Tiskane izdaje
Kakšno hrano bomo jedli čez petnajst let? Kako nahraniti devet milijard prebivalcev, kolikor jih bo na svetu leta 2050, in pri tem ne povzročiti okoljske katastrofe? Kako zagotoviti, da bodo vsi ljudje imeli enakopraven dostop do hrane, da bo ta varna, zdrava in okusna?
S hrano so povezana številna ključna vprašanja današnjega časa. Nanje so poskušale odgovoriti tudi države, ki sodelujejo na svetovni razstavi v Milanu. 145 odgovorov oziroma rešitev, kolikor držav se predstavlja na Expu, je nekoliko preveč za analizo. V resnici tudi ni potrebna, saj trende narekujejo države z najmočnejšo živilsko-predelovalno industrijo, kmetijsko pridelavo in znanstvenoraziskovalnimi institucijami, ki podpirajo industrijo in pridelovalce.
Katere so te države, ni težko izvedeti. Na seznamu največjih živilskih, tobačnih in pijačarskih podjetij, ki ga je objavila revija Fortune, so same ameriške korporacije. ZDA je tudi največja pridelovalka soje, koruze, sirka, govejega in puranjega mesa ter največja izvoznica kmetijskih pridelkov, merjeno v milijonih dolarjev. Sledijo ji: 27 članic Evropske unije, Nizozemska, Francija, Nemčija, Brazilija, Belgija, Italija, Španija in Kanada.
Pametno kmetijstvo?
Lestvico največjih izvoznic kmetijskih pridelkov leta 2012, ki jo je objavila Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), smo uporabili za vodilo, katere paviljone na Expu je smiselno obiskati in preveriti, kakšne rešitve ponujajo za kmetijstvo prihodnosti. Članic Unije nismo obravnavali skupaj, saj se vsaka predstavlja s svojim paviljonom, Kanada pa se je zaradi varčevanja odpovedala udeležbi na Expu.
Kakšne rešitve za nahranitev sveta ponujajo ZDA? Glede na pompozen naslov paviljona, Ameriška hrana 2.0, ne prav prelomne. Obiskovalca ob vhodu v stiliziran ameriški skedenj z digitalnega zaslona, kakor v paviljonu kakšne avtoritarne države, nagovori predsednik Obama. »Združena« Amerika želi svet, zlasti njegov revnejši del, nahraniti z industrijskim kmetijstvom, ki integrira vse sodobne tehnologije in (gensko spremenjena) semena ameriških farmacevtsko-kemijskih velikanov.
Govoreče glave iz zaslonov se jasno postavijo v prid genskega spreminjanja rastlin, če je to uporabljeno varno in v korist ljudi. Pridelava gensko spremenjenih poljščin je rešitev v vse večji podnebni nestabilnosti in zmanjšuje uporabo pesticidov, poudari ženska govoreča glava. Zamolči pa, da se je poraba pesticidov v ZDA v resnici povečala, saj so škodljivci postali odporni tudi na takšne poljščine. Obama sicer izpostavi pomen kakovostne hrane, a da Američanov ne namerava odvrniti od hitre hrane, pokaže z restavracijami na kamionih, v katerih strežejo hamburgerje, ocvrt krompirček in »BBQ«. Zelenjavni vrt prve dame ZDA Michelle Obama je bolj klavrna protiutež invaziji industrijsko pridelanih praznih kalorij.
Alge, glavna molzna krava
Po cirkuško je svoj paviljon oblikovala Nizozemska, vendar v resnici še zdaleč nima klovnovskega odnosa do kmetijstva. Čeprav je 230-krat manjša od ZDA, je druga največja izvoznica kmetijskih pridelkov. Nizozemci znajo svojo zemljo dobro izkoristiti tudi zato, ker so je velik del dobesedno iztrgali morju. Ali kot pravijo na enem od številnih panojev v paviljonu: »Bog je ustvaril svet, Nizozemci pa Nizozemsko« – in pristanišče Rotterdam, iz katerega ladje nikoli ne izplujejo brez tovora. Nizozemska priložnost razvoja, tudi kmetijstva, vidi v krožnem gospodarstvu, v katerem se izdelki uporabljajo dokler se ne izrabijo. A tudi ko postanejo odpadek, je ta surovina za novi izdelek.
Obdelovalne površine nenehno širijo na morje, v akvaponske rastlinjake, kjer pridelujejo zelenjavo in hkrati gojijo ribe, ter raziskujejo uspevanje paradižnika v zemlji, kakršna je na Marsu. Pri raziskavah in njihovem prenosu v prakso ne poznajo nikakršnih, niti etičnih, omejitev. Avtomatizacija in robotizacija pridelave, gensko spreminjanje rastlin in živali za boljšo prilagojenost neugodnim rastnim razmeram, avtomati za manj stresno molžo in računalniške igrice za prašiče, da se ti manj dolgočasijo in so manj agresivni, vse to so orodja za boljšo učinkovitost kmetijstva – in dobrobit človeštva, prepričujejo Nizozemci. Hkrati intenzivno razmišljajo o novih prehranskih virih. Glavno »molzno kravo« vidijo v algah in morski travi, katerih uporabnost ne vidijo le za prehrano, temveč tudi za proizvodnjo goriva, živalske krme in kemikalij. V kuharici za leto 2060 predstavljajo recepte iz mesa, vzgojenega v laboratoriju. Za revne prebivalce Afrike, ki zaužijejo premalo beljakovin, vitaminov in mineralov, pa predlagajo »letečo hrano«. V Keniji in Ugandi že vzpostavljajo sistem komercialnega gojenja in trženja čričkov.
Prehranjevanje z žuželkami v temačni kleti svojega paviljona predlaga tudi Belgija, medtem pa v pritličju prodaja pivo, čokolado in ocvrti krompirček. Lani je belgijska zvezna agencija za varnost v prehranski verigi objavila pravilnik o gojenju in trženju žuželk in hrane iz njih za človeško uporabo. Belgijci priložnost za preskrbo vse večjega števila krulečih želodcev vidijo tudi v komercialni pridelavi divjih rastlin, akvaponiki in pridelavi gob.
Francoska kuhinja
Francija je na Expo prinesla vse svoje kulinarične pogruntavščine in specialitete – četudi zgolj plastične – ter jih razporedila kakor na tržnici. Peko baget, po katerih je omamno dišal ves paviljon, je bilo mogoče tudi neposredno spremljati. Tretja največja izvoznica kmetijskih pridelkov in največja pridelovalka vina upe polaga v precizno kmetijstvo, ki s senzorji, kamerami, droni in sateliti natančno odmerja količino vode in hranil rastlinam in živalim, ter s tem izboljšuje delovne razmere, zmanjšuje vhodne stroške, ohranja okolje in povečuje pridelek. Vendar pa tehnološke inovacije niso edina rešitev za prehrano svetovnega prebivalstva, spremeniti bo treba tudi prehranjevalne navade. Rešitev ponuja francoska dieta, ki pomeni raznovrstno hrano, redne obroke in druženje ob obedih. Francozi verjamejo, da imajo zaradi nje eno najnižjih stopenj debelosti na svetu, leta 2010 je bila zaščitena tudi kot del Unescove kulturne dediščine.
Nemški paviljon od obiskovalcev zahteva največ angažmaja in morda že s tem Nemčija, največji potrošniški trg Evropske unije in četrto največje svetovno gospodarstvo, sporoča, da bomo morali izzive, ki jih bodo prinesle demografske spremembe, odgovorno reševati vsi. V prvi dvorani sta predstavljena vloga naravnih virov, podnebja in biološke raznovrstnosti ter prispevek nemških raziskovalnih ustanov k trajnostnemu kmetijstvu. Sledi supermarket, ki »potrošnika« nagovarja, naj bo pozoren na oznake na živilih, kot sta pridelano brez genskega spreminjanja in regionalno okno, ter opozarja na gore odpadne hrane, ki jo proizvede. Nadstropje višje pa je urbani vrt z zelenjavo v plastičnih zabojčkih, ki dokazuje, da lahko hrano prideluje vsak, četudi za to nima primernega zemljišča.
Moč omejitev
Marsikdo je brazilski paviljon izkoristil predvsem za igro – hojo po velikanski mreži, razpeti nad tropskimi rastlinami, ki predstavlja biološko raznovrstnost države –, in je vsebinski del v hali poleg paviljona povsem preskočil. V njem Brazilija gostobesedno sporoča, da je s tehnološkimi rešitvami in inovacijami, številnimi človeškimi viri in obsežnimi zemljišči pomemben del rešitve za nahranitev domačega in svetovnega prebivalstva. Digitalni zasloni bruhajo samo dobro statistiko: država zagotavlja 40 odstotkov svetovnih potreb po hrani in pridela enega od štirih zrn žita. Je največja pridelovalka soje, sladkorja, nepražene kave in piščančjega mesa, izvozi največ kave in govedine. Pridela tretjino vseh pomaranč in »stisne« največ pomarančnega soka. V zadnjih 40 letih se je uvoznica hrane spremenila v izvoznico, svoj položaj na svetovnem prehranskem trgu pa utrjuje z raznovrstno in količinsko bogato ponudbo. Temno plat svojega agrarnega modela – krčenje amazonskega pragozda in suženjske razmere številnih delavcev v kmetijstvu – pa povsem zamolči.
Tudi Španija, osma največja izvoznica kmetijskih pridelkov in vodilna pridelovalka oliv, bi lahko izpostavila velike proizvodne zmogljivosti, a jih je nakazala le z zasnovo paviljona v obliki rastlinjaka. V zgodbi o pridelavi hrane se je le bežno dotaknila pomena trajnostnega kmetijstva in ribolova, večinoma jo je povedala v jeziku okusov. Na piedestal je postavila mediteransko dieto, temelječo na olivnem olju, pri kateri ne gre le za hrano, temveč svojstveno razumevanje življenja in izmenjavo izkušenj prek univerzalnega jezika okusov. Predstavila je španske kuharske velemojstre, ki so tradicionalne sestavine Sredozemlja zakuhali v avantgardne jedi z Michelinovimi zvezdicami, španska vina in na njih temelječi turizem.
Italija, druga največja proizvajalka vina ter ena vodilnih pridelovalk sadja in zelenjave (zlasti artičok in paradižnika), si je kot gostiteljica Expa za predstavitev kulinaričnih dobrot z vseh pokrajin, najpomembnejših proizvajalcev in živilskih podjetij vzela celotno ulico. Poimenovala jo je Italijanska vas. V osrednjem paviljonu, zasnovanem kot urbani gozd, pa je obiskovalcem prenesla sporočilo o pomenu spoštovanja narave, kulturne dediščine ter italijanskega vpliva na sodobno oblikovanje, umetnost in kulinariko. O njem spregovorijo slavni tujci, ki so tesno povezani z Italijo (francoski oblikovalec Philippe Starck, španski kuharski mojster Ferran Adria in japonski arhitekt Kengo Kuma) in anonimna študentka. Tema zadnje dvorane, ki jo poraščajo tipične rastline posameznih italijanskih pokrajin, pa je moč omejitev. Včasih namreč prav te sprožijo poganjek drznih idej, ki v optimalnih razmerah ne bi vzklile, kakor je gojenje bazilike pod vodo, kar počnejo v Liguriji.
