaš priložnost storiti nekaj dobrega.« Ostajam gonilna sila, ki ustvarja boljši, pravičnejši in k razvoju naravnan svet. Znanje in želja nista dovolj. Potrebna sta pogum in plemenitost. In do ljudi, ki so plemeniti, se vedemo plemenito.

Izpostavljati ste se začeli zelo zgodaj. Denimo, ko ste se odločili nositi ruto in vas je mama zaščitniško spraševala, zakaj in ali ne morete biti takšni kot vsi drugi. Kaj vam je naglavna ruta dala?

Osebna identiteta poenostavljeno pomeni, da živiš tiste vzorce, ki te sestavljajo od samega rojstva, prek genskega zapisa do vzgojnih prijemov staršev, zgledov, identifikacijskega procesa, zgledov in pritiskov ulice ter izobraževalnega sistema. Muslimanska ruta je najvidnejši simbol ženske religiozne identitete in kulturne pripadnosti. Za nas je simbol ponosa, skromnosti, civiliziranega vedenja. V starih izročilih je ruta omogočila »nevidnost« žensk, danes se dogaja ravno nasprotno. Vse to sem strnila v življenjsko pravilo: živeti tradicionalno na moderen način.