Tiskane izdaje
Novinarji vedo, da zvezde, najsibo filmske ali druge, v intervjujih od sebe le redkokdaj dajo kaj vsebinskega. Še zlasti politične izjave veljajo v njihovih očeh za tako spolzek teren, da se mu že na daleč izogibajo. To je razumljivo – nihče noče odganjati svojih privržencev. Toda obstajajo tudi izjeme. Avstralska igralka Cate Blanchett, denimo, ne skriva, kar ji leži na duši. Pa naj gre za napor, ki ga od nje zahteva vzgoja štirih otrok, od katerih so trije sinovi njeni, četrti otrok, hčerka, pa je posvojenka; ali za neenako plačilo moških in žensk za enako delo; ali pa, denimo, za obdavčitev okolju škodljivega premoga.
Igralko in režiserko ter prejemnico dveh oskarjev – prvega je dobila za stransko vlogo v filmu Martina Scorseseja Aviator (2004), drugega za glavno vlogo v filmu Woodyja Allena Otožna Jasmine (2013) – vznemirja begunska kriza in predvsem način, kako se z njo spopada njena domovina Avstralija. »Avstralija že dlje časa krši konvencije o človekovih pravicah, naša bilanca je grozljiva. To moramo resnično spremeniti, sicer se bomo kasneje, ko se bomo ozrli na sedanjost, tega obdobja globoko sramovali,« je dejala v intervjuju za nemški časnik Welt am Sonntag.
Avstralska politika do beguncev dejansko velja za še posebej ostro. Avstralska obalna straža begunce v čolnih večinoma prestreže že na odprtem morju in jih prisili k povratku, ali pa jih namesti v sprejemnih centrih, ki leže na otokih Nauru in Papui Novi Gvineji. Pri čemer je aktualna vlada, do katere je Cate Blanchett še posebej kritična, odnos do beguncev še zaostrila.
Toda hkrati se je treba zavedati, da ravnanje avstralskih politikov ne odseva stališč vseh državljanov. Ona sama, dodaja 46-letna Cate Blanchett, se je že pogosto vprašala, »kaj bi se zgodilo, če bi podobna vojna, kot zdaj divja v Siriji, izbruhnila v Avstraliji? In bi morali mi bežati?«
Vzor, po katerem bi se morala zgledovati tudi njena domovina Avstralija, je po njenem mnenju Nemčija. V nemški družbi poteka intenzivno soočenje z usodo beguncev. »V preteklosti je moralo bežati na milijone Nemcev.« Nemčija je morala na novo ovrednotiti svojo zgodovino, v čemer ji ni enaka nobena druga država. Še več, dodaja Blanchettova, Nemčija se je »kot nacija morala na novo iznajti«. Postaviti si je morala zelo globoka vprašanja, tako globoka, kot le redkokatera druga nacija.
Blanchettova je prepričana, da bi se njena domovina lahko učila od nemške begunske politike. »Zelo spoštujem sočutje in velikodušnost Nemcev. Upam, da se bo del tega odrazil tudi v moji domovini. Kajti begunska kriza je globalni problem, tako kot podnebne spremembe. Nobena država je ne more rešiti sama, potrebne so globalne, zavezujoče obljube.«
