Tiskane izdaje
Nicholas Vreeland je imel nenavadno življenjsko pot. Bil je iz premožne družine in je mladost preživel po različnih celinah in državah sveta. Njegov oče je bil ameriški diplomat, babica pa vplivna urednica prestižne modne revije Vogue, vedno brezhibno urejena, in takšen je bil tudi njen vnuk; kot dandi, svojevrstnega in izbrušenega videza, na katerem ni bilo napake ali malomarnosti. Že od malega ga je strastno pritegovala fotografija, babica pa mu je pomagala, da so ga v učenje vzeli najboljši fotografi tistega časa.
Odpirala se mu je čudovita kariera, a je odkril meditacijo in zatem še tibetanskega rinpočeja, ki je v New Yorku odprl prvi tibetanski kulturni center. Začel je zahajati k njemu, se odločil posvetiti v meniha in odšel v tibetanski budistični samostan na jug Indije. Svojega učitelja rinpočeja je redno obiskoval v New Yorku, največ dilem pa je imel zaradi strasti do fotografije, ki je ni in ni mogel opustiti. A rinpoče ga je spodbujal, naj kar slika. Tako je fotografiral, in ko se je po petnajstih letih število menihov s trinajstih povečalo na več kot sto, so se odločili za postavitev novega samostana in templja.
Vendar jim je zmanjkalo denarja. Na pomoč je priskočilo staro omrežje galeristov, fotografov, urednikov in vplivne newyorške kulturne elite. Vdova Henrija Cartier-Bressona je Nicholasu naredila izbor fotografij, prijatelji fotografsko razstavo po Evropi in ZDA, izkupička od njegovih fotografij pa se je nabralo za 400.000 dolarjev. Samostan so nemudoma dokončali, Nicholas Vreeland, s tibetanskim imenom Khen Rinpoche, pa je bil kot prvi zahodnjak imenovan za predstojnika tibetanskega budističnega samostana.
Njegova zgodba uči, da nikoli ne vemo, zakaj je kaj dobro. Morda se ravno tisto, kar se nam trenutno kaže kot naša šibkost, ovira ali škodljiva navada, čez čas izkaže za največji dar.
