Šport, namenjen reševanju življenj

Na znamenje sodnikov se psica Tina požene v iskanje. Časa ima natanko pol ure; prej ko najde tri ponesrečence, zakopane nekje pod ruševinami nekoč prostorne enonadstropne hiše, boljši bo izkupiček točk. To je eno temeljnih pravil pri tekmovanjih reševalnih psov. V resnični situaciji je od njihovega smrčka in volje velikokrat odvisno človekovo življenje.

Ni pomembno, ali je pes pasemski ali pa mešanec, važno je le, da zna in hoče s svojimi pasjimi talenti pomagati pri reševanju človeških življenj, pravijo ljubitelji te veje kinologije. Njegova prva naloga pa je seveda poslušnost; če je pes svojeglav, si z njim pač ni mogoče pomagati pri reševanju. Zato je morala tudi Tina tako kot še 117 njenih sotrudnikov na štirih šapah minule dni v Novi Gorici poleg iskanja ponesrečenih, zelo dobro obvladati tudi osnove pasje poslušnosti. Švicarski vodnik Roberto se je s svojim belgijskim ovčarjem Braskom pripravljal na iskanje v ruševinah tudi tako, da sta nekoliko ponovila osnovni dril. Ker sta oba z Braskom pripadnika švicarske vojske, jima to ni bilo težko.

Tudi svetovna prvenstva reševalnih psov so ena izmed stopnic k boljši pripravljenosti psov in lastnikov. Čeprav so na letos že 20. svetovnem prvenstu reševalnih psov tekmovali v različnih panogah, eni so bili reševalci iz ruševih, drugi iskalci izgubljenih v gozdu, in tretji stezosledci, so morali prav vsi štirinozci obvezno na preizkušnjo poslušnosti, ki je potekala na novogoriškem nogometnem stadionu.

Kot se za svetovno prvenstvo spodobi, so bila pravila jasno razdelana, organizacija na ramenih društva reševalnih psov Nova Gorica na vrhunski ravni, psi pa takorekoč brez izjeme vsi lepo vzgojeni in poslušni. To je od psov in lastnikov sicer mogoče pričakovati, saj morajo opraviti kar nekaj izpitov na državni in mednarodni ravni, da lahko postanejo reševalci. V njihovo dobro, predvsem pa humanitarno vzgojo, zaupajo celo letalske družbe, ki običajno dovolujejo reševalcem, da svoje štirinožne pomočnike jemljejo v potniško kabino na sedež poleg svojega, mimogrede pojasni Tomaž Rebec, predsednik novogoriškega društva.

Učinkoviti le, če so pravočasni

Seveda pri takšni vrhunski udeležbi na tekmovanjih iz poslušnosti štejejo podrobnosti, ki jih nevešče oko popoldandskega pasjega ljubitelja komaj zazna. Neizprosni sodniki pa ocenjujejo vsak pasji gib, koliko je v skladu z gospodarjevimi ukazi. Čeprav ni dvoma, da je tandem Tinkare Bezovšek in njenega irskega setra Astorja, ki se postavi na izhodišno črto svetovnega prvenstva, pripravljen takorekoč profesionalno, je skoraj nemogoče zbrati vseh sto točk, kolikor jih je na razpolago za devet nalog, ki jih mora Astor opraviti v dobre četrt ure. Kot že »reševalcema« pred njim tudi setru ni všeč obisk najbolj oddaljene mizice v kotu stadiona, kamor ga lastnica pošilja z odločno nakazano smerjo roke in kratkimi odsekanimi povelji. Toliko bolje pa se Tinkara in Astor odrežeta v vseh ostalih disciplinah, in njuno veselje po nastopu je obojestranko.

Športni uspeh, ki ga merimo glede na število odbitih točk, ni tako pomemben, kot druženje podobnomislečih ljudi, čeprav vsem 12 slovenskim tekmovalcem prav dobro kaže, je dan po začetku svetovnega prvenstva, povedala Jerneja Ternovec, glavna organizatorka prvenstva. Najlepše, kar se lahko v tem »športu« zgodi, pa je, da lahko na terenu res rešijo kakšno življenje, pravi mednarodna sodnica in tudi sama že 20 let reševalka s psom. V akcijo gredo, ko jih kot člane civilne zaščite prosi za pomoč policija. V Sloveniji je aktualno predvsem iskanje izgubljenih oseb v gozdovih, in le izjemoma tudi v ruševinah. Pogosto namreč v gozdu poiščejo svoje poslednje zatočišče samomorilci, veliko je tudi dementnih oseb, ki se izgubijo. Takšnih primerov je okrog 60 na leto, od tega kakšni štirje tudi na njenem območju, pravi izkušena reševalka.

Sama je že večkrat sodelovala pri akcijah iskanja izgubljenih ali ponesrečenih ljudi. Spominja se, da so na Tolminskem nekoč iskali dementno ženico, ki da je zatavala nekam v gozd. Na nekem travniku je sedela ženska, ki je reševalki povsem prisebno zatrjevala, da nabira jagode, le da jo – sredi poletja – motijo zimske razmere. Tako so jo našli živo in zdravo, pravi Jerneja. Sredi njegovega gozda so našli tudi v podrasti ležečega lastnika, ki ga je bila zadela manjša kap; zgodi pa se tudi, da pridejo prepozno.

Vodnik Andrej Sterle, ki je bil s svojo, zdaj že preminulo, psičko tudi v mednarodni reševalni akciji po potresu v Turčiji leta 1999, se spominja, kako žalostno je bilo iskanje, ko so na vsakem koraku našli le smrtne žrtve. Reševalce s psi so namreč angažirali prepozno, tako da so začeli z reševanjem šele tretji dan, ko so v poletni vročini pomrli tudi morebitni preživeli v pod ruševinami.

Nikar z glavo v tla

Več ko je iskalcev z usposobljenimi psi, toliko uspešnejše je lahko iskanje, a ni vedno mogoče zbrati dovolj reševalcev, saj imajo tudi službene obveznosti, in se z vzgojo reševalnih psov ukvarjajo v svojem prostem času. Na Goriškem je za takšne akcije na voljo kakšnih 14 psov, v vseh Sloveniji je ta hip operativnih le približno 120. Le peščica med njimi pa so člani Mednarodne reševalne organizacije (IRO), ki ima precej zahtevne standarde. Da bi postali člani te organizacije, morajo reševalci opraviti tudi njen mednarodni 48-urni test. V tem času mora reševalec s psom kar sedemkrat na iskanje, med drugim tudi ponoči, opraviti mora tečaj iz prve pomoči in še nekaj drugih spretnosti.

Svoje štirinožne pomočnike urijo tako, da ti ukaz »išči« pri sebi takoj prevedejo v iskanje človeka, in prav nič drugega, čeprav se skozi njihove smrčke pretoči na stotine različnih vonjev. Pri tem morajo zanemariti prav vse vonje, ki jih oddajajo sledi v tleh, kar je zelo velika zahteva, glede na to, da lahko pasji nos zavoha tudi več dni in celo tednov stare sledi. Njegova naloga je ujeti visoki vonj v zraku in mu nato slediti. Odvisno od vremenskih razmer, predvsem vetra, lahko tak vonj ujame tudi od 100 metrov oddaljenega človeka v goščavi in ga poišče ter z glasnim laježem opozori, da ga je našel. Če vadba ni ustrezna, se bo pes pognal za kakšno sledjo, in iskanje bo jalovo.

Vse skupaj mora potekati z obljubo igre; psu je igra poleg hrane največja nagrada, razloži svojo taktiko Borut Modic, vodnik reševalnega psa, ki je tisti dan s svojo zlatim prinašalcem Rayem nastopil v Lokvah pri iskanju pogrešanih. Med pripravami mu je tako pogosto skrival igrače in ga navajal, da bo po uspešnem iskanju deležen tudi igre.Tudi posebna ovratnica, ki jo gospodar nadenu prinašalcu, kadar gre zares, je že sama po sebi za štirinožca znak, da bo moral najprej delati, nato pa bo sledila nagrada.

Borutova in Rayeva naloga tokrat je bila poiskati tri ponesrečence, ki so padli iz helikopterja med strmoglavljenjem; območje iskanje je bilo 35 tisoč kvadratnih metrov. Borut je imel dve minuti časa za premislek, kako se bosta naloge lotila, nato je moral ta načrt predstaviti sodnikoma, ki spremljata skanje. Če bi se z Rayem premislila in iskala po drugačnem vrstnem redu, bi jima odšteli kazenske točke. V goščavi skrite ponesrečence, sta našla v 27 minutah in se tako nadejala dobrega rezultata. Malo prostega tekanja v naravi in druženje z gospodarjem, ki ima v žepu verjetno tudi kakšen pasji piškotek, je za Raya največja nagrada. Opravljanje konjička, ki postane način življenja, pa je verjetno nagrada tudi za lastnika. Še posebej, ker to počne v družbi s človekovim najboljšim prijateljem.