Tiskane izdaje
Človeška ribica, ki jo je ob nedavnih poplavah naplavilo v klet stanovanjske hiše v Kompoljah, je imela srečo. Ker ni bila poškodovana, so jo strokovnjaki iz Društva za jamsko biologijo isti dan spustili v Podpeško jamo in zdaj že ubira pot po skrivnostnem labirintu kraškega podzemlja.
Toda telefon SOS Proteus biologa Gregorja Aljančiča iz Zavetišča za človeške ribice v Jamskem laboratoriju Tular v Kranju je ves čas pripravljen na posredovanje pri reševanju ogroženih živalic, ki prebivajo le v podzemlju dinarskega krasa. Od leta 2008 so Gregor in njegovi sodelavci dokumentirali 21 primerov; 15 človeških ribic jim je uspelo rešiti, preostale zaradi prehudih poškodb niso preživele. Gregor njihovo reševanje označi kot »predvsem etično gesto«. »Nevzdržno je bilo, da se država ni odzvala. Občutljivih in redkih živali ne moremo pustiti poginiti. Nekdo mora pokazati skrb zanje, saj so strogo zavarovana vrsta, ki je v ujetništvu, razen v znanstvene namene, ne smemo zadrževati. Nad reševanjem pa mora biti tudi nadzor.« Od leta 2013 je zatočišče za človeške ribice vključeno v sistem zatočišč za prostoživeče živalske vrste, ki ga vodi veterinar dr. Zlatko Golob.
Med najdaljšimi naravovarstvenimi projekti
Velike plastične kadi za začasno namestitev človeških ribic, ki jih je Društvo za jamsko biologijo financiralo samo, so bile ob našem obisku prazne, toda »zgodilo se je že, da so naenkrat našli tudi po 30 živali, posebej ko na kraških območjih kopljejo za vodovod ali kanalizacijo«, pove vodja Jamskega laboratorija Tular in zavetišča za človeške ribice. Drugače so najdbe večinoma posamične. »Velika večina živali je nepoškodovanih, zato jih lahko takoj vrnemo v naravo.«
Zavetišče za človeške ribice je podaljšek Jamskega laboratorija Tular, v katerem človeške ribice že 55 let preučujejo in ozaveščajo javnost o pomenu njihovega varovanja. Načrt zanj je izdelal Gregorjev oče, biolog Marko Aljančič. Prva naselitev živalic v jami leta 1960 ni uspela, vse je pokončal neznani krvni zajedavec. Šlo je šele v drugo, leta 1963. Večina človeških ribic, ki jih je Marko Aljančič naselil v bazene laboratorija, v temi Tularja živi še danes. Že ob odvzemu iz naravnega okolja so bile stare vsaj 20 let, torej imajo že več kot 70 let. V ujetništvu naj bi človeška ribica živela približno sto let, skoraj desetkrat več od svojih sorodnikov na površju, razloži Gregor. Nekaj pa je še bolj fascinantno. Čeprav jama Tular ni naravno življenjsko okolje človeških ribic, se v njej očitno dobro počutijo, saj se uspešno razmnožujejo. To se dogaja le še v podzemeljskem laboratoriju v Moulisu v francoskih Pirenejih.
Skozi osvetljen obzidan rov, pod katerim teče potoček, ki je jamo izdolbel pred okoli 12.000 leti, vstopimo v laboratorijsko dvorano, kjer nas objame popolna tema. Snopi svetlobe iz naglavnih lučk osvetljujejo tanke kapnike, ki visijo z obokanega stropa, in štiri plitve betonske bazene. V njih živi 40 človeških ribic; 33 belih in sedem črnih. Gregor pojasni, da sestavljajo »mozaik o človeški ribici«.
Prilagoditve na življenje v temi
Neznank je še ogromno. »Eksperiment je bila že čim bolj naravna postavitev bazenov. V treh bazenih z belimi človeškimi ribicami so jamska ilovica in apnenčaste skale, ki so njihovo zavetišče, dno bazena s črnimi človeškimi ribicami je prekrito s peskom. Marko Aljančič si je postavil vodilo, da v živali in njihov življenjski prostor ne bo posegal, ampak jih bo le opazoval. Raziskovalci si pomagajo z infrardečimi očali – te svetlobe človeške ribice ne zaznavajo –, z infrardečo kamero pa dokumentirajo pomembne dogodke, kot sta vasovanje in odlaganje jajčec.
Bele človeške ribice so resnično kot bele kačice, kakor jih je leta 1850 opisal kustos ljubljanskega deželnega muzeja Henrik Freyer, ki jim je zaradi navade »v vodi v močo riti« nadel tudi znamenito ime močeril. Kot vse druge jamske živali so tudi človeške ribice slepe. Očes, ki sta pri ličinki še razmeroma normalno razviti, pri odrasli živali ni več videti. Svetlobo zaznavajo s kožo,« pove Gregor. Zaradi te prilagoditve iz jame priplavajo le do vhoda, nato se obrnejo nazaj. Če bi plavale naprej, bi hitro postale plen rib in ptic.
Že njihovi predniki so izgubili sposobnost preobrazbe iz ličinke v odraslo žival, značilno za dvoživke. Najbrž jim je ta lastnost pomagala v novem okolju, ko so pred več milijoni let iz rek in jezer poselile s hranili revno podzemlje. »Valvasorju so domačini z Vrhnike pravili o zmajevih mladičih; našli so človeške ribice, ki so jih poplave odnesle na površje. Danes vemo, da je v tem tudi zrno resnice: človeške ribice so res zmajevi mladiči. Že po zunanjih škrgah vidimo, da vse življenje preživijo v telesu ličinke. Kakšen je bil zmajček, v katerega bi se preobrazile, pa ne bomo nikoli izvedeli. Seveda ne kakšen velikan iz zgodbe, ampak žival približno enake velikosti kot človeška ribica, morda z barvnim vzorcem,« se nasmehne sogovornik.
Začutijo poplave
Čeprav bi kdo rekel, da so samotarke, so precej družabne, preseneti Gregor. Sporazumevajo se z dotikom in vonjem, z elektroreceptorji v koži na več delih telesa pa se orientirajo v prostoru. Gregor jih hrani z rakci in drugimi vodnimi živalmi, ki jih nalovi v bližnjem čistem izviru. »Na srečo jih ni treba hraniti vsak dan, ampak na tri tedne. Kot vse jamske živali so prilagojene dolgim obdobjem stradanja. Na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani so ugotovili, da lahko z lastnimi zalogami preživijo več kot deset let.«
Na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU pa so odkrili še eno potencialno izjemno sposobnost človeških ribic; z elektroreceptorji bi lahko zaznale približevanje poplav in se pred njimi pravočasno skrile. »Težje je to tudi dokazati,« je previden Gregor. »S kolegom Mitjo Prelovškom z Inštituta sva v Tularju pripravila spodbuden pilotni preizkus, ki bi mu moralo čim prej slediti še opazovanje v naravi.« Kadar so poplave prehude, kot pred kratkim, pa človeško ribico lahko odnese na površje. Tu je glavni jamski plenilec s skoraj 200 zobmi povsem nebogljen.
Manj plašne, a bolj ogrožene
Črne človeške ribice v drugem bazenu so precej manj plašne od belih. Kar lebdijo v vodi in se ne pustijo motiti, če nanje posveti luč. So tudi bolj čokate in imajo bolje razvite oči, a so še vedno prave jamske živali, poudari Gregor. O njih je znanega zelo malo, saj so jih odkrili šele leta 1986, po največji slovenski ekološki katastrofi, onesnaženju Krupe s polikloriranimi bifenili iz tovarne Iskra kondenzatorji. Prvi primerek so našli sodelavci Inštituta za raziskovanje krasa, ki so iskali nadomestni vir pitne vode za Belo krajino. »Najprej so mislili, da je navadna človeška ribica, ki je bila dolgo na svetlobi. Šele več let zatem so našli drugo,« vznemirljivo odkritje opiše Gregor.
Črne človeške ribice živijo v le nekaj izvirih oziroma jamskem sistemu na robu Bele krajine, velikem okoli 30 kvadratnih kilometrov. Za njihovo varovanje bi morali najprej poznati njihovo razširjenost, a je to zelo težko. Toda z inovativnimi molekularnimi metodami bodo strokovnjaki nekoliko obšli problem nedostopnosti kraškega podzemlja. Letos je Jamskemu laboratoriju Tular uspelo razviti forenzično metodo za iskanje okoljske DNK človeške ribice v vodi. Njene sledi so prvič našli celo v nekaj izvirih v Črni gori. Človeške ribice poseljujejo podzemlje dinarskega krasa na Tržaškem, v južni Sloveniji, Istri, Liki, vzdolž dalmatinske obale in v Hercegovini. »S to metodo je mogoče dokazati, da v jami ali na izviru živi človeška ribica, ne da bi jo morali videti,« Gregor oriše pomen novega raziskovalnega orodja. Kolegi z Oddelka za biologijo ter Inštituta za raziskovanje krasa pod vodstvom prof. Petra Trontlja pa so začeli projekt, v katerem bodo ocenili velikost posameznih populacij in priporočili metode prihodnjega monitoringa.
Veliko besed …
Preučevanje človeške ribice je eden najdaljših slovenskih raziskovalnih projektov, ki poteka od Valvasorja, idrijskega zdravnika Giovannija Antonia Scopolija, enega glavnih naravoslovcev 18. stoletja, in Žige Zoisa. Po vsem svetu je živalca zaslovela zaradi Postojnske jame. Slava bi jo sicer skoraj pripeljala do izumrtja – samo do leta 1839 je na različne konce sveta romalo več kot 4000 človeških ribic, v Postojni so jih prodajali na stojnicah –, če je ne bi leta 1922 zavarovali kot zaščiteno vrsto.
Kako je potem mogoč tolikšen naravovarstveni in znanstveni zaostanek v njeni obravnavi, vprašam Gregorja. »Človeško ribico si predstavljamo kot simbol, ki živi skrit v podzemlju, to pa kot nedostopen, neokrnjen del narave, a že dolgo ni več tako,« odgovori po daljšem premisleku. Intenzivno kmetijstvo ni prilagojeno na kraška tla. Netrajnostni razvoj ogroža podzemeljsko vodo, ki je v Sloveniji skoraj edini vir pitne vode. Kar polovica je prihaja iz življenjskega prostora človeške ribice, zato je njeno varstvo tudi ključni del javnega zdravja. Evropske direktive so pozabile na ranljiva kraška območja, čeprav ta prekrivajo tretjino EU. Slovenija bi morala poskrbeti za to, ne pa da dopustne vrednosti nekaterih onesnažil v pitni vodi celo zvišuje, meni Gregor. »Monitoringa človeške ribice sploh še nimamo, kaj šele, da bi spodbujali raziskovalne ali naravovarstvene projekte. Droben azil zanje je eden redkih praktičnih ukrepov za njihovo ohranitev,« razočarano ugotavlja Gregor. So pa v Društvu za jamsko biologijo pridobili sredstva norveškega sklada, s katerimi bodo januarja prihodnje leto začeli projekt, namenjen varstvu človeške ribice in pitne vode, razvoju monitoringa in vzpostavitvi mreže obveščanja o najdenih živalicah po poplavah.
