Tiskane izdaje
Ljudje so že v davnini zaznali, da je človek nekaj več od tega, kar lahko vidi, sliši in otipa. Kako bi sicer prišli do napredkov, ki so vedno zunaj naše neposredne trenutne izkušnje? Kdo si je predstavljal ipad, preden ga je uporabljal? Ali nadzvočno letalo, simfonije in veličastne stavbe? Ljudi do vrhuncev ustvarjalnosti niso mogli gnati le gola logika, zanašanje na čutila in znano. Smo prepričani, da vemo, od kod informacije in zaznave ustvarjalcem in ustvarjalkam? Od kod njihove vizije, navdih in zaupanje, čeprav nimajo pred seboj ničesar otipljivega?
Ko gre za področje ustvarjalnosti, smo bolj pripravljeni sprejeti vplive zunajčutnih zaznav. Kaj pa če nam kdo zaupa, da se je od njega prišel v sanjah poslovit povsem zdrav dedek le dan prej, preden je nepričakovano umrl? Ali da je mati vedela, da se je njen sin v drugi državi ponesrečil? Kako si razlagati takšne pojave, za katere smo slišali vsi, vendar so psihologi in psihiatri pri njihovih razlagah previdni in zadržani?
Če pobrskamo po antropoloških raziskavah, vidimo, da je v civilizacijah in družbah, ki so živele v sozvočju z naravo, zunajčutno zaznavanje »običajna« lastnost zavestnega človeka. Naj gre za vreme, gibanje živali ali dogodke, povezane z bližnjimi osebami. Znanstveni pristop dr. Mire Ahlin v knjigi Čutno o izvenčutnem se usklajuje z novimi možnostmi. Kot pojasnuje avtorica, zunajčutno ni področje mistike, ampak ga lahko razložimo in razumemo kot naravni proces.
Kako bi kot psihiatrinja pojasnili, da se racionalna oseba odloči za obisk vedeževalke? To je v Sloveniji namreč pogost pojav.
Ljudje čutijo, da obstaja še »nekaj«, vendar si ne vzamejo časa za premislek, za to, da bi se spoznali. Zato se napotijo k ljudjem, ki so znani kot vedeževalci. Odločijo se, da jim bodo zaupali, kar je na neki način škoda, saj sem v anketni raziskavi ugotovila, da tako imenovani vedeževalci prepogosto samo ugibajo in svoje »napovedi« dobro zaračunajo. Ljudi kljub vsemu zanima, »kaj se bo zgodilo«. Še posebej če se imajo za zelo racionalne, so morda v življenju ustvarjalni, svobodni del osebnosti zatrli. Racionalni del je resnično le en del nas, imam še čustva, občutke, šesti čut in podobno. Če nimamo stika s tem delom svoje osebnosti, iščemo informacije pri drugih.
Ste kot psihiatrinja z dolgoletno prakso v stiku z ljudmi opazili še posebej zanimiva pričevanja, ki so vas napotila v raziskovanje zunajčutnih zaznav?
Da, takšnih pričevanj je zares zelo veliko. Morda je najlažje zamahniti z roko, češ da niso omembe vredna. Če pa se poglobimo vanje, vidimo, kako bogata s pravilnimi informacijami so. Še posebej pogoste so zunajčutne zaznave posameznikov ob smrti njihovih najbližjih. Nekateri te pojave uvrstijo kar pod depresijo, psihozo ali kako drugo psihično motnjo. Vendar, kot sem lahko opazovala skozi leta, ne gre za motnje, ampak za zunajčutno zaznavanje, saj se pojavi in pripovedi bistveno razlikujejo od psihičnih motenj. Še posebej se me je dotaknila pripoved matere ob izgubi sina. V ambulanti me je obiskala, ker je menila, da je zapadla v hudo depresijo. Povedala je, da čuti, kot da je njen sin stalno ob njej. Nekoč se ji je celo zazdelo, da vidi njegov obris. Je bil to res samo način žalovanja? Ali pa je nemara možno, da je šlo za zunajčutni stik matere in sina? K tej razlagi sem se po številnih pogovorih z materjo nagnila sama.
Vam ljudje zunajčutne zaznave povedo zlahka, ker ste psihiatrinja?
Radi in zlahka, seveda pa vedo, da jih ne bom obsojala. Nekateri so pred tem doživeli posmehovanje. Vendar so ob teh dogodkih zaupali sebi bolj kot tistim, ki so se norčevali iz njih.
Vejetno si le malodko misli, da lahko slovenska psihiatrinja dobi odgovor duševno zdrave osebe, da lahko z mislimi spreminja programe na televiziji? Sprva izjemno nenavaden pojav postane povsem običajen, če vemo, da imajo danes osebe s posebnimi potrebami računalnike, ki jih upravljajo z očmi.
Podali ste dobro povezavo. Medicina bo vsekakor zelo napredovala v teh smereh, tudi na področju zunajčutnega. V Rusiji in ZDA so se v določenem obdobju intenzivno ukvarjali z raziskovanjem tega, v Evropi nekoliko manj. Zastoji v raziskovanju so nastali iz različnih vzrokov. Delno je za to kriv izrazito tog materialistični pristop v znanosti, po drugi strani pa ga lahko zavira tudi splošna družbena klima, če jo krojijo ljudje, ki niso sposobni empatije, imajo pomanjkljivo čustveno in duhovno inteligenco in je nastrojenost ožje skupine ljudi, s katerimi se družijo, arogantna do soljudi.
Ste se zato odločili, da boste doktorat na temo zunajčutnih zaznav delali v ZDA?
Ta odločitev je posledica moje intuicije. Sprva sem razmišljala o Angliji, a sem kasneje našla mentorja v ZDA, s katerim sem se ujela. Pod njegovim mentorstvom sem opravila znanstvene eksperimente, ki z veliko verjetnostjo dokazujejo, da je zunajčutno zaznavanje možno in pogosto, razlike so pri ozaveščanju same zaznave in na ta način dobljenih informacij. Ozaveščenost pa pomeni svobodo in neodvisnost od informacij iz drugih virov.
Pri svoji raziskavi ste uporabili anketni vprašalnik, analizirali ste kar 1101 odgovor. Skoraj polovica vprašanih ima zunajčutne zaznave. Kateri odgovori so vas najbolj presenetili?
Osebno se me najbolj dotakne smrt oziroma zunajčutne izkušnje, ki jih imajo ljudje ob odhodu najbližjih oseb ali domačih živali. K razmišljanju me je močno spodbudila mlajša gospa, ki je napovedala svojo smrt.
Pretresle so me tudi izpovedi, da imajo ljudje stik z umrlim še nekaj časa po smrti, lahko gre, kot rečeno, tudi za žival. Zanimivo je pričevanje gospoda, ki je imel psičko. Odpravil se je na kavo s prijateljem, a ko je že prišel na kraj srečanja, ga je spreletel neprijeten občutek. Takoj se je vrnil domov in psičko našel mrtvo.
V vaši raziskavi je še posebej zanimivo to, da v njej sodelujejo ljudje, ki se sicer ne ukvarjajo načrtno z intuicijo ali podobnimi področji, temveč gre za nekakšen spontani priklic teh pojavov.
Tako je, te sposobnosti pa je mogoče tudi negovati, vendar to storijo lahko le osebe, ki zunajčnutno zaznavanje ozavestijo. Vsi nimajo te želje ali sposobnosti. Namen moje raziskave je praktična in teoretična demistifikacija zunajčutnih zaznav ter posledično njihova umestitev v naše naravno okolje. Za ljudi pa je mogoče pomembno, da ni treba skrivati svojih zunajčutnih sposobnosti, češ da jih bodo imeli za »nore«, ampak se lahko začnejo zavedati pomena lastne osebnosti v tem procesu. Lahko namenoma poiščejo informacije, ki jim bodo koristile v vsakdanjem življenju, v medsebojnih odnosih in pri poslu.
Vaša raziskava na neki način kaže tudi, da rek »daleč od oči, daleč od srca« ne drži. Zunajčutne zaznave so pogosto vezane za tiste, ki jih imamo najraje. Na primer, kako je mati vnaprej vedela, da se je otrok tisti dan poškodoval v vrtcu ali da se je v domači hiši zgodila nesreča?
To drži. Dejansko gre za to, da zunajčutne informacije lahko pripišemo nečemu, kar že poznamo. Pri svojcih nam čustva omogočajo veliko energije, ki jo lahko usmerimo v zunajčutno zaznavanje. Pretirano čustvovanje pa je moteče. To so spoznali tudi vzhodnjaški modreci pri oblikovanju tehnik in prakticiranju meditacije.
Znane so zgodbe znanstvenikov, ki so rešitve, kot na primer v knjigi navajate Mendelejeva in njegov periodni sistem, dobili v sanjah. Ste imeli morda izkušnje s pacienti, ki so težave rešili v spanju, točneje med sanjanjem?
O sanjah in podobnih stanjih sem se z ljudmi pogosto pogovarjala. Omenila bi pacientko, ki se je zdravila zaradi hudih depresivnih stanj. Povedala mi je, da je nekega dne hodila po gozdu in čez travnik, zasanjano je gledala oblak in nenadoma jo je prešinilo, da se ji je žalost, ki se je ne more rešiti, usidrala v srce v prvem letu starosti, ko jo je mati pogosto puščala samo. Po tem, ko je uvidela, da je žalost posledica dogodkov iz zgodnjega otroštva, je vedela, kako se soočiti z njo in ni potrebovala več nobenih zdravil. Še en tak primer, ki mi je ostal v spominu, je dekle, ki je sanjalo o ženski, ki se poslavlja in njena podoba čedalje bolj bledi in končno izgine. Zjutraj je izvedela, da je ponoči umrla njena babica.
Kot ste nakazali v knjigi, so raziskovalci najprej začeli opazovati zunajčutne povezave pri enojajčnih dvojčkih, ki so pogosto »vedeli«, kaj se dogaja z njihovim sorojencem. Ima torej DNK pri tem pomembno vlogo?
Da, DNK kot tudi okolje in vzgoja. V usmerjenih intervjujih opisujem primer sina in očeta, ki sta imela posebno povezavo oziroma, kot je dejal sin, sta »na isti valovni dolžini«. Sin je imel nadalje takšno povezavo s svojim sinom. Kaže se torej možnost, da se dedno prenese tudi sposobnost ozaveščanja zunajčutnega zaznavanja.
V svoji knjigi teoretsko razložite možnost zunajčutnega zaznavanja ter omenite tudi praktično vrednost ozaveščenega zunajčutnega zaznavanja.
Če zunajčutno zaznavanje ozavestimo, ga lahko tudi proučujemo in uporabljamo v vsakdanjem življenju. Na ta način imamo več informacij, kot bi jih imeli samo s čutnim zaznavanjem, in naše odločitve so zato boljše. Nismo več odvisni izključno od informacij iz medijev in drugih virov in je težje z nami manipulirati. Teoretsko razlago sem zasnovala tako, da sem informacije in njihove vzorce umestila v posebno polje, ki sem ga imenovala yonovo polje. Tehnike za dostop do tega polja so številne in dobro poznane, recimo meditacija. Praktična uporaba novih informacij je torej odvisna od njihovega ozaveščanja. Ravno sposobnost ozaveščanja pa se razlikuje od človeka do človeka.
Pripravljate nov projekt Vita IQ klub, ki je namenjen celostnemu zdravju. Zakaj ste se odločili za ta projekt?
Za krepitev psihofizičnega zdravja, še posebej spomina in mišljenja, ki sta zelo pomemben del našega življenja, potrebujemo holističen pristop. Kar pomeni, da je pozornost namenjena celotnemu človeku in načinom, ki lahko izboljšajo njegovo funkcioniranje. V klubu bomo izvajali vaje za spomin in kreativnost, imeli predavanja o prehrani in življenjskem slogu, vadili bomo jogo in meditacijo ter se naučili dihati in sproščati. Grafologinja bo posameznikom predstavila njihove potenciale in kje je potrebno dodatno delo. Druge strokovnjakinje s področja antropologije, medicine, psihoterapije, prehrane, umetnosti in z drugih področij bodo članom svetovale, kako svoje potenciale čim bolje izkoristiti ter kako se prilagajati spremembam v okolju in pri njih samih. V klubu se bodo lahko družili vsi, ki bodo to hoteli, še zlasti pa bo namenjen ljudem v srednjih letih, torej od 40. leta starosti naprej. Ta leta so namreč lahko bolj kreativna, zabavna in uspešna, kot si zdaj pogosto predstavljamo.
