Hotel Moana Surfrider je v začetku dvajsetega stoletja začel luksuzni turizem na Havajih. Modern Honolulu, ki je svoja vrata odprl šele pred nekaj leti, v današnjih časih nadaljuje njegovo poslanstvo. Honolulu je neverjetno mesto. Je megapolis sredi oceana in glavno mesto Havajev, najmlajše ameriške zvezne države, ki se je zvezdam in črtam kot polnopravna članica pridružila šele leta 1959.
O posebnosti tega mesta največ pove podatek, da na vseh osmih glavnih havajskih otokih živi približno milijon tristo tisoč ljudi, od tega skoraj tri četrtine na širšem območju Honoluluja. To velemesto z neštetimi visokimi nebotičniki ima vsaj dva povsem različna dela. Tako imenovani Downtown je poslovni predel, ki je čez dan precej živahen, ponoči pa se spremeni v pravo mesto duhov.
Nedaleč stran se nahaja Waikiki, ki je njegovo pravo nasprotje. To je četrt, kjer je pravzaprav začel havajski turizem in je še dandanes nekakšen zaščitni znak ameriškega tropskega raja. Vse se je začelo konec devetnajstega stoletja, ko je Američan grškega rodu George Lycurgus od Allena Herberta vzel v najem majhen hotel in ga poimenoval Sans Souci. Še danes se del plaže imenuje po tem pionirju.
Prva dama Waikikija
Kmalu za tem so Havaje odkrili predvsem prebivalci ameriške zahodne obale. Takrat je v prvi vrsti ob plaži začela nastajati ena izmed najbolj znanih turističnih silhuet našega planeta. V glavnem so tam rasli luksuzni hoteli. Prvi med njimi je bil Moana Hotel. Izbrali so mu simbolično ime, moana namreč v havajščini pomeni ocean. Hotel je bil zgrajen leta 1901 in že kmalu po slovesnem odprtju so mu nadeli vzdevek First Lady of Waikiki. Čeprav za začetnika havajskega turizma velja hotel Sans Souci, ta vloga v resnici pripada hotelu Moana.
Ideja, da bi tik ob oceanu zgradil luksuzni hotel, je zrasla v glavi premožnega veleposestnika Walterja Chamberlaina Peacocka, ki je leta 1896 prav s tem namenom ustanovil družbo Moana Hotel Company in najel arhitekta Oliverja G. Traphagena, ki si je stavbo zamislil v nekakšni mešanici evropskega in kolonialnega sloga. Zamislil si je mogočen vhod z visokimi stebri in impresivnim lobijem.
Na stropu se prav počasi vrtijo tiste klasične tropske vetrnice, ki so v času, ko še ni bilo klimatskih naprav, skrbele za prezračevanje. A Traphagen je vsaj v spodnji etaži s svojo zasnovo poskrbel za zelo učinkovito naravno prezračevanje. Izkoristil je prijetne pasatne vetrove, katerih sapica piha od restavracije in terase, ki počivata v senci mogočnega banjanovca, vse do lobija.
Tik ob vhodu si je zamislil še nekakšno verando, ki ji na Havajih pravijo lanai. Ta ima na otočju poseben pomen, saj ga ima skoraj vsaka hiša in je namenjena počitku ter zavetju pred soncem in vetrom. Na lanaiju hotela Moana se zibajo beli leseni gugalniki, ki se ujemajo z belo fasado. V originalu je bilo v hotelu petinsedemdeset sob in ob odprtju so bili lastniki zelo ponosni, da je bila večina opremljena s telefoni.
Ko so 11. marca 1901 sprejeli prve goste, so ti za sobo plačali poldrugi dolar, kar je bilo v tistem času primerljivo z današnjimi štiristo dolarji, kolikor je treba odšteti danes. Že leta 1905 se je hotel povsem nepričakovano znašel na naslovnicah vseh ameriških časopisov, saj so v eni izmed njegovih sob umorili Jane Stanford, ki je bila soustanoviteljica univerze Stanford.
Moderni vnuk
Leta 1952 so novi lastniki hotel občutno povečali in ga preimenovali v Moana Surfrider Hotel. Danes ima hotel več kot sedemsto sob in še vedno velja za vzorčni primerek klasičnega tropskega hotela. Med drugim je ena izmed redkih havajskih stavb, ki je uvrščena na seznam ameriških zgodovinskih spomenikov.
Čisto na drugem koncu Waikikija pa je pred nekaj leti odprl vrata hotel, ki je pravo nasprotje hotelu Moana. Poimenovali so ga časom primerno – Modern Honolulu. Če je Moana klasik, je Modern sodobnež. A v resnici je novi hotel v današnjih okvirih podobno avantgarden, sodoben, napreden in svež, kot je bil Moana v začetku dvajsetega stoletja. V dobrem stoletju se je tudi Waikikiju zgodila klasična turistična usoda. Krivulja njegove priljubljenosti se je tja do osemdesetih let strmo vzpenjala, potem pa je dosegla točko stagnacije in zasičenosti.
V spomin na to obdobje je na Waikikiju še vedno precej hotelov, ki se zanašajo le na stare lovorike, v resnici pa v njih že več kot dvajset let niso vložili niti dolarja in zato se le ofucane podobe svoje nekdanje slave. Tega problema so se zavedali tudi načrtovalci hotela Modern Honolulu. Zato so iskali lokacijo, ki bi bila nekoliko odmaknjena od turistično najbolj nasičenega dela Waikikija, kjer ni celonočnega hrupa prometa in brnečih klimatskih naprav. Umaknili so se na skrajni zahod, kjer so tik ob marini odkrili prazno poslopje, ki je kar klicalo po preureditvi.
Hotel je urejen v sodobnem tropskem slogu, v katerem se prepletata svežina beline in temne eksotične vrste lesa. Tudi osebje je oblečeno v belo. Njihove uniforme pa so povsem v skladu s pultom recepcije, ki jo v ozadju krasijo načrtno šlampasto modernistično zloženi ostanki zlomljenih surfov današnje generacije. V sobe so namestili minimalistična senčila, ki so poleg tega, da služijo svojemu namenu, tudi prekrasna dekoracija. V vsaki sobi so na polico položeni dve pisani havajski kitari, na obešalniku pa visi tipična srajca z rožastim vzorcem.
Hotel ima tudi dva bazena. Glavni se imenuje Sunrise Pool, etažo višje pa se nahaja Sunset Beach, ki goste razvaja s pravim plažnim peskom. V hotelu ima svoje domovanje tudi restavracija Masaharuja Morimota, mojstra japonske kuhinje. V nasprotju s hotelom Moana Modern Honolulu ne leži tik na plaži, je pa le streljaj oddaljen od Ala Moana Beach Parka, ki ponuja možnosti za vse poletno-plažne aktivnosti.
Čeprav sta Moana Surfrider in Modern Honolulu pripadnika dveh povsem različnih generacij in sta kakor ded in vnuk, sta v svojem bistvu zelo usklajena sorodnika. Eden predstavlja tradicijo in modrost, drugi je mlada kri. Vsak se nahaja na svojem ekstremu, kjer določata trende in standarde. Ko ju pobliže spoznaš, ugotoviš, da je na Waikikiju zelo malo tekmecev, ki so v njuni ligi. Večino drugega se v primerjavi z njima zdi drugorazredno.