Suhorobarjem se kolca po cesarju Frideriku

»Vre, vre, vre, mi smo Ribnčanje,« je v nedeljo odmevala himna vseh suhorobarjev in lončarjev, ki so od blizu in daleč prišli v Ribnico in na tradicionalnem semnju več deset tisoč obiskovalcem dali na ogled in v prodajo svoje izdelke. Kupiti je bilo mogoče dobesedno vse, od igel, zobotrebcev, nogavic do vseh mogočih lesenih in lončarskih izdelkov, celo avtomobili in delovni stroji so bili morebitnim kupcem na voljo.

Poudarek pa je vendarle bil na lončarstvu in suhi robi, po čemer so Ribničani že stoletja znani doma in daleč po svetu. Lesna obrt in izdelava lončarskih izdelkov sta namreč dodaten vir zaslužka za mnoge, ki imajo veselje in smisel za delo z lesom in glino. »Tudi zato je Ribniška dolina ob lastnem znanju in ob domačih, naravnih danostih laže prebrodila različne krize z zavestjo, da je treba živeti od dela lastnih rok, in ne od tujih kreditov,« je prepričan ribniški župan Jože Levstek. Prodajalec Blaž, ki priimka ni želel razkriti, si je zadovoljno mel dlani, saj je v prodajo dobro šlo vse; od metel, košev in košar do lesenih čebelic Maj, salamoreznic, pručk, lesenih držal za orodje itd. Zatrdil je, da so vsi leseni izdelki delo domačih suhorobarjev. Le slamniki so uvoženi iz Italije, kitajske robe pa menda ne prodajajo, vsaj tako so zatrdili vsi prodajalci, s katerimi smo se pogovarjali.

Že v zgodnjih jutranjih urah so obiskovalci prvo nedeljo po obdobju kislih kumaric dobesedno okupirali trge in ulice pod cerkvijo svetega Štefana v Ribnici. Stojnice so se šibile pod težo najrazličnejših izdelkov, ki jih na tradicionalen način še zmeraj izdelujejo suhorobarji in lončarji. Prodajalcem je bilo na voljo skoraj petsto stojnic, in sodeč po registrskih tablicah na avtomobilih, je bilo kupcev največ iz Ljubljane in okolice. »Če nič drugega, sirkovo metlo in kuhalnico bom zagotovo kupila pa kakšne zimske nogavice tudi,« je povedala gospa Meta iz Ljubljane, ki si z možem že 41. leto zapored prvo nedeljo v septembru rezervirata za obisk Ribniškega semnja. Njena kuhinja, pravi, je opremljena samo z izdelki iz Ribniške doline. »Na tem sejmu moraš že zaradi tradicije kupiti leseno žlico in kuhalnico pa za vnuke lesene igrače,« je prepričan Jože Miklič iz Zagradca pri Grosupljem, ki se v družbi žene in sorodnikov semnja udeležuje skoraj vsako leto. Tokrat mu bo v spominu ostal sprehod po kamnitem mostu čez Bistrico, kjer ga je hotel Janez Janša prehiteti po desni strani, a ko sta prišla vštric, mu je hitri Janša iztegnil roko v pozdrav in odvihral naprej.

Za ceno se je treba pogajati

»Verjetno ste se zmotili. Zdi se mi, da je cena tegale koša malce zasoljena.« »Eh, pa dajte kak evro manj,« je kupcu odgovoril izdelovalec košev. Tako nekako je potekal pogovor med kupcem in prodajalcem in zdelo se je, da so suhorobarji celo užaljeni, če obiskovalec takoj privoli v ceno, odpre denarnico in plača. Recept za nakup s pogajanji smo pri eni od stojnic brž uporabili tudi mi in za lično izdelanega lesenega petelina, ki mu krila poganja veter, namesto petnajst evrov odšteli dvanajst. Pa še leseno palico, na katero bo jutranji pevec pritrjen, smo dobili za povrhu.

Ribničani so očitno že zdavnaj ugotovili, da se njihovi izdelki sami po sebi ne prodajo, pa naj bodo še tako kakovostni in za vsakdanjo rabo. Zato mora biti prodajalec glasen in malce tudi zabaven, da v taki gneči, kakršna je v nedeljo vladala v Ribnici, vzbudi pozornost mimoidočih. In med te zagotovo sodi 58-letni Franc Jaklič iz Sajevca, s črnim klobukom na glavi in malce šegav, ki se že od mladih nog ukvarja z izdelovanjem različnih lesenih posod, od brent, čebrov pa do škafov. Za to obrt ga je navdušil oče, tega njegov oče ... in tako gre izdelovanje lesenih izdelkov že več stoletij iz roda v rod. Prav o škafih rad pove, da je nekoč njegov rod izdeloval velike, kakršne so na kmetijah uporabljali za nošenje vode, grozdja in za spravilo raznih drugih živil pa tudi za pranje perila. Na naše vprašanje, zakaj zdaj izdeluje miniaturne škafce, v katere gre zgolj slaba dva decilitra vode, pa je imel sogovornik svojevrstno razlago. »Veste, nekoč so ženske nosile velike spodnjice, ki so segale do kolen, zato so jih prale v velikih škafih. Zdaj so časi drugačni. Ženske nosijo samo eno špagico okoli zadnje plati, in za pranje tega štrikca je ta škafec, izdelan na tradicionalen način, kar dovolj velik,« je v šali dejal zgovorni Ribničan, ki je leta 2004 prejel zlato vitico, najvišje priznanje Obrtne zbornice za prizadevanje na področju ohranjanja ter razvijanja domače obrti na Slovenskem, leto kasneje pa še občinsko priznanje za ohranjanje kulturne dediščine in promocijo suhe robe.

V Ribniški dolini ni kakovostne gline

Na Škrabčevem trgu je svoje glinene izdelke razstavljal tudi Janez Pogorelec, ki po svojem starem očetu Francu Pogorelcu nadaljuje tradicijo gnetenja gline. Star pregovor pravi, da lonec lončarja hvali. Jed, pripravljena v ročno in lično izdelani lončeni posodi, pa je posebnega okusa in tudi na pogled je bolj privlačna, je povedal Pogorelec, ki je zaposlen, z lončarstvom pa se ukvarja v prostem času, popoldne. S prodajo nima težav, saj njegovo delavnico radi obiskujejo tudi tujci, ki z zanimanjem opazujejo nastajajoče izdelke med vrtenjem in potegovanjem gline na lončarskem vretenu ali kolovratu. Glino kupuje v Šentjerneju, saj je ribniška slabše kakovosti.

Vsem, ki se v Ribniški dolini ukvarjajo z izdelovanjem suhe robe in lončarstvom, pa se kar milo stori ob misli na leto 1492, ko je cesar Friderik lll. izdal krošnjarski patent, s čimer je meščane Kočevja opozoril, naj ne ovirajo podložnikov pri trgovanju in jim dovolijo trgovati z vsem, kar sami vzgojijo in pridelajo. Kmetje so po tej odredbi lahko trgovali s suknom, platnom, oljem, maslom in živino; med dovoljenim blagom pa so se znašli tudi leseni predmeti, kakršne so kmetje izdelovali doma. Pravico do prostega trgovanja s suho robo so najbolj izkoristili prav prebivalci ribniške pokrajine in s tem dali suhi robi značilno oznako ribniška, po kateri jo pozna vsa Slovenija in velik del preostalega sveta, saj so bile trgovske poti podložnikov usmerjene na dežele, ki jim je vladal cesar: na Hrvaško, Dalmacijo, Istro, Ogrsko, avstrijske in nemške dežele. In tako je presvetli cesar z odpravo davka dosegel, da ljudje zaradi pogostih turških vpadov niso zapuščali svojih kmetij. Jaklič se spominja, da suhorobarji niso bili obdavčeni le v 80. letih prejšnjega stoletja, zdaj pa, tako kakor vsi državljani, za prodajo svojih izdelkov državi plačujejo 22-odstotni DDV.

Kar precej gneče in pozornosti so obiskovalci namenili tudi pletarju Alojzu Bobnarju iz Suhorja pri Dolenjskih Toplicah, ki je prav za to priložnost na ogled postavil košaro, spleteno iz 2800 metrov leskovih viter, v katero je vložil dobrih sto ur dela. Gospe so rade zlezle vanjo in se veselo pozibavale. Košara velikanka je sicer namenjena za shranjevanje kar 30 zabojnikov krompirja ali jabolk in je pletar za nič na svetu ne namerava prodati. Bobnar pravi, da košare zdaj plete zato, ker je v pokoju in ima čas. Če bi to delal samo zaradi zaslužka, bi že zdavnaj odnehal, saj za košaro, v kateri je 70 metrov viter, porabi 13 ur dela in jo proda za 20 evrov. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je izdelovanje košar preprosto opravilo, je treba imeti spretne prste in biti še precej natančen. Za dobre košare so pomembne čvrste leskove palice, iz katerih naredi vitre in jih najprej ovije okrog stičišča dveh v obliko kroga zvitih svib. »Veste, ko bom nekoč umrl, bom svetega Petra prosil, naj mi tudi na drugem svetu dovoli to delo,« je povedal 82-letni Dolenjec, ki svoje izdelke prodaja v Šmarjeških in Dolenjskih Toplicah, vse od leta 1985 pa je tudi stalni gost Ribniškega semnja in si je v vsem tem času zagotovo izboril že tudi domovinsko pravico.