Tiskane izdaje
Razlogov za to, če bi se jih zavedali, jim gotovo ne manjka. Sokol je daleč najhitrejše bitje na zemeljski obli. Z izjemno hitrostjo, celo do 350 kilometrov na uro, se vrtoglavo spušča z višin in svoj plen ubija v zraku med trkom. Golobu ali fazanu kot izstrelek zlomi vrat in ga strmoglavi na tla. Pri vratu tudi začne svojo pojedino in si pri trenju kosti pomaga z izbočenim delčkom na zgornjem delu kljuna, ki mu zato z razlogom pravijo sokolski zob, saj ga nima nobena druga ptica. Zaradi svoje hitrosti se plena na tleh redko loti, ker bi se lahko med pikiranjem poškodoval. V ujetništvu se pač zadovolji tudi s tem. Požre celo kose piščanca iz mesnice, vendar ob takšni, že obarjeni prehrani ne bo dolgo zdrav. Najbolje mu tekne prepelica, čeprav mu jo vsak dan servirajo kot na krožniku, da je le še živa in da lahko požre celo.
Aristokrati
Sokol je pač ptica roparica; ujeda, ki ubija, da lahko živi. V sodobnem svetu so njegov lovski nagon vpregli v službo na letališčih ali deponijah, kjer skrbi za redčenje ptičjih jat. Nekoč je bil predvsem lovec, ki je svojemu lastniku prinašal plen, in menda so njegove odlike prvi začeli s pridom uporabljati v prostranih azijskih stepah že tisoč let pred našim štetjem. Lov s sokolom je spodbudila življenjska nuja, saj pregledna pokrajina človeku lovcu s takrat še zelo primitivnim orožjem ni dajala dosti možnosti za ulov. S selitvijo narodov se je sokolarjenje počasi širilo proti vzhodu in zahodu. Tudi v naših krajih je bilo živahna dejavnost. Glede na pisne vire se je pojavilo pred vsaj 800 leti, razcvet pa je doživelo v srednjem veku. Razlikovati so začeli med t. i. lovom nizkega leta s kragulji in skobci, ki je ohranil izvorni namen sokolarjenja, ter plemenitim lovom visokega leta s sokoli, pri katerem je šlo predvsem za letalsko predstavo na najvišji ravni. Lov nizkega leta je bil prepuščen nižjim slojem, lov visokega leta pa je bil zaradi visokih stroškov domena plemstva.
Zaradi takšne umestitve je bilo sokolarstvo kot zabava aristokracije, torej izkoriščevalcev, v času socializma stigmatizirano, politični odpor pa je bilo čutiti tudi pozneje. Prvo sokolarsko društvo pri nas je bilo ustanovljeno šele leta 1995 in tudi danes v Sokolarski zvezi delujeta le dve društvi, ki nadaljujeta že skoraj izumrlo tradicijo ter skrbita za genetski material ogroženih vrst ujed, občasno pa prirejata tudi love s sokoli. Eden takšnih poteka ta konec tedna v Beltincih. Sokol kot lovec višin nikoli ni živel v jatah, zato tudi v ujetništvu vsaka ptica potrebuje svojo voliero. Samo če gre za par, ta si običajno ostane zvest za vedno, ker so te ptice monogamne, sta lahko skupaj nameščeni dve ptici. V ptičnicah družine Briški Cirman na obrobju Planinskega polja je približno 30 »samskih« sokolov, večinoma so samičke, in še kakšnih 10 parčkov. Zakonca Špela in Primož se s sokolarstvom ukvarjata že dve desetletji oziroma odkar sta začela živeti skupaj. Glas o njuni pisani »jati« več deset različnih vrst sokolov je medtem prispel tudi do Združenih arabskih emiratov, kjer je sokolarstvo nacionalna strast – njihova letalska družba je edina na svetu, ki dovoljuje prevoz sokolov na potniških sedežih – in prestižen hobi.
Vzreja sokolov je sicer lahko poslovna priložnost, a je hkrati izjemno delikatno početje. Nikakor ni primerljiva z vzrejo perutnine, čeprav imata med svojo laboratorijsko opremo tudi valilnik, se muzata vzrejitelja, ko se opremljena vsak s svojo usnjeno sokolsko rokavico podata v voliere med ptice. Navajeni lastnikov se začnejo sokoli oglašati drugače, ko ju zagledajo. Zanje sta Špela in Primož kot starša; vtisnila sta se jim v psiho tako rekoč od dne, ko so se izvalili in sta jih začela hraniti. Imprinti, kakor jih imenujemo zaradi te starševske vezi s človekom, se jima dobrikajo z nekakšnim kamčhat, kamčhat ... in onadva se oglašata v podobnem jeziku nazaj.
Pri sokoljem mladiču se je treba do desetega dneva starosti odločiti, ali ga bo posvojil človek in potem v celoti prevzel skrb zanj ali pa ga bo prepustil staršem. Če je rejec nedosleden, mladič ne bo razvil spolnega nagona niti do sokola niti do človeka, razlagata vzreditelja in – rejnika. Če človek s celovito oskrbo – in prizadevno skrbjo – omogoči sokolu ustrezno »socializacijo«, bo ta, ko spolno dozori, to je šele okrog petega leta starosti, pripravljen tudi na parjenje s človekom, ki je zanj zaradi psihološkega učinka vtisnjenja le nekoliko večji sokol. Samček tako, v ustreznih razmerah, prostovoljno donira seme in samička dovoli prostovoljne semenitve. S to razlago postanejo skoraj ljubeči zvoki ptic v bližini vzrediteljev bolj razumljivi.
Kamere v volierah
Spet drugačno je pravo parjenje med sokoljimi pari. Zakonca imata v vseh ptičnicah, kjer so nameščeni pari, kamere, da lahko vsak trenutek preverita, kako se parčki med seboj ujemajo. Če samica ne sprejme samčka, ju morata nemudoma ločiti. Samice, ki so običajno vsaj za tretjino težje in večje od samcev, med podvrstami je ta razlika lahko veliko večja, bi lahko zavrnile samčkovo dvorjenje in ga celo pokončale v navalu besa. Sokolov je kar 19 različnih podvrst in najmanjši med njimi, merlin, kakršnega je na svojo rokavico za fotografiranje pripela Špela, tehta komaj dobrih 200 gramov, medtem ko večje vrste selec, severni ali polarni sokol tehtajo tudi več kot dva kilograma.
Glavni način zapeljevanja je seveda hrana. Samčki se dobrikajo s ponujanjem hrane, samičke pa jo sprejemajo. Kolateralna žrtev dvorjenja in preživetja sokolje farme so prepelice, ki jih zakonca vzgajata sama. Vsak mesec zredita do 400 japonskih prepelic samo za hrano sokolom. Velik kup peska v kotu dvorišča, ki ga »nastiljata« na tla ptičjih prebivališč, kaže, da ptice dobro prebavljajo kakovostno prepeličje meso. Ptičnice morajo biti zgrajene po predpisanih standardih, ustrezati morajo tudi stojišča z umetno travo, drugače se sokol ne bo dobro počutil.
Povsem drugače kot do lastnikov se roparice vedejo, ko se jim približa tujec. Takrat se vznemirijo in poskočijo, zapiskajo kot razglašena jata gosi. Videti je, da se sokoli radi in hitro razburijo. Kraljevsko bel polarni sokol si niti za hip ne pomišlja s kljunom okusiti diktafona, ko ga potisnemo skozi žično ograjo v voliero. Očitno ni naklonjen intervjujem. Hitro postane jasno, zakaj je obvezna oprema sokolarjev običajno tudi kapica, s katero pokrivajo ptičem njihove sokolje oči. »Pri teh pticah je zelo pomembno, da preprečimo nevarnost stresa. Ko so v stresu, postanejo dovzetni za aspergilozo, bolezen, ki nastane kot posledica vdihavanja mikroskopskih spor v zraku. Ker je v neposredni bližini sokolje farme presihajoče Planinsko polje z občasno velikimi količinami vode, lani jeseni je celo poplavilo vse do njihove ograje, je teh drobnih gljiv v zraku vedno na pretek.
Preden sta prišla do svoje sokolje jate, sta morala Špela in Primož Briški Cirman premagati številne, tudi birokratske ovire, preštudirati ogromno tuje literature in seveda preizkušati. Časa za primarno dejavnost sokolov, to je lov, jima tako kronično primanjkuje. Prepuščata ga svojim znancem v Emiratih, s katerimi sta navezala tudi poslovne stike in jih obiščeta vsaj enkrat na leto ter si z njimi ogledata lov in tekmovanja v različnih disciplinah preletov. Tam imajo najraje križance roditeljev z dobrim genetskimi lastnostmi; tem zahtevam primerne so tudi cene dobrih primerkov križanja, povesta Briški Cirmanova. Za orientacijo navedeta, da so povprečni sokoli, potomci povprečnih staršev, glede cene primerljivi s cenami pasemskih psov.
