Sožitje z naravo je proces, ki se nikoli ne konča

Šelestenje vetra v krošnjah dreves, žuborenje potoka, ptičje petje, ki v človeku prebuja notranji mir, vse to je Katarino Čuk prevzelo že v otroštvu. Od tedaj do trenutka, ko je znala v človeški jezik prevesti govorico dreves, je preteklo veliko vode. Vmes se je od narave oddaljila, a jo je spet pritegnila v objem.

Vtise, razmišljanja in ugotovitve, ki jih je zbrala med osebnostno rastjo, je že pred dvema letoma strnila v knjigi Naša brezčasna narava. Nam pa pove: »Največje presenečenje zame je bilo odkritje, da v naravi teče vse enostavno in se človeku ni treba z ničemer obremenjevati.«

Katarina Čuk je odraščala na Gorenjskem, na podeželju. »Moje otroštvo je bilo vezano na gozd in potok,« pripoveduje. »Zelo rada sem imela živali in rastline in na ta način sem se že takrat počutila povezana z naravo. Kot desetletna deklica nisem hotela jesti mesa, ker sem imela občutek, da bi zato moralo zame umreti živo bitje. Mamo sem spraševala, kako bi se ona počutila, če bi jo nekdo rezal na majhne koščke. Tega stavka se še živo spomnim. Imela sem srečo, da je bila zelo razumevajoča in postala sem vegetarijanka. A takrat ni dolgo trajalo.«

Bila je bolj vase zaprt otrok, ki je ves čas in povsod brskal za resnicami svojega življenja. V naravi in religijah. »Ko je prišel čas za študij, sem se preselila v Ljubljano, kjer sem ostala 15 let. Izbrala sem prevajalstvo iz angleškega in nemškega jezika, takrat me še ni gnalo v naravoslovje ali ekologijo, na primer. Narava me nikoli ni zanimala znanstveno,« se spominja. Med študijem se je od nje nekoliko odmaknila, se bolj predala duhovnosti, meditacijam, na koncu pa ugotovila, da je izgubila stik s seboj.

»Če poslušaš druge, kaj in kako moraš nekaj početi, da se boš našel, se prej ali slej zapleteš,« je prepričana. »Pri meni je bilo to precej izrazito. Kar nekaj let sem se borila z depresijo. No, kaj pa je depresija drugega kot razkorak med teboj in teboj? Ravno zato, da bi si povrnila energijo, sem spet začela zahajati v naravo. In ta najpreprostejša terapija je bila uspešna.«

Prigovarjanje narave

Povezava z naravo je Katarino hitro okrepila in kmalu je začela razumevati njena sporočila. »Najprej sem jih zadržala zase, potem pa sem si zaželela, da bi jih lahko delila z drugimi. Čutila sem jih kot nekakšno prigovarjanje narave,« pojasni. »To ni nič takšnega. Mislim, da imamo to prav vsi v sebi. Ljudje smo naravna bitja, prihajamo iz narave, le da smo v hitrem tempu življenja malce zašli. A počasi se spet vračamo k njej. Tako kot čutimo drug drugega ali živali, na primer, lahko čutimo tudi drevesa. Trik je le v tem, da se moramo dovolj sprostiti in si dovoliti čutiti, da smo povezani z naravo. Nekateri mislijo, da slišim glasove dreves, pa ni tako. Gre preprosto za notranji občutek, ki ga imamo vsi. Narava pač le prečisti naše energije,« zagotavlja.

Katarina je prepričana, da neprestano ždenje v zaprtih prostorih, ob različnih tehnoloških napravah, impulzih, sevanjih, ni zdravo za človeka. »To prenasiti naše telo in razum. Le narava nas lahko spet uravnovesi. Tako psihično kot fizično. Uredi se dihanje, umiri se srčni impulz, pa tudi možgani začnejo drugače delovati. Potem človek lahko čuti tudi kaj drugega,« pojasnjuje.

Vsakdo, ki se notranje uravnovesi, ki se je sposoben umiriti in si upa sprejeti sebe, lahko naravo čuti tako kot Katarina: »Ko sem začela ljudi uvajati v meditacijo, sem ugotovila, da imajo strašne težave, če morajo sproščeno sedeti v tišini. Od vsakdanjega kaosa do miru je prevelik razkorak. To je šok za telo, um ponori, postaneš nervozen, vse te boli. Meditacija pa ni nič drugega kot ponotranjenje narave. Že ko gledaš drevesa, lepe naravne prizore, se umirjaš in slišiš sebe. Počasi preideš v stanje, podobno meditaciji, potem pa lahko greš še globlje, če želiš, seveda.«

Sproščanja se je treba naučiti

Sožitje človeka z naravo pa, po Katarinino, ni pot s ciljem, temveč je proces, ki se nikoli ne konča. »Tudi sproščanja se je treba naučiti. Pomaga že če greš vsak dan, lahko tudi med delovnim časom, samo za dve minuti k drevesu. Namesto na kavo, denimo. V Sloveniji imamo dovolj možnosti za to. Morda prvi, drugi ali tretji dan ne bo nobenega občutka, ampak sčasoma se bo povezovanje s silo narave poznalo,« zagotavlja. »Stoodstotno sem prepričana, da je najhujše obolenje sodobne družbe kronično pomanjkanje narave.«

Kaj pa je s filozofijo dreves? »So močna, mogočna, uravnovešena bitja, ki skozi korenine črpajo energijo globoko v zemlji. To se vidi že iz njihove fizične pojave,« pravi. »Človek in drevo sobivata od nekdaj. Brez dreves ne bi mogli dihati. Od nekdaj nam dajejo hrano, les, ljudje pa so že v davnini verjeli, da različne vrste dreves pomagajo reševati različne človekove težave.«

Tako kot drevesa moramo biti tudi ljudje trdni, da se lahko prebijamo mimo vseh življenjskih čeri. »Dobro se je zgledovati po njihovi energiji in jo od njih tudi črpati. Drevesa so radodarna. Iglavci, denimo, naše telo prečiščujejo in ga zdravijo. Zelo dobri so za naša dihala, pljuča, za odpornost, prečistijo pa tudi človekovo duhovno energijo in ga prizemljijo. Zelo pomagajo pri čustvih. Rada izpostavim bor, ki pomaga zdraviti srce. Fizično pa tudi srčne bolečine, ki jih čutimo ob izgubljeni ljubezni, na primer. Stopiš pod bor, lahko nanj položiš roke, da se še bolj povežeš z njim, a nesmiselno bi bilo pričakovati, da bo bolečina takoj izginila. Po nekaj obiskih pa lahko vsakdo občuti, kako se začenja mehčati in kako se čustvene težave razrešujejo,« poudari Katarina.

Trdno verjame, da drevesa na dolgi rok lahko pozdravijo tudi fizične bolezni. »Vsaj manjše. Drevesa namreč oddajajo fitoncide, ki so naravni antibiotiki. To so molekule, ki služijo kot obrambni mehanizem drevesa. Oddajajo jih iz debla in listov. Na človeka pa fitoncidi delujejo antibiotično, ko jih vdihava. Te stvari so tudi znanstveno dokazane in potrjene. Znanstveniki so izračunali, da se človekova odpornost poveča za najmanj petdeset odstotkov, če uro na dan preživi v gozdu. Sama že deset let ne potrebujem nobenega farmacevtskega zdravila.«

To, da jo imenujejo šepetalka dreves, je bolj marketinška poteza, a je Katarini kar všeč: »To pomeni le, da lahko prevajam njihova sporočila z enega koda v drugega, da se lahko vživim v njihov prostor, kar lahko stori vsak človek, če se temu posveti. To ni sposobnost, ki bi bila dana le nekaterim.«

Eno od prvih sporočil, ki jih je Katarina zaznala ob drevesih, je bilo, da tudi ona potrebujejo človeka. »Potrebujejo našo podporo. Že samo z našim občudovanjem jih hranimo. Povsem enako je kot pri ljudeh, če nas kdo pohvali, spodbuja, se bolje počutimo. Drevesa so zelo inteligentna bitja, v njih pa se poznajo tudi energetski odtisi življenja več generacij ljudi, zato nam lahko sporočajo takšne modrosti in prenašajo starodavna znanja. Vse kar se dogaja v gozdu, tudi kar človek razmišlja, gre v eter in drevesa to poberejo. Nastane nekakšen krogotok energetskih informacij, zato se nam zdi, da nas v gozdu včasih prešinejo najboljše rešitve za naše težave,« pripoveduje Katarina.

Bukev kraljica, hrast oče

Za vrbo velja, da ponazarja neskončnost življenja. »Če ji odsekaš vejo in daš v zemljo, bo zelo hitro zraslo novo drevo. Bukve pa so po naravi zelo pomirjujoče, zato so v preteklosti menda 'pomagale' mnogim pisateljem. V okviru programa Gozdni selfness, ki so ga zasnovali v Cerknem, jaz sem se jim pridružila kot izvajalka, ljudi najraje vodimo prav v bukove gozdove. Mnogi ne morejo verjeti, kako zelo se lahko sprostijo v njih. Bukev ima ogromno ženstvene energije, hrast, na primer, pa je bolj moški, močan, trden in spodbuja storilnost,« pojasni Katarina. »Dobro je, če se tudi ženske zatečemo k njim, ker nas lepo uravnotežijo. Za bukev pravijo, da je kraljica gozda, hrast pa daje očetovsko energijo. Pri dvanajstih letih, mi je umrl oče in zelo sem pogrešala lik, trden v moški energiji. Hrast mi je pomagal nadomestiti ta manjko. S hrbtenico sem se večkrat naslonila nanj in kmalu začutila vračanje neke trdnosti, samozavesti in odločnosti, lastnosti, ki ti jih ponavadi vcepi oče.«

Tudi breza ima zelo pomembno vlogo za človeka. Vsi njeni deli so uporabni v zdravilne namene. »Je drevo novih začetkov in čeprav je na videz precej krhka, elegantna, ima neverjetno notranjo moč. Navadno breze posadijo na mesta, ki so namenjena kasnejši pogozditvi, da pripravijo prst. To je zelo zanimivo,« razmišlja Katarina Čuk. V novo knjigo Naša drevesa življenja, ki bo kmalu izšla, vnaša zadnje popravke.

Na koncu prijetnega potepa med drevesi je poudarila, da že najmanjša vez z naravo šteje. »Tudi če si na balkonu posadimo le cipreso, majhen javorček ali kaj drugega, bo bolje kot nič. Celo slika drevesa, ki ga gledamo na računalniškem zaslonu, na naše možgane vpliva blagodejno, če preko slušalk prisluhnemo še zvoku narave, smo nekaj naredili, a v gozdu so impulzi pač močnejši. Ne smemo pa pozabiti na drevesa v mestu, ki se trudijo na vse pretege.«