Skoraj najgloblji Zemljan v kopalkah

Eno najpogostejših vprašanj, ki jih ljudje postavijo Juretu Daiću: Kaj čutite tam spodaj, sto in več metrov pod morsko gladino, kjer ni bil še nihče? Njegov odgovor: Popoln užitek in sproščenost.

Nosilec 16 državnih rekordov, sedmih naslovov državnega prvaka, dveh petih mest s svetovnih prvenstev, eden najboljših potapljačev na vdih na svetu. Človek riba, ki bolj uživa pod vodo kakor na kopnem, bolj domače pa se vseeno počuti na kopnem, v krogu najbližjih. V celovečernem dokumentarcu je režiserka in potapljačica Haidy Kancler (aka Maja Senekovič) spremljala njegovo življenje med pripravami na rekordni potop na globino 113 metrov leta 2014.

Leta 2010 ste dejali, da želite tisto, kar v globinah vidite z lastnimi očmi, deliti z drugimi. Ali je dokumentarec zdaj izpolnitev vaše želje?

Nisem še razmišljal v tej smeri, vendar je dokumentarec gotovo korak k temu, da širši javnosti pokažem svoj svet potapljanja, tako lepote podvodnega sveta kakor ljubezen do morja.

Je dokumentarec nastal na vašo pobudo ali pobudo Haidy Kancler?

Delno na režiserkino pobudo, sem pa že prej razmišljal o postavljanju nekaterih rekordov, vendar nisem vedel, za katere se bom odločil. Režiserki se je ideja o postavljanju rekorda v skandalopetri zdela atraktivna in tako sem se odločil zanjo.

Skandalopetra je potapljanje na vdih, s katerim so stari Grki že pred 4000 leti nabirali spužve. Zakaj ste se odločili prav za postavljanje rekorda v tej disciplini?

Po svoje je ta disciplina vrnitev h koreninam potapljanja na vdih. V moderni dobi se vrača kot nekakšno obujanje spomina. Vsi najboljši potapljači na vdih so se preizkusili v njej.

Je morda popularna tudi zato, ker je tako rudimentarna? Edini pripomočki, ki jih potapljač lahko uporabi, so kamen iz granita ali marmorja, ki ga vleče v globino, in kopalke. Prepovedane so potapljaška obleka, maska, plavuti in druge tehnološke inovacije, ki so prodrle tudi v potapljanje na vdih.

Točno tako. Morda je tako privlačna zato, ker si vsak lahko predstavlja, da se v morje potopi s kamnom v rokah.

Kako so potekale priprave?

Intenzivno več kot šest mesecev. Na začetku so bile bazične priprave za kondicijo: plavanje, tek, hoja v hribe in kolesarjenje, odločilni pa so bili treningi na morju zadnja dva meseca. Na njih sem postopoma dodajal metre globine. Če se hočeš potopiti na sto metrov, te globine ne moreš doseči naenkrat, temveč postopoma. Najprej se moraš potopiti na 30 metrov in nato postopoma potope podaljševati za deset. Tekmovalec šele zadnjih 14 dni pred rekordom zares spozna svojo formo, prej ima odvisno od dneva boljše ali slabše občutke.

S treningi sem imel precej težav, ker sem imel prav v tistem obdobju največ tečajev potapljanja. Ko smo določili vse datume za postavljanje rekorda, pa je žena zanosila in izvedela sva, da se bo otrok rodil 14 dni pred datumom postavljanja rekorda. Poskus smo morali zato prestaviti za dva meseca, zaradi rojstva otroka je izpadel tudi del treningov. Dobro formo, ki sem jo imel, sem si moral ponovno povrniti.

Celoten potop večkrat podoživite v mislih. Ste tudi rekordnega najprej vizualizirali v glavi?

Vedno ko sem šel na rekordni potop, sem bil prepričan, da ga zmorem opraviti. Nikoli se nisem lotil postavljanja rekorda, če sem podvomil o svojih zmogljivostih. Pred rekordom sva z osebnim športnim psihologom sestavila desetminutni program, kombinacijo vizualizacije, avtogenega treninga in priprave, po katerem sem vizualiziral vse faze potopa. Vsak najmanjši detajl sem v mislih stokrat predelal. Največja težava pri tem potopu je bilo obvladovanje mraza. Z mislimi sem ga moral premagati in to je bil najtežji del treningov.

                                                                Jure Daić Foto: Tanja Daić

Kolikšna je temperatura morja na približno sto metrih globine?

Okoli 12 stopinj, toliko jih ima slovensko morje sredi januarja. Mraz človeka zakrči, to se mi je dogajalo na vsakem treningu. Prvi šok se je zgodil na okoli 18 metrih. Telo se je nanj privadilo, nato so sledili manjši šoki. Če mi jih ni uspelo miselno predelati, sem ostal zakrčen in potop ni bil dober. Vse pa je bilo zelo odvisno od dnevne temperature. Včasih je bilo na čolnu tako vroče, da sem si želel skočiti v vodo in se ohladiti. Ko pa me je že na čolnu zazeblo, sem v vodi težje premagoval mraz.

Toda na koncu so vam postavitev rekorda preprečile tehnične težave. Na čolnu se je zavozlala vrv, na katero je bil privezan kamen, s katerim ste se spuščali.

Opravili smo več kot sto potopov in vrv se nikoli ni zapletla. Vendar smo trenirali z vrvjo brez oznak. Za postavljanje rekorda pa so nanjo zalepili posebne oznake in je bila nekoliko preveč toga. Morala bi se odmotavati, a se ni. Zapletla se je, ko sem bil na globini devetdeset metrov.

Postavljanje rekorda ste za ta dan prekinili in še enkrat poskusili naslednjega dne.

Nameraval sem narediti samo en potop, zaradi nevarnosti dekompresijske bolezni. Poleg tega me je že po prvem potopu tako zeblo, da ne bi mogel še enkrat prenesti takšnega mraza. Naslednji dan pa je težave povzročalo slabo vreme. Najprej so sodelovanje odpovedali vsi varnostni potapljači; pri potopu na tolikšno globino se na površino vračajo tri ure, v tem času pa bi se vreme preveč pokvarilo. Dogovorili smo se, da vseeno poskusimo bolj zgodaj zjutraj, a temperatura je bila tako nizka, da se nisem mogel niti pripraviti. Ta dan je bil izgubljen zaradi vremena.

Torej vendarle niste najgloblji Zemljan v kopalkah, ampak je to še vedno Nemec Andreas Güldner, ki se je v skandalopetri potopil na 112 metrov.

Res je. Naslov filma, ki gre naprej na festivalsko pot, pa je takšen, da ljudje z radovednostjo do zadnjega trenutka pričakujejo, ali mi bo uspelo ali ne. Je pa to bil najgloblji potop v Jadranskem morju. Nemec ga je delal v Egiptu, kjer so veliko boljše razmere. Herbert Nitsch, ki je postavil rekord pred njim, je potop opravil v Grčiji, kjer je bila voda prav tako toplejša. Nekajkrat mi je bilo žal, da tudi sam nisem šel v toplejše morje, vendar je Jadransko vseeno domače morje, ki ga najbolj ljubim.

V napovedniku dokumentarca vas skozi vizualizacijo vodi žena, ki vam ves čas stoji ob strani. Imate tudi podporo drugih družinskih članov?

Staršev ne. Mami je od prvega dneva govorila, kdaj bom pustil ta šport in nehal tekmovati, kar povsem razumem. Vedno ko sem šel na tekmovanje in zmagal, mi je rekla, zdaj pa pusti ta šport. Žena je to nekako bolj sprejela in me podpira ves čas tekmovalne kariere. Če me ne bi, si tega športa niti ne bi mogel privoščiti. Od njega ni nobene finančne koristi, vsi ga imajo za hobi. Med tekmovalnimi potapljači ni poročenih, tekmovalcev z otroki, vsi so samski moški, stari med 35 in 40 leti, ki večinoma živijo pri mamah ali pa imajo bogate starše. Še tisti, ki so bili poročeni, so se ločili.

Ste tudi vi, ko ste dobili drugega otroka, imeli pomisleke glede nadaljnjega lovljenja rekordov? Potapljanje na vdih je vendarle ekstremen šport, nekakšno obrnjeno alpinistično plezanje.

Nedvomno rojstvo otroka vpliva na kariero; manj je treningov in težje se je pripravljati, vendar sem s kompromisi doma in v službi vseeno našel čas zanje. Zaradi otrok sem imel tudi nekaj tekmovalnega premora, zdaj, ko sta že nekoliko starejša, pa je lažje najti čas za trening. Kar se mene tiče, sem še vedno v najboljših letih za postavljanje rekordov.

Deloma je to res. Vendar je moje vodilo na vseh tekmovanjih in pri postavljanju rekordov, da prekinem potop, če začutim, da nekaj ni v redu. Večkrat sem že odpovedal tekmovanja ali potope, ker ni bilo primerno vreme, se nisem dobro počutil ali kaj podobnega. Vedno ko sem šel na potop, sem bil popolnoma prepričan, da mi bo uspelo. Po drugi strani pa je potapljanje na vdih eden najvarnejših športov. V 23 letih se je na tekmovanjih zgodil en smrtni primer. Nesreče se dogajajo, ko ljudje trenirajo sami, pri neukih potapljačih in v disciplini no limits. Zanjo vemo, da je nevarna, zato je ne izvajam.

                                         Jure je treniral v bazenih in na morju. Foto: Jaka Ivanc

Načrtujete nov rekord?

Trenutno še ne, ker je veliko dela z izobraževanjem tečajnikov v športnem društvu H2O team in z otroki. Čez kakšno leto ali dve pa se že vidim v tem. Morda bi poskušal še enkrat naskočiti ta rekord ali pa doseči vidnejši uspeh na svetovnem prvenstvu. Bomo videli, kako se bodo stvari obrnile.

Pravite, da ste v najboljših letih za doseganje rekordov. Kaj to pomeni?

Tako kot za tekmovalce v vseh vzdržljivostnih športih tudi za potapljače na vdih velja, da boljše rezultate dosegajo starejši. Herbert Nitsch, ki je najboljši potapljač vseh časov, je začel svetovne rekorde postavljati, ko je bil star 30 let. Pri dvainštiridesetih se je skoraj smrtno ponesrečil, vendar je bil pri teh letih dosti boljši kot pri tridesetih. Znano je, da tekmovalci z leti samo napredujejo.

Ker so bolj pomirjeni s seboj?

Tudi metabolizem se upočasni. Telo porabi manj kisika, energije, predvsem pa na to močno vplivajo izkušnje, umirjenost, sproščenost misli.

Ste vi že po naravi tako mirni?

Ljudje, ki me poznajo, pravijo, da me ni mogoče spraviti s tira.

Preden ste zapustili gradbeništvo in ustanovili športno društvo H2O team, ste bili nadzornik na gradbišču športnega stadiona v Stožicah. Tam so se dogajale hude kršitve pravic in izkoriščanje delavcev migrantov. Vam živci nikoli niso popustili?

Dogajale so se stvari, ki mi niso dale miru, zato sem se tudi umaknil iz gradbeništva. Videl sem, da ta posel ne poteka tako, kot sem si ga predstavljal med študijem. Nisem se videl v izkoriščanju delovne sile in izčrpavanju človeka do obisti.

Ste tudi vi kot Herbert Nitsch povsem naključno ugotovili, da lahko pod vodo zdržite bistveno dlje od običajnih ljudi?

K potapljanju na vdih me je pritegnil podvodni ribolov. Prvo leto sem bolj slabo lovil, zato sem začel trenirati ta šport, da bi bil boljši lovec. Ugotovil sem, da sem prehitel vse, ki so že več let trenirali, že na prvem mednarodnem tekmovanju sem bil drugi. Naslednje leto sem postal državni prvak in začel postavljati državne rekorde. Takrat se je moje življenje začelo vrteti okoli potapljanja na vdih. Leta 2007 sem se posvetil samo globinskim disciplinam. Že na prvem svetovnem prvenstvu sem bil peti na svetu. Videl sem, da imam potencial, škoda bi bilo, če ga ne bi izkoristil.

Ste že na začetku lahko zadrževali dih sedem minut?

Takrat sem sapo lahko držal šest minut, zdaj preko sedem.

Kaj pa pljučna kapaciteta? V pljučih lahko zadržite 12 litrov zraka.

Je konstantna. Ko se naučimo izkoristiti maksimum, ki nam ga je dala narava, ga ne moremo preseči. Pri doseganju največje pljučne zmogljivosti imamo vsi rezervo, ker na začetku ne znamo pravilno dihati. Ko se tega naučimo, pa smo omejeni z genetiko.

Pri povečevanju pljučne zmogljivosti ste si pomagali z dihalnimi vajami, pranajamo.

Pred leti sem jih pogosto izvajal, da sem se naučil pravilno dihati. Zdaj jih ne delam več posebej, temveč so postale del treninga. Ne mine teden, da se ne bi dva- ali trikrat potapljal, in vaje delam pred vsakim potopom.

Ste za rekord trenirali v bazenih ali na morju?

Ker živim v Mariboru, se moral oboje. Če bi bil doma na morju, bi vadil samo v morju.

V dokumentarcu izvemo, da je vašo družino močno zaznamovala bratova smrt, vi pa ste imeli v času njegove bolezni hude težave s hrbtenico.

Do njegove smrti sem intenzivno treniral košarko. Ko sem zabijal na koš, sem padel čez igralca in zasukali sta se mi dve vretenci. Pol leta sem bil zaradi hernij diska skoraj nepokreten. S fizioterapijami in rednim športom sem poškodbo saniral, vendar me še vedno ves čas spremlja.

Ali razmišljate o svojih lastnih mejah, do katere globine bi se zmogli potopiti?

Po svoje o tem dosti razmišljam, vendar se ne obremenjujem z vprašanjem, kje je meja, temveč jo sproti zaznavam po občutku na treningih.

Če se ne motim, je vaša prava ljubezen še vedno podvodni ribolov?

To je uživancija, je pa tudi kriv, da sem šel v ta šport.

Zanimivo, da potapljanje na vdih še vedno ni priznano kot šport.

V svetu je že, v Sloveniji pa šele zadnji dve leti, vendar le bazenske, ne globinske discipline, ker nimamo dovolj globokega morja. Ne moremo imeti državnega prvenstva v potapljanju na vdih, če ni tega, pa dejavnost ne more biti priznana kot šport.

Koliko meri najgloblja točka našega morja?

38 metrov.

Pred kratkim je Alenka Artnik dosegla dve zmagi (med drugim tudi svetovni rekord) na svetovnem prvenstvu v potapljanju na vdih v Antaliji. To je odličen rezultat.

Pred štirimi leti je pri meni začela hoditi na tečaj in že takrat sem vedel, da je super nadarjena.

Po čem ste sklepali o tem?

Glava - 80 odstotkov uspeha v tem športu je odvisnega od duševnosti.

Kje ste bolj doma, na kopnem ali v vodi?

Pod vodo bolj uživam, bolj domače pa mi je na kopnem.