Skupnost zadovoljnih obrazov, ki raste z vsakim dnem

Že pred mnogimi leti so številni Slovenci na strehah avtomobilov proti morju vozili ozke deske, dolge jambore in težka jadra, preživljali počitnice v napenjanju mišic ob držanju vse te opreme in iskanju ugodnega vetra. Tradicija je ostala, z novimi trendi in finimi materiali pa je začela nastajati nova generacija tistih, ki so zajadrali v ta šport. In med temi najbrž le redki še ne poznajo Nine Tanhofer in Žige Hrčka ter njune šole surfanja.

No, v njunih jadrih je vedno ogromno vetra. Priljubljenost jadranja na deski je namreč z njima pri nas dobila nove razsežnosti. »Quiksilver windsurf school ni le šola, tečaj ali klinika, temveč je skupnost, ki raste z vsakim dnem.« Tako pravita Primorka in Ljubljančan, ki to skupnost krepita z gostovanji v številnih vetrovnih kotičkih po svetu, ki ponujajo ugodne razmere tako za najbolj izkušene kot tudi za tiste, ki prvič stopajo na desko. Prvič je leta 2006 v El Tur v Egipt z njima odšla le peščica posameznikov, danes je najbolj množično obiskan štiritedenski kamp v Vasilikiju na grškem Lefkasu, ki je posebej prilagojen družinam (vključeni so tečaji in varstvo za otroke), doslej pa so gostovali tudi že na Tenerifih, Fuerteventuri, Karpatosu, v Maroku, Premanturi, na Pelješcu, Gardskem jezeru ...

Toda navsezadnje kraj niti ni bistven, na vsaki postaji se šola ustavi z istim namenom: da podeli čim več znanja iz jadranja na deski. Mnogi to dobro vedo, številni z njimi potujejo redno, učenje se namreč nikdar ne neha, tudi izkušeni deskarji še prihajajo po novo znanje, učijo se »freestyle« trike ipd. »Zdi se nama, da surfarska skupnost v Sloveniji strmo raste, hkrati s priljubljenostjo športa v tujini in z njegovo širitvijo v SUP (stoječe veslanje na deski). Misliva, da za večino ljudi ni pomembno, kje je tečaj, ampak bolj termin, ki jim ustreza,« pravita ustanovitelja šole in dodata, da je običajno na vsakem kampu več kot polovica povratnikov in približno četrtina tistih, ki se za tovrstne počitnice odločijo prvič.

Mavrica različnega znanja

Če si torej eden od povratnikov, so obrazi in rituali že znani, sicer pa te ekipa inštruktorjev in pomočnikov s svojo pozitivno energijo hitro uvede: pozdrav, nasmeh, objem, in že si del druščine. In že odgovarjaš na vprašanja o svojem predznanju. »Beachstart? Trapez? Tack? Jibe? Zanke? Glisiranje?« te, denimo, Žiga zasliši o posameznih stopnjah, ki te čakajo v tečaju. Ali torej obvladaš start z obale, start iz vode, se znaš pripeti na trapez, obrniti proti vetru ali z vetrom, noge postaviti v zanke in naposled vse prvine skupaj z vetrom in opremo združiti v popolno ravnovesje za drsečo vožnjo po gladini, ko deska prehiteva lastni val.

Glede na že usvojeno znanje te inštruktorji uvrstijo v skupino, te se med seboj ločijo po barvi majic iz lajkre. »Rdečke, vijole, modri, sivi, črni,« pogosto odzvanja, ko uniforme iz hitro sušečega se materiala za tisti teden med tečajnike deli Iva, drobna, a glasna inštruktorica, ki me je popeljala do osnovnega deskarskega znanja, za moj napredek pa skrbela tudi tokrat na Karpatosu.

Učenci z vseh vetrov

Skoraj ves čas je veter žvižgal okoli vogalov v hiši Barbarossa, kjer so se po jutranji telovadbi, ki je prav tako del celotedenskega programa, vsi zgrinjali na zajtrk grških dobrot gospodarice Fedre, v zraku je bila nestrpnost pred prvim dnevom, najpogostejše teme pogovorov pa deske, jadra, napoved vetra in že obiskani »spoti«. A brez dolgega posedanja, ne glede na to, kaj pravi napoved, nikoli ne veš, kdaj veter »ugasne«. Tako smo se tisti še bolj zeleni odpravili v Chicken Bay (da, ime je povezano z ravnjo deskarskega znanja oziroma poguma), drugi, tisti bolj drzni, pa v Devils Bay. Na poti po pusti in suhi pokrajini ob obali smo drug z drugim delili dosedanjo kilometrino v jadranju na deski in težave, s katerimi se spopadamo. »Kako sem pil vodo na zadnjem tečaju,« se je, denimo, zaradi »katapultov« (značilnih padcev naprej) jezil Rok, Marko je pojasnil, da je deskal pred leti, zdaj pa se odločil obnoviti svoje znanje, Janina in Ingrid sta se naveličali z obale opazovati svoja moža, kako deskata, in sami prišli na tečaj. V resnici smo bili z vseh vetrov, vseh starosti, poklicev in sposobnosti, zbrani na enem mestu in osredotočeni le na eno – smer vetra.

Vijolična skupina je bila nadaljevalna, na simulatorju, ki je skupaj zbit iz stare deske, jambora in loka, smo z Ivo ponovili teorijo in korake obrata proti vetru, nato pa večna dilema: Kako veliko jadro naj vzamem? Pomagala nam je prijazna mladež v centru, kjer izposojajo opremo, da smo izbrali pravo litražo deske in kvadraturo jader. Veter je močan, s sunki, primerno za 3,4 kvadratnega metra. Iva gre z nami v vodo, pokaže »demo« oziroma pravilno izpeljani start z obale, obrat proti vetru in vožnjo v zankah za trapez, Anja nas snema z obale (tečaju na kopnem na simulatorju in nato vajam v vodi namreč sledi še večerna videoanaliza, posnetki pa pogosto poskrbijo za salve smeha). Mi skušamo ponavljati, a imamo tisoč težav. Prvi dan nikdar ni enostaven, privaditi se moraš na razmere, spet najti ravnotežje na deski, na kateri nisi stal več mesecev, priklicati v spomin izkušnje. Veter ti puli jadro iz rok, padaš v vodo ob obratu, odnaša te tok. Če si dovolj vztrajen, imaš konec dneva komaj še dovolj moči, da privlečeš opremo iz vode.

Pogosto naslednji dan boli skoraj vsak delček telesa. Jutranja telovadba se sprva zdi neizvedljiva, a v resnici pomaga ublažiti pekoče mišice. Pomaga tudi, ko o bolečinah ali žuljih na rokah malce potožiš sošolcu v svoji skupini in ti ta prizna, da ima povsem enake težave. In gresta skupaj na novo uro, in čeprav se ti zdi nemogoče spet vleči jadro navzgor, so v vodi bolečine pozabljene.

Mrkih obrazov ni. No, razen če dolgo ni pravega vetra. A tako je pač, deskanje je nekakšen privilegij, ki nam ga z ugodnimi vetrovnimi razmerami podarja mati narava. Če se odloči, da ne bo sodelovala, ima ekipa pripravljene rezervne scenarije: izleti, SUP, snorklanje, joga, koristno je tudi predavanje o opremi. Pripraviti jadro in desko namreč ni enostavno, a tisti teden ti pač strežejo mladi pomočniki iz centra za deskanje, od vsepovsod prinašajo in odnašajo že sestavljeno opremo. V Chicknu smo vedno pokramljali z Robinom in Katie, parom s škotske obale, ki sta pri 22 letih obiskala že skoraj vse najboljše deskarske kotičke. »Ne skrbi, če ti ne gre, vedno je v tednu kakšen dan, ko enostavno nisi pravi,« sta znala potolažiti, tudi s čolnom sta se odpeljala po vsakogar, ki ga je iz zaliva preveč odneslo proti odprtemu morju.

Za nasmejane obraze

»Zanimivo, kajne? Vsak dan takole izmučeni pridemo iz vode, naslednji dan pa že vsi navdušeni tečemo spet nazaj. Si kdaj razmišljala, zakaj to počnemo?« me je po še enem napornem dnevu vprašal Primorec, s katerim sva tu in tam pomodrovala o radostih in tudi tegobah tega športa. Pravi odgovor zagotovo poznajo tisti, ki že imajo dovolj znanja in izkušenj, da jim divja vožnja z jadrom na deski prinaša neznanski užitek, občutek lahkosti in svobode. Tiste, ki se to stopnjo šele trudijo doseči, naprej žene zadovoljstvo, ko se jim v vodi posreči kakšen nov korak. Tedaj motivacija poskoči in kot blisk v vodi mine še ena ura.

In ko sem tako prijetno utrujena, a hkrati polna nove energije odhajala v sosednji zaliv, ko je na poti veter prijetno blažil žgoče sončne žarke, ko me je v pusti naravi osrečila spokojnost, ko sem svojim prijateljem poročala o svojem dnevu, ko sta imela pivo in večerja še toliko boljši okus, spanec pa je bil trden in zaslužen, sem vedela, da je bilo vredno in da bom še poskušala. To je tudi glavni cilj, ki ga vsakič znova poskušata doseči Nina in Žiga: »Običajno si rečeva, da je bil kamp zelo uspešen, ko ga končamo z zadovoljnimi ljudmi, ko na koncu gledamo same nasmejane obraze in ko vemo, da smo jim zagotovili največji možni napredek. To je verjetno tudi glavni razlog, da se ljudje vračajo – kombinacija počitnic in aktivnosti, usmerjen trening na visoki ravni in zagotovljen napredek, hkrati pa druženje s tistimi, ki imajo iste cilje in želje, ter spoznavanje vedno novih somišljenikov.«