Sinhronizacija filmskih zvokov: Se pač podrgne ob kožo

29-letni Jaka Skočir v ljubljanskih Stegnah počne čudne reči. Iz džezve pretaka vodo v skodelico in nazaj (čeprav ni čas za kavo). Obuje si pisane ženske čevlje z visoko peto in z njimi »štorklja« po pesku, nasutem v betonskem bazenčku. Iz kasete povleče ves magnetofonski trak, ga strese na tla in z nogami taca po njem ... Ne, ni se mu zmešalo - njegova služba je (čim bolj pristno) poustvarjanje zvokov iz filmov. To, čemur v filmskem žargonu pravijo »foley artist«.

V studiu Viba Filma se na ekranu odvija prizor iz novega bosansko-slovenskega filma Naša svakodnevna porodica, kjer znameniti igralec Emir Hadžihafizbegović s prijatelji pije kavo: iz džezve jo natoči v skodelico in džezvo odloži na kovinski pladenjček, ne preagresivno in tudi ne preblago. Jaka Skočir ga pozorno opazuje in natančno oponaša vsak njegov gib - z enako džezvo, s pladenjčkom iz enakega materiala. »Vse mora biti čim bolj podobno,« pravi, »ker mora biti zvok čim bolj pristen, da gledalca ne zmoti pri spremljanju zgodbe.«

Težavna hoja s petkami

V kontrolni sobi ga snema 37-letni oblikovalec zvoka Peter Žerovnik. Pojasni nam: »Filmarji se med snemanjem posvečajo predvsem dialogom, in ko jih pri montaži sčistijo, se marsikateri spremljajoči zvok izgubi, preslabo sliši ali pa je neuporaben zaradi šumov, zato ga je treba posneti naknadno v studiu - na primer korake, prijemanje predmetov, žvenket kozarcev, šumenje oblek, šelestenje denarja ... Sploh če gre film v nadaljnjo tujejezično sinhronizacijo (nemško, italijansko ...), kjer navadno v svojem jeziku posnamejo samo dialoge.«

Če filmski junak pade po tleh, se Jaka pač vrže po tleh; če gre za šumenje svilenega ženskega krila, ni drugega, kot da se obleče v svileno žensko krilo in se v njem premika, kot se premika igralka v filmu. A mu ni prav nič nerodno, kot pravi: »To je bolj zabaven del tega posla (smeh). Teže se je bilo naučiti žensko hojo s petkami, ujeti pravo ritmično zaporedje peta-prsti, saj je petka navadno glasnejša od prstov.«

Nič mu ni težko

V Sloveniji seveda ni profesionalnega kadra za ta posel, z njim se ukvarjajo predvsem samouki, v Hollywoodu pa je to že dolgo ustaljena praksa. Tam jih imenujejo »foley artists« po Jacku Foleyju, hollywoodskem pionirju zvočne obdelave filmov z začetka 20. stoletja. Peter se s tem ukvarja že šest let, med drugim je zvočno obdelal Gremo mi po svoje, Pokrajino št. 2 in Inferno. Jaka izkušnje še nabira, ima pa za sabo že poustvarjanje zvokov pri slovenskem filmu Drevo in hrvaških Kosac in You Carry Me. »Ni naključje, da je bobnar (igra pri skupini Dreamwalk, op. p.),« pravi o njem Peter, »kajti za foley artista moraš imeti izjemen občutek za ritem in zvok.«

Najtežji so množični prizori, kjer se prepleta veliko različnih zvokov, na primer pretep, se strinjata. »Prizor dirjanja po stopnišču v Infernu je bil posnet v studiu na lesenih kulisah, mi pa smo morali dobiti zvok betonskega ...« se spominja Peter, Jaka pa dodaja: »Najbolj zapleteno je, kadar je v kadru veliko prijemanja in spuščanja predmetov. Junakinja je imela v rokah kup fotografij, ki jih je spuščala na mizo in še na mizi premikala v neritmičnih gibih, in je bilo treba vsak njen gib oponašati čim bolj natančno, ker fotografski papir lahko zelo različno šumi.«

*