Tiskane izdaje
Nič čudnega, da imate težko sapo, povzpeli ste se za dobrih 1800 metrov nadmorske višine, kjer je zrak že redkejši. Za seboj ste pustili 48 vijugastih serpentin (z južnotirolske smeri) in osvojili drugi najvišji asfaltirani gorski cestni prelaz v Alpah, prelaz Stelvio (nem. Stilfser Joch).
Če so Italijani po Stelviu poimenovali svoj športni terenec, potem res ne more biti od muh. Foto Špela Javornik/Delo
Verjetno ga ni kolesarja, ki ne bi poznal vsaj ene izmed treh cest na vrh prelaza, ki velja za zbirališče ljubiteljev kolesarjenja. Po južnotirolski, ki je najbolj slikovita, ste ravnokar prisopihali, iz Bormia cesto premagate v 34 serpentinah, iz tretje, švicarske smeri pa prikolesarite čez prelaz Umbrail.
S povprečnim naklonom šest odstotkov prelaz Stelvio ne velja za strm vzpon, njegova »brutalnost« je v dolžini. Tu se pokaže vaša vztrajnost. Je kot majhen pamž, ki vam vsakih nekaj sto metrov na zadnjih sedežih avtomobila najeda z vprašanjem: »Smo že tam?« Na živce vam gre, dobesedno.
Cesta kot preoblikovanje nemogočega
»Hello, serbus, ciao,« odmeva pod bleščeče belimi ledeniki in vrhom Ortlerja (it. Ortlesa), ki je nekoč s 3905 metri nadmorske višine bil najvišji vrh Avstro-Ogrske, danes pa velja za drugi najvišji vrh vzhodnih Alp. Za prebivalce Južne Tirolske ima velik simbolni pomen, zato ga imenujejo kar kralj Ortler (König Ortler). Prijetno se počutite ob pozdravih nasproti vozečih kolesarjev. Čeprav vsakega izmed njih najbrž v življenju ne boste nikoli več srečali, se vam zazdi, da ste ravnokar srečali starega znanca.
Ko so leta 1825 odprli cesto, so inženirja Carla Doneganija, ki je v cesarstvu užival velik ugled, imenovali za »preoblikovalca nemogočega«. Gradbeno mojstrovino, ki se kot špaget vije proti vrhu prelaza, je na željo takratnega avstrijskega cesarja Franca Jožefa I., da bi Dunaj povezali z Milanom, gradilo kar 2500 Avstrijcev. Zaradi strateškega pomena prelaza se je ob današnji tromeji Avstrije, Italije in Švice maja 1915 odprlo eno najbolj krvavih bojišč v zgodovini človeštva. Stelvio je po vojni pripadel našim zahodnim sosedom.
Še zadnje ”cikecake”. Foto Špela Javornik/Delo
Malce nenavadno se danes sliši, da je bil prelaz sprva odprt vse leto. Ob cesti še danes vidite stavbe (t. i. cantoniere), kjer so do leta 1915 živeli vzdrževalci ceste in odstranjevali posledice hudih zim in sneženja. Na desettisoče turistov se v poletnih mesecih zgrinja na prelaz, ki je zaradi nevarnosti plazov in obilice snega v zimskih mesecih zaprt, a zaradi visoke nadmorske višine sneg tu niti v poletnih mesecih ni veliko presenečenje. Tudi ko se bližnja mesta Bormio, Bolzano, Merano dušijo v vročini, na vrhu občutite prijeten hlad.
Cesta kot gledališče kolesarskih bitk
Stelvio je postal prepoznaven po zmagi Fausta Coppija na Giru leta 1953, ko je rožnata pentlja prvič vodila čez prelaz. Takrat so vzpon na Stelvio označili za gledališče kolesarskih bitk in ga postavili ob bok legendarnim vzponom Ventoux, Alpe d'Huez in Galibier. Coppi, ki ima v Italiji sloves skoraj papeškega obsega, je v 11-kilometrskem napadu premagal švicarskega tekmeca Huga Kobleta in osvojil že svojo peto rožnato majico, zato po njem še vedno podeljujejo nagrado Cima Coppi za kolesarja, ki prvi prevozi najvišji vrh na dirki.
Na Giru so se kolesarji prvič na Stelvio povzpeli leta 1953. Tedaj je bil najhitreje na vrhu Fausto Coppi, zato po njem še vedno podeljujejo nagrado cima coppi za kolesarja, ki prvi prevozi najvišji vrh na dirki. Foto Špela Javornik/Delo
Čeprav ste ljubitelj opere, nikoli ne boste mogli zapeti na odru milanske Scale, čeprav ste ljubitelj nogometa, morda nikoli ne boste zaigrali na San Siru, a prav vsak od vas, ki ima kolo, se lahko povzpne na sloviti Stelvio in kolesari po cestah, kjer so se potili legendarni junaki cestnega kolesarstva. Prelaz Stelvio je danes ena najbolj priljubljenih svetovnih destinacij med ljubitelji kolesarjenja, čez poletje se zvrstijo številne kolesarske prireditve, ki privabljajo na tisoče strastnih kolesarjev (Granfondo dello Stelvio Santini, Mapei Day, Stelvio Bike Day itd.).
Cesta pa ni zloglasna le v svetu kolesarjenja, v svojem romanu je menda prav to cesto opisal Charles Dickens.
Cesta kot plazeča se kača
Prvi kilometri niso nič posebnega, po približno dvanajstih kilometrih se cesta dvigne nad višino gozdne meje in na obzorju se prikaže preostanek vzpona. Na asfaltu pa je narisana številka štirinajst. »14, kaaaaj? Kilometrov, kakopak! Pomenkovanja s sabo »hvala lepa, nikoli več« in »kaj mi je tega treba« proti vrhu postajajo vse pogostejša. Cilj je tako blizu, tako rekoč pred očmi, pa vendarle tako daleč. Če so Italijani po Stelviu poimenovali svoj športni terenec, potem res ne more biti od muh.
Pogled na cesto, ki se vije kot plazeča se kača, je nepopisno lep, a z vsakim vrtljajem bolj meglen. Odštevanje prevoženih ovinkov postaja zbegano, številke se zmanjšujejo prepočasi, noge pa vse bolj pečejo. A vsaka nova serpentina je spodbuda za naslednjo.
Zeleni travniki med vzpenjanjem se za škarpami spreminjajo v skalnato sivo barvo. Tu in tam je opaziti luknje. Če boste imeli srečo, boste deležni radovednih pogledov alpskih svizcev, in če bodo pri volji, vam bodo namenili žvižg ali dva. Več možnosti za to je, ko se prebuja dan ali ob koncu dneva, ko hrup motornega prometa pojenja.
Prihod na Stelvio vas utegne presenetiti v negativnem smislu, saj po vseh naravnih lepotah ob poti turista na vrhu pričakajo številni obledeli hoteli, smučarske šole, prodajalne spominkov, okrepčevalnice, celo banka in Doneganijev muzej, v katerem je predstavljena zgodovina ceste. In nepregledna množica hrumečih motoristov, ki se obredno fotografirajo ob tabli, ki označuje nadmorsko višino. Med živahnim vrvežem niti smučarji na Stelviu niso nikakršno presenečenje, saj je na ledeniku Liviria poletno smučišče, ki je odprto od konca maja do konca oktobra, vse dokler je cesta prevozna. Po drugi svetovni vojni sta Giuseppe Pirovano in njegova žena Giulia Boerchio ustanovila smučarsko šolo in tako je počasi prelaz postajal vse bolj zanimiv za nas, turiste, ki (za zdaj) še brez plačila cestnine hrumimo na vrh.
In kaj vas čaka za posladek? Vožnja navzdol po domiselno speljani cesti, ki se vije globoko v dolino. In precej lažja bo kot tista navkreber. Besede »nikoli več« ste že zdavnaj pozabili in jih zamenjali s tistimi »se ponovno vidimo zelo zelo kmalu«.
